Presejalni programi

Rak materničnega vratu, ki je bil še pred nekaj desetletji drugi najpogostejši rak med Slovenkami, danes postaja vse redkejša bolezen

Če je bilo v Sloveniji še pred približno tremi desetletji odkrivanje raka materničnega vratu pozno in izidi zdravljenja posledično bistveno slabši, pa je rezultat celovitega prepleta učinkovitih preventivnih prijemov, ki so se zvrstili v zadnjih dveh desetletjih, danes bistveno drugačen. Nekdaj drugi najpogostejši rak pri ženskah, ki so ga v visokem deležu odkrili šele, ko je bolezen že napredovala, danes postaja vedno redkejše bolezensko breme, predvsem pa prva rakava bolezen, ki jo je mogoče preprečiti tudi s cepljenjem. Ob tokratnem evropskem tednu preprečevanja raka materničnega vratu (RMV), ki se začenja danes, se Slovenija lahko ponaša z res dobrimi rezultati.

Rak

Rak materničnega vratu – edini rak, ki ga je mogoče preprečiti s cepljenjem

Rak materničnega vratu (RMV) je četrti najpogostejši ginekološki rak pri mladih ženskah. Pri nas to diagnozo vsako leto postavijo v povprečju 120-krat, za 40 do 50 obolelih je napredovala bolezen usodna. Več kot 1500 žensk pa zaradi odkritih predrakavih sprememb potrebuje kirurško zdravljenje. Po drugi strani pa bi bilo raka materničnega vratu, ki je posledica trdovratne okužbe z najbolj onkogenimi genotipi humanega papiloma virusa (HPV), v večini primerov mogoče preprečiti – z ustrezno zaščito pred temi virusi, ki povzročajo številne spolno prenosljive bolezni, ne le raka.

Čakalne dobe

»Kot če bi rekam prepovedali, da prestopijo bregove – in to šele potem, ko je povodenj že davno zapustila struge in teče skozi hiše ter odnaša še zadnje ljudi, ki so pripravljeni ostati in poskušati pomagati«

Kaj ukreniti, če se kljub (pre)počasnemu krpanju zdravstva, v katerem v različnih specialnostih in na različnih ravneh zdravstvenega varstva vse bolj škriplje, razmere le še dodatno poslabšujejo? Kaj poreči na to, da kadrovske zagate že na terciarni ravni, kjer, na primer, skrbijo za otroke z najtežjimi nevrološkimi obolenji, najsi bo to spinalna mišična atrofija (SMA) ali epileptični sindrom, močno vplivajo na strokovno oskrbo obolelih otrok z zelo zahtevnimi stanji? Mladi zdravniki opozarjajo na stiske, s katerimi se vsi po vrsti – ne glede na bolnišnico, oddelek ali ambulanto, v kateri delajo – spopadajo iz dneva v dan, sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides pa je zaradi aktualnih razmer in (ne)reševanja akutnih sistemskih problemov napovedal stavko.

Rak

Rak trebušne slinavke oziroma rak pankreasa ima še vedno eno izmed najslabših prognoz, več kot tri četrtine obolelih umre že v prvem letu po postavitvi diagnoze

Diagnozo rak trebušne slinavke v Sloveniji vsako leto postavijo več kot 400-krat. Najhuje je, ker pri veliki večini obolelih to hudo bolezen, ki sprva nima prepoznavnih znakov, odkrijejo pozno – prepozno, da bi bilo zdravljenje še lahko učinkovito. Zato rak trebušne slinavke oziroma rak pankreasa kljub vsemu napredku medicine še vedno spada med najslabše ozdravljive bolezni. Je pa to mogoče spremeniti, tudi s poznavanjem simptomov, zaradi katerih bi moral vsakdo, ki jih opazi pri sebi, nemudoma oditi k svojemu zdravniku; ta bo vedel, kako ukrepati naprej.

Pravice pacientov

»Imel sem pogovor s staro gospo, ki jo bolijo noge in ima težave z žilami – na pregled pa bo morala čakati kar do leta 2031!«

To bridko odslikavo dogajanja v slovenskem zdravstvu je v video pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavil zastopnik pacientovih pravic Marjan Sušelj. Podrobno je spregovoril tudi o tem, kje in zakaj neurejenost zdravstvenega sistema ljudi najbolj boli ter na katerih področjih na račun kratkih stikov v sistemu oboleli plačujejo največji davek. Nedopustno dolge čakalne vrste pa nikakor niso edina ahilova peta slovenskega zdravstva; sistem škriplje na vseh koncih, teža tega bremena se lomi na plečih obolelih in zaposlenih.

Bolezni dihal

Ni res, da je človek po diagnozi KOPB obsojen le še na cevke, kavč in televizor – res pa je, da potrebuje redno fizično aktivnost, ki mu pomaga ohranjati ustrezno kondicijo pljuč

Pri kronični obstruktivni pljučni bolezni (KOPB), ki so jo včasih imenovali bolezen kratke sape, je kljub napredku medicine v praksi še vedno veliko kratkih stikov, ki počasi, a vztrajno slabijo počutje in zdravstveno stanje obolelih. Poglavitni je zagotovo ta, da več kot polovica ljudi s KOPB za svojo bolezen sploh ne ve, zato niso opravili preiskav, ne prejemajo zdravljenja, bolezen pa se nezadržno poslabšuje. Med tistimi, ki so jim bolezen diagnosticirali – praviloma se to zgodi pozno, kajti KOPB se na globalni ravni uvršča med najslabše prepoznavne in najredkeje diagnosticirane bolezni –, pa je še vedno premalo védenja o tem, kako zelo pomembno za ohranjanje ustrezne kondicije pljuč je vsakodnevno gibanje.

Rak

Pravi moški ne zanikajo težav, ki jih zaznajo, ampak raje pravočasno ukrepajo, pa naj gre za raka prostate, mod, debelega črevesja, trebušne slinavke, pljuč – ali za duševne stiske, ki vodijo v razmislek o koncu življenja

Teze o tem, kakšen naj bi bil pravi moški, so bile že ničkolikokrat preigrane, z najrazličnejših zornih kotov. A še vedno je najmočnejši od argumentov ta, da je resnično pravi moški tisti, ki zna poskrbeti tudi za svoje zdravje – še vedno pa drži tudi to, da mu glavno oporo in podporo, predvsem pa spodbudo pri tem predstavlja njegova partnerka oziroma nekdo od bližnjih. S takšno resničnostjo, pa naj jo moški še tako zanikajo, se iz dneva v dan srečujejo tudi zdravniki, zato je prof. dr. Janja Ocvirk, predstojnica sektorja internistične onkologije Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana, glede tega zelo neposredna: »Moški se slabše odzivajo na vabila k sodelovanju v sklopu presejalnega programa, ki omogoča odkritje predrakavih sprememb ali raka v najzgodnejši fazi, prav tako pa so tudi redkobesednejši – zato onkologi spodbujamo prakso, da pacient pride k zdravniku skupaj s spremljevalcem, z nekom od bližnjih.« V sklopu meseca novembra, ki je že tradicionalno posvečen ozaveščanju o (marsikdaj prezrtem) zdravju moških in ozaveščanju o resnih obolenjih, ki moške pogosto prizadenejo, je razmislek o pravilnem ravnanju »pravega moškega« dragocen, posledično ukrepanje pa nujno – seveda ne le v tem obdobju, ampak nasploh.

Zdravje kosti

»Pri nas se zaradi osteoporoze vsako leto zgodi približno 3000 zlomov kolka, ki včasih predstavljajo zadnjo epizodo v življenju bolnika«

Če telo ne zmore (več) uravnavati vsebnosti mineralov v kosteh, kostnina sčasoma postane redkejša, kosti pa bolj oziroma hitreje lomljive. Da bi ohranili normalno kostno gostoto, bi organizmu morali zagotoviti zadostno količino kalcija in drugih mineralov ter vitamina D, ki omogoča absorbiranje kalcija iz hrane in njegovo vgrajevanje v kosti. Telo pa mora tvoriti tudi dovolj hormonov – od paratiroidnega hormona in kalcitonina, ki nastajata v obščitničnih žlezah oziroma v ščitnici, do rastnega hormona ter pri ženskah estrogena in pri moških testosterona. Pri človeku se kostna gostota povečuje od otroštva do približno 30. leta starosti, nakar začne upadati. Kadar se kostnina izrazito zmanjša, se pojavi bolezen – osteoporoza.

Nevrodegenerativne bolezni

»Na splošno prevladuje mnenje, da so nevrodegenerativne bolezni manj dovzetne za rehabilitacijo – vendar to ne drži!«

Oboleli in njihovi bližnji se pri nas pogosto soočajo s težavami zaradi pozne postavitve diagnoze in posledično tudi poznega začetka zdravljenja, celostne obravnave in rehabilitacije. Pri nevrodegenerativnih boleznih to velja tako za parkinsonovo bolezen kot tudi za demenco – še teže pa je, če se demenca pojavi pri bolniku s parkinsonovo boleznijo, ko se motnjam gibanja pridružijo številni nemotorični simptomi, med katerimi so tudi kognitivne motnje. Toda kdaj gre »zgolj« za kognitivne motnje in kdaj za demenco?

Možganska kap

Možganska kap lahko doleti kogarkoli, kadarkoli, v kateremkoli obdobju življenja. Veste, kako preprečiti njen nastanek ali kako prepoznati njene znake in zakaj takoj poklicati na 112?

Ko se je zavedel po možganski kapi, ni vedel, kaj se mu je pripetilo. Ni znal več govoriti. Pozabil je, kako brati. Ni zmogel več hoditi. Ni prepoznal svojih bližnjih, svoje družine. Ni vedel niti tega, kdo pravzaprav je. Delno je oslepel in danes mu na poti skozi življenje pomaga bela palica. A s pomočjo rehabilitacije, podpore, lastnih prizadevanj in predane pomoči družine je spet zaživel dejavno življenje. Življenje, dejavnejše od življenj mnogih, ki se ne zavedajo dragocenosti te danosti, ampak ostajajo fokusirani na banalne vidike življenja in živijo v prepričanju, da se njim ne more zgoditi nič, menijo celo, da se imajo pravico grdo obnašati do šibkih, obolelih in do starejših – ne vedo pa, da je možganska kap le ena od hudih bolezni, ki se kažejo s tisočero obrazi in ki lahko prizadenejo kogarkoli, kadarkoli in kjerkoli, v kateremkoli življenjskem obdobju.