Jasno je, da vse posledice prebolevanja težje oblike bolezni COVID še niso poznane, saj svet s posledicami okužb z novim koronavirusom živi šele približno leto dni; to dokaj kratko obdobje pa se zaradi ukrepov, ki jih sproža na globalni ravni, zdi skorajda kot večnost, ki ji še vedno ni videti konca. In ta resničnost, s katero smo prisiljeni sobivati, je prinesla veliko več smrti kot katerakoli druga bolezen, zlasti med starejšimi. Pa tudi pri otrocih ne sproža le blagih težav, kakršne poznamo, denimo, pri gripi, ampak huda obolenja, kot so večorganski vnetni sindrom in vnetje drobnih žil, motnje srčnega ritma in prizadetost srčne mišice. 

Za težko obliko COVID, ki zahteva zdravljenje v enoti intenzivne terapije, lahko zbolijo tudi mlajši od 50 let, ki nimajo pridruženih bolezni. Poleg starosti in kroničnih bolezni je pomemben dejavnik tveganja namreč tudi način vnosa virusa in vnešena količina virusa.

Na težo bolezni vplivata tako način vnosa virusa kot genetika 

Če velika količina novega koronavirusa pride neposredno v pljuča, je to lahko povezano z bistveno težjim potekom bolezni, kot če virus v organizem »vstopi« skozi nos, kjer se sprožijo zaščitni mehanizmi.

Kot pojasnjujeta infektolog prof. dr. Janez Tomažič ter mikrobiolog in imunolog prof. dr. Alojz Ihan, je resnost bolezni povezana tudi z genetiko obolelega. Tudi na tem področju medicine se odvijajo številne študije, pri čemer bo, kot poudarjata Ihan in Tomažič, za oceno teže bolezni prav tako pomembno upoštevati dolgoročne posledice, do katerih lahko prihaja tudi pri mlajših, kajti še vedno ni jasno, kaj pomeni dolgotrajna izguba voha v akutni fazi bolezni. 

Ob tem izpostavita primer španske gripe, pri kateri so se pet ali šest let po preboleli bolezni začeli pojavljati primeri parkinsonove bolezni in demence ... »Center za voh je blizu centra za spomin – in znano je, da so težave z vohom med prvimi simptomi pri ljudeh, pri katerih se bo razvila alzheimerjeva bolezen.«

Otroci niso »imuni« na težjo obliko bolezni COVID

Pri otrocih COVID lahko sproži kompleksen sistemski vnetni odziv – vnetni sindrom večjega števila organov; najpogosteje prizadeti organi so srce, koža, oči, prebavila, redkeje možgani, ledvice in pljuča. 

Na Pediatrični kliniki so doslej zdravili 24 otrok s tako težko sistemsko vnetno reakcijo, pri kateri zdravljenje v bolnišnici v povprečju traja dva tedna; nobeden od teh otrok ni imel kronične bolezni, ki sicer povečuje tveganje za težjo obliko prebolevanja COVID. 

Pri eni pacientki je prišlo do kožnega izpuščaja, odmrtja dela kosti in arterijske hipertenzije, trije otroci so potrebovali zdravljenje v enoti intenzivne terapije. Kot poudarja prof. dr. Tadej Avčin, vodja tamkajšnje Službe za alergologijo, revmatologijo in klinično imunologijo, so pri vseh bolnikih dosegli umiritev vnetja. »Dolgoročne posledice – predvsem, kar se tiče srca – pa bomo lahko ocenili šele, ko bo minilo šest mesecev od začetka bolezni.« 

Poškodbe srca in slabša pljučna funkcija

Tudi prof. dr. Matjaž Bunc, vodja katetrskega laboratorija v sklopu Kliničnega oddelka za kardiologijo, opozarja, da ima infekcija z virusom COVID »številne obraze, ki se kažejo s prizadetostjo številnih organov, tudi srca. Pri kar 60 odstotkih bolnikov, hospitaliziranih v intenzivnih enotah, se kažejo znaki poškodbe srca.« Znaki so drugačni kot pri, denimo, miokardnem infarktu, drugačna je tudi sestava trombov, ki jih najdejo v srcu.

Posledice bolezni COVID so številne, najpogosteje so prisotni utrujenost, slabo počutje, nevrološke težave, težko oziroma oteženo dihanje. Kar se tiče srednjeročnih posledic, pa vodja Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergijo ljubljanskega UKC doc. dr. Matevž Harlander navaja izsledke raziskav, ki izpostavljajo slabšo pljučno funkcijo – ta pri pacientih, ki so zaradi COVID potrebovali zdravljenje v bolnišnici, ostaja prisotna tudi več mesecev. »Motnje pljučne funkcije so še šest mesecev po preboleli bolezni prisotne pri četrtini obolelih, ki med hospitalizacijo niso potrebovali umetne ventilacije ali intenzivnejše respiratorne podpore – oziroma pri približno polovici tistih, ki so preboleli najtežjo obliko bolezni COVID.«

Rehabilitacija: pomemben sestavni del premagovanja posledic COVID

Sestavni del premagovanja posledic epidemije pa je, seveda, tudi rehabilitacija, nujna zaradi stanj, ki zahtevajo tako ponovno hospitalizacijo kot saniranje v marsikaterem primeru nepopravljivih zdravstvenih posledic, ki jih povzroči težka oblika COVID. V bolnišnice se po že preboleli bolezni COVID-19 vrne do 15 odstotkov bolnikov, bodisi zaradi zapletov po preboleli okužbi bodisi zaradi poslabšanja osnovne kronične bolezni.

V tem smislu je danes združenje za dostojno starost Srebrna nit predlagalo, naj zdravstvena stroka – v sodelovanju s fizioterapevti, kineziologi, delovnimi terapevti, kliničnimi psihologi, prehranskimi in drugimi strokovnjaki – pripravi celovit načrt rehabilitacije po preboleli koronavirusni bolezni, prvenstveno za varovance domov za starejše, nato pa tudi za druge, ki živijo doma.

»Preveč starejših je že umrlo zaradi okužbe s koronavirusom, zato dajmo tistim, ki so bolezen preboleli, možnost za celovito rehabilitacijo, da bodo lahko uživali v dostojni starosti,« poudarja vodstvo Srebrne niti. Zato se pridružujejo predlogu, po katerem naj bi kritje programa celostne rehabilitacije vključili v splošni dogovor za to leto.

Foto: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.