Da bi moške spodbudili k pravočasnemu ukrepanju in skrbi za lastno zdravje, si prizadevajo tudi v Društvu uroloških bolnikov Slovenije, ustanovljenem pred slabim desetletjem – zaradi številnih sistemskih pomanjkljivosti, ki so krnile dostopnost do tovrstnih zdravstvenih storitev, posledično pa slabšale tudi njihovo kakovost in varnost. Društvo, ki ga vodi mag. Franc Hočevar, želi z javnim odzivanjem in opozarjanjem o nedopustno dolgih čakalnih dobah in drugih sistemskih pomanjkljivostih pripomoči k izboljšanju pogojev za obravnavo uroloških bolnikov nasploh, ne le pacientov, pri katerih odkrijejo raka na prostati.
Čeprav so pomagali spodbuditi številne pomembne sistemske vidike, izzivov ni zmanjkalo – nenazadnje so ti aktualni tudi v kontekstu aktualne koronavirusne pandemije, ki še dodatno krni razmere za pravočasno obravnavo in zdravljenje pacientov z drugimi diagnozami. »Zato je odločitev za zaščito s cepljenjem izjemnega pomena in odraz zrelosti tako posameznika kot družbe,« poudarja Franc Hočevar, ki je kot predstavnik civilne družbe tudi član državne komisije za medicinsko etiko.
Odločitev za zaščito s cepljenjem proti okužbi z novim koronavirusom je izjemnega pomena in odraz zrelosti tako posameznika kot družbe.
Številne smrti zaradi raka prostate bi lahko preprečili
Predsednik društva uroloških bolnikov je prepričan, da bi bilo pri raku prostate številne smrti mogoče preprečiti, »če bi bili le moški bolj odgovorni do sebe in do svojega zdravja – tako, da bi pravočasno opravili nujne, najosnovnejše preglede in preiskave, s pomočjo katerih je mogoče odkriti tudi to bolezen.« Tako pa še vedno v približno polovici primerov oboleli to diagnozo dobijo šele potem, ko jih k pregledu spodbudijo njihove »boljše polovice«, ki so pri partnerju zaznale signale in spremembe, ki jih človek preprosto ne sme spregledati ali jih omalovaževati v smislu: »Sem močan, zato me takšna malenkost res ne bo onemogočila ali me zaustavila pri mojem delu in aktivnostih ...«.
Ko bolnik vendarle dobi diagnozo, se začno vrstiti številna vprašanja in dileme, posledično pa tudi iskanja informacij o bolezni in o najoptimalnejši obliki zdravljenja; celovito temo o tem smo, z vsemi pojasnili, strokovnimi nasveti in tudi osebno izkušnjo, za bralce zdravstvenega portala pripravili že pred časom.
»Prvo pobudo za ukvarjanje z zdravjem moških vsekakor dajo gospe – v domačem okolju, z vztrajnostjo, ki zahteva dejanja. Tudi sam po osebni izkušnji s prebolevanjem in premagovanjem raka prostate slehernemu moškemu priporočam, naj preveri vrednost za prostato specifičnega antigena (PSA), zlasti po 50. letu starosti – kajti če zamudiš, pride do razsevkov in bolezen je bistveno teže obvladljiva oziroma le stežka ozdravljiva!« poudarja mag. Hočevar, s katerim sem se o tej tematiki pogovarjala tudi v spodnjem video pogovoru.
Izzivi na področju urologije in zdravljenja raka prostate
Kako zelo pomembna je ozaveščenost glede osebne skrbi za zdravje, se zavedajo prav vsa društva, ki pomagajo obolelim in njihovim svojcem, ko se ti znajdejo v stiski – in morda je prav to tista podaljšana roka pomoči, ki človeku da zagon za premaganje bolezni. To lahko potrdite kot predsednik društva uroloških bolnikov – pa tudi zato, ker ste takšno zgodbo, takšno izkušnjo prestali tudi sami.
To je res. Civilna iniciativa oziroma društva in združenja opravljajo pomembno delo – ne le pri ozaveščanju svojih članov, ampak tudi z izvajanjem določenega pritiska na politiko in na okolje, pa tudi na strokovno, ne le na laično javnost. Tako se vzpostavi povezava med stroko in med ljudmi, ki so v stiski – vsak po svoje, vsak s svojo boleznijo.
Moja osebna izkušnja v povezavi z društvom je taka, da zlasti v zadnjem času opravim v povprečju po dva pogovora na dan z ljudmi, ki imajo urološke težave. Ti problemi so zelo resni, neprijetni, posegajo v človeško intimo; ljudje ne vedo, kje poiskati nasvet, nimajo osnovnih informacij in bistvenih podatkov. Tisti, ki so oziroma smo to bolezen preboleli, jim lahko marsikaj svetujemo, pri čemer sta dobrodošla tudi tolažba in sočutje.
Dejavnost civilne družbe je izjemno pomembna – in zato me nasploh moti vsakršen pritisk na civilno iniciativo, ki je temeljna predparlamentarna oblika demokracije. Ko se enkrat odpoveš tem možnostim, ki jih, zlasti na področju zdravstva, zagotavlja civilna družba, se odpoveš tudi dobršnemu delu dobrega, dobro osmišljenega programa.
Navsezadnje je dejavnost, ki jo izvajajo tovrstna združenja, nujna, saj ta predstavljajo tudi podaljšano roko sistema; vskočijo na mestih, kjer sistem ne zagotavlja vseh storitev, čeprav bi jih moral.
Seveda. Toda naša pomoč in naše informacije so omejene, kajti v medicinsko doktrino ne moremo in ne smemo 'vstopati' – lahko pa usmerjamo ljudi, kam naj se obrnejo po strokovno pomoč. Imamo celovit pregled nad referenčnimi zdravniki, bolnišnicami, nad storitvami, ki jih je v zvezi z urološkimi težavami mogoče opraviti v osnovnem zdravstvu. In te informacije so ljudem v pomoč. Včasih pripravimo tudi predavanja o konkretni storitvi, ki jo mora sicer izvesti zdravnik, a jo je z nekaj volje mogoče opraviti tudi doma; med takimi je, na primer, samokateteriziranje ...
V Sloveniji bi morali imeti 120 urologov, imamo pa jih pol manj ...
Ko je bilo društvo uroloških bolnikov ustanovljeno kot glasnik oziroma zagovornik obolelih in njihovih pravic, ki jim mora biti v praksi zadoščeno, a so mnoge prejkone zapisane le še na papirju, je Slovenija imela 55 specialistov urologije; danes jih je 60.
»Za lažjo predstavo: evropsko povprečje je šest urologov na 100.000 prebivalcev, kar pomeni, da bi pri nas, če naj bi bila obravnava obolelih pravočasna, celovita, kakovostna in varna, morali imeti 120 urologov – imamo pa jih pol manj. V resnici se ni uredilo še nič oziroma ne dovolj, kajti čakalne vrste za urologa so še vedno obupno dolge. Zdi se, da je bila urologija kot specialnost v preteklosti vse preveč zapostavljena, skrb za razvoj te stroke ni bil zadosten. Tudi danes so nekatere nove diagnostične metode in testi, pa naj gre za hiperplazijo prostate ali za inkontinenco, še vedno samoplačniški,« opozarja mag. Hočevar.
Zato društvo uroloških bolnikov z zastopanjem ljudi, ki oziroma ko se znajdejo v stiski, poskuša vplivati na ključne institucije in institute v zdravstvenem sistemu, kajti ti bi »pri odločanju o ključnih, z vidika posameznika nadvse pomembnih vprašanjih, preprosto morali biti pogumnejši.«
V resnici se ni uredilo še nič oziroma ne dovolj, kajti čakalne vrste za urologa so še vedno obupno dolge. Zdi se, da je bila urologija kot specialnost v preteklosti vse preveč zapostavljena, skrb za razvoj te stroke ni bil zadosten. Tudi danes so nekatere nove diagnostične metode in testi, pa naj gre za hiperplazijo prostate ali za inkontinenco, še vedno samoplačniški. Prepričan sem, da bi pri odločanju o ključnih, z vidika posameznika nadvse pomembnih vprašanjih, odgovorni v Sloveniji preprosto morali biti pogumnejši.
Portret Franca Hočevarja: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
