Rak prostate ni vedno invazivne, agresivne, življenjsko ogrožujoče narave; nemalokrat je to obolenje nenevarno, pojavi se v tako imenovani latentni obliki, kar pomeni, da moški, pri katerem vznikne ta vrsta raka, z omenjeno boleznijo lahko živi leta in desetletja, pa sploh ne ve zanjo – in ko umre, za smrt ni krivo napredovanje raka prostate, ampak katero od drugih kroničnih obolenj ali akutnih stanj. In prav zato je toliko pomembneje, da pravočasno diagnozo in takojšnji začetek zdravljenja medicina zagotovi vsakomur, ki zboli za hitro napredujočo obliko raka prostate, kajti le tako je mogoče izboljšati možnosti za preživetje obolelega. Na tej ravni pa prihaja do kratkih stikov, ki jih je zakrivilo dolgotrajno spopadanje s pandemijo.

 »Če pri bolniku, ki ima agresivno obliko raka prostate, bolezen odkrijemo dovolj zgodaj, jo z operacijo ali obsevanjem lahko ozdravimo; podatki potrjujejo, da se možnosti preživetja teh bolnikov izboljšujejo, kajti petletno preživetje tistih, ki so zboleli v obdobju med letoma 2012 in 2016, je bilo 92,8-odstotno,« poudarja asist. Simon Hawlina, ki kot specialist urologije dela v sklopu Kliničnega oddelka za urologijo ljubljanskega UKC. Kako zelo je ozdravljivost odvisna od stadija bolezni, pa potrjujejo tudi podatki o preživetju obolelih, pri katerih je bolezen, ko jo odkrijejo in začnejo zdraviti, že razširjena oziroma razsejana – v takem primeru absolutni delež petletnega preživetja doseže slabih 29 odstotkov. 

Kako ukrepati po 50. letu?

Omenjena bolezen se le redko pojavi pred 50. letom starosti; potem, ko se moški srečajo z abrahamom, pa jim urologi svetujejo, naj ultrazvočno preiskavo trebuha in merjenje za prostato specifičnega antigena (PSA) opravljajo redno, na vsakih nekaj let, kajti po 50. letu se »z vsakim desetletjem tveganje za nastanek raka prostate poveča za 1,7-krat. In pri tem ne velja pozabiti, da lahko zbolijo tudi mlajši, predvsem tisti moški, ki imajo v družini nekoga, ki je zbolel za rakom prostate, rakom na prsih ali rakom na rodilih.«

Seveda pa se dr. Hawlina zaveda, kako težko je, kljub vse boljši ozaveščenosti, doseči tovrstni premik in spodbuditi moške k pravočasnemu ukrepanju. Praviloma gre zasluge za obisk pri zdravniku pripisati vztrajnosti in skrbnosti njihovih boljših polovic, kajti moški večinoma še vedno »le zamahnemo z roko, češ, saj z menoj ni nič narobe, kako neki, če sem v tako odlični kondiciji. Poleg tega pa me prav gotovo nihče ne bo pregledoval 'tam spodaj'!«

Pravočasna skrb za zdravje se obrestuje, vedno ...

Vendar se pravočasna skrb za zdravje obrestuje, vedno. Pri obravnavi in zdravljenju raka na prostati je v zadnjih letih prišlo do pomembnih premikov, kajti, kot poudarja dr. Hawlina: »Diagnostika ohranja korak z razvitim svetom, radioterapija je natančnejša, izboljšali smo kirurške tehnike in uvedli robotsko kirurgijo – vse to pa pripomore tudi k zmanjšanju stranskih učinkov, ki se sicer lahko pojavijo pri radikalnem načinu zdravljenja. Za bolnike, ki imajo neozdravljivo obliko raka prostate, pa imamo prav tako na voljo vsa zdravila oziroma nove terapevtske pristope, ki pripomorejo k ohranjanju kakovosti življenja obolelega in daljšemu preživetju.« 

Zatika pa se pri problemih, ki imajo domicil praktično v vsaki veji medicine: pomanjkanje zdravnikov in zmogljivosti.

»Glavni problem, ki nas ovira pri izboljšanju rezultatov zdravljenja, je vsekakor pomanjkanje urologov. Država nam je v zadnjih letih sicer prisluhnila, pri podhranjenih specializacijah smo lahko povečali število vpisnih mest – in lahko rečem, da na kliničnem oddelku za urologijo že nekoliko lažje 'dihamo'. Po drugi strani pa prostorske zmogljivosti ne sledijo ne kadrovskim spremembam ne povečanemu obsegu dela. Operacijskih dvoran je premalo, že zdaj izrazito predolgo čakanje na operativni poseg pa se bo v prihodnje le še podaljševalo, kajti število novoodkritih primerov tega raka se je med pandemijo COVID občutno zmanjšalo.«

Bolezni ni manj, manj pa je diagnoz ...

Na žalost to ni znak zmanjšanja zbolevnosti za to obliko raka, ampak odraz zastoja v diagnostiki – kar bo v prihodnje predstavljalo ogromen problem v vseh vejah medicine, kajti stanje je povsod podobno: bolezni ni manj, manj pa je diagnoz in posledično se bo v mnogih primerih tudi zdravljenje začelo z bistvenim zamikom, ko bo bolezen že napredovala ...

»Klinični oddelek za urologijo ljubljanskega UKC je imel najdaljše čakalne vrste za operacijo raka prostate, oboleli so na poseg morali čakati tudi osem mesecev in več. Zdaj nam je čakalne vrste uspelo skrajšati na dva meseca, vendar opažamo drugačen problem: manjši je priliv novih bolnikov – in tega se bojimo. Bolniki ostajajo doma, s težavami, ki jih ni nič manj, a brez diagnoze in pomoči. Zato potem, ko se bo v družbi in posledično tudi v zdravstvu stanje, ki ga povzroča širjenje okužb z novim koronavirusom, umirilo, pričakujemo velik porast 'novih' primerov tega raka, med katerimi bo diagnoza postavljena pozno – prepozno, da bi lahko res pomagali. Zavedamo se, da po COVID epidemiji prihaja bumerang, kajti bolnikov, ki jim bomo postavili diagnozo rak prostate, bo verjetno dvakrat več kot zdaj,« je realističen asist. Simon Hawlina.

Zato moškim, ki pri sebi zaznajo tovrstne težave, svetuje, naj ukrepajo, takoj – in pri tem ostanejo vztrajni; če ne gre drugače, če ni druge možnosti, se po njegovem prepričanju velja odločiti tudi za obravnavo v tujini. »Če je čakalna doba, ki je pri določeni bolezni še dopustna, prekoračena, je bolnik upravičen do povrnitve stroškov za zdravljenje v tujini – pacient tam plača poseg, nato račun predloži zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki potem odloča o višini povračila.«

Cena operacije z oskrbo je približno 16.000 evrov (zato je jasno, da si poseg v tujini lahko privoščijo le redki), medtem ko pri nas zavarovalnica za robotsko operacijo raka prostate plača 6500 evrov, za klasično pa približno pol manj. Zato v tem kontekstu specialist urologije Hawlina spregovori tudi o primeru, ko je pacient z visoko rizičnim rakom prostate odšel na zdravljenje v tujino, nakar mu zavarovalnica ni hotela povrniti denarja; zadeva se je končala na sodišču, kjer je Hawlina pričal in pojasnil, da je oboleli imel prav, ko se je odločil, da ne čaka v nedogled, ampak da strokovno pomoč poišče v tujini – »kajti s tako odločitvijo si je rešil življenje«.

Slovenija na eni in Danska na drugi strani....

Prav zato se asist. Hawlini zdi absurdno, da v primeru, če bi bila tovrstna zmogljivost prosta v Sloveniji, zdravljenje ne bi bilo krito niti z evrom. Po drugi strani pa je jasno, da se oboleli le stežka odloči za zdravljenje v tujini ... »In tako se dogaja, da v UKC prihaja vse več bolnikov, ki so pripravljeni podpisati izjavo, da so seznanjeni z dolgotrajnim čakanjem – kljub tveganju, da se bo bolezen med daljšim čakanjem razširila.«

Ob tem Simon Hawlina potegne še vzporednico z Dansko, kjer mora biti bolnik, pri katerem odkrijejo, da je zbolel za rakom, operiran v petih tednih; danski kolega mu je zaupal, da pri bolnikih z rakom prostate po biopsiji, ko se mora tkivo najprej zaceliti, pri omenjeni časovnici malce 'pogoljufajo', da je bolnik v dobri koži za poseg – zato danski zdravnik preprosto ni mogel verjeti, kako nedopustno dolge so čakalne dobe operacijo raka pri nas.

O tej problematiki je asist. Simon Hawlina spregovoril tudi za zdravstveni portal.

Tudi za raka prostate velja enako, kot za ostala resna obolenja: prej ko je bolezen odkrita, prej ko je postavljena diagnoza, večje so možnosti za uspešno zdravljenje obolelega. V kakšni fazi v povprečju pri nas odkrivamo to bolezen?

Odkar se je v diagnostične metode vpletla preiskava krvi na PSA, pri veliki večini bolnikov odkrijemo raka na prostati, ki je lokalen. Če se ozremo tri desetletja nazaj, ko preiskave PSA še ni bilo, so bolniki k zdravniku praviloma prihajali s simptomi, kar pomeni, da so imeli metastaze; ko pa se je ta preiskava uveljavila, se je delež zamujenih rakov zelo znižal. Tako v današnjem času pri večini (90 odstotkih) bolnikov bolezen odkrijemo, ko je še omejena na prostato. 

Kako pa je danes s preiskavo PSA? Dolgo so jo spremljala deljena mnenja, tudi zaradi določenega deleža lažno pozitivnih rezultatov. Verjetno so zdaj stvari precej bolj jasne ...

Načeloma še vedno niso povsem jasne. Urologi oziroma znanstvena srenja nasploh še vedno nismo prišli do zaključkov, po katerih naj bi usmerjeno presejanje izboljšalo preživetje pri tem raku. Trenutno je v veljavi tako imenovano oportunistično presejanje. To pomeni, da bolnik bodisi opravi ta test na lastno željo bodisi ga na preiskavo napotimo, če obstaja sum, da je zbolel za rakom prostate.

Rak prostate je najpogostejši rak pri moških – in študije kažejo, da naj bi zelo visok delež bolnikov sicer imel raka na prostati, vendar zaradi te bolezni niso življenjsko ogroženi. Obstajajo namreč latentne oblike tega raka, s katerimi bolnik živi in v bistvu zdravljenja ne potrebuje, ker kasneje v življenju umre zaradi drugih vzrokov.

Ključno vprašanje, ki si ga postavljamo, je, kako agresivne oblike raka prostate odkriti že prej, torej nekje po 50. letu starosti. PSA kombiniramo z, na primer, magnetno resonanco in urinskimi testi – tako ugotovimo, v katerih primerih je smiselno opraviti tudi omenjeno preiskavo.

Kakšna pa je zbolevnost slovenskih moških za rakom prostate, kolikšen je v povprečju priliv na novo obolelih na leto?

Kot vemo, je rak prostate najpogostejši rak pri moških – tako v Sloveniji kot drugje v razvitem svetu; pri nas to diagnozo postavimo približno 1600-krat na leto, približno 400 bolnikov na leto pa umre, pri čemer moramo vedeti, da v Sloveniji živi približno 15.000 oseb s to diagnozo. Incidenca narašča, s približno 2-odstotnim deležem na letni ravni. To pomeni, da je mogoče pričakovati povečanje števila teh rakov, predvsem zaradi staranja prebivalstva pa tudi na račun obširnejše diagnostike.

Če raka prostate odkrijemo v začetni, lokalni obliki, je 5-letno preživetje več kot 95-odstotno, če pa bolezen napreduje, je ta odstotek precej nižji, znaša manj kot 30 odstotkov.

V mesecu novembru, poimenovanem tudi movember, se še bolj izrazito kot sicer odvija ozaveščanje moških, naj vendarle tudi sami bolje poskrbijo za svoje zdravje, za preventivo, za zgodnje bolezni. Pa vendar – kaj jim nasploh, ne le v tem obdobju, kot zdravnik polagate na srce?

Predvsem bi rad opozoril, da ne gre samo za PSA. Treba je opraviti tudi ultrazvok trebuha, preventivno, na nekaj let, kajti s tem lahko odkrijemo tudi druge rake. 

Pomembni so presejalni programi, v katerih je absolutno priporočljivo sodelovati, prav tako kolonoskopija. Zlasti pa je pomembno, da vsakdo poskuša živeti čim bolj zdravo, se redno gibati, uživati uravnoteženo hrano, se izogibati prekomernemu pitju alkohola, kajenju – kajti s tem bo vsakdo lahko največ naredil za svoje zdravje. 

Preventiva je pomembna, treba pa se je tudi zavedati, kaj za seboj potegne pozitivni test PSA. Starejših res ni treba na vsak način pošiljati na teste. Pri mlajših, starih 50, 60 let, pa je – če čutijo kakršnekoli spremembe ali jih prežema skrb, če so imeli v družini koga, ki je zbolel za rakom na prostati – smiselno, da opravijo pregled krvi.

Portret Simona Hawline: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.