Poslanci bodo na današnji izredni seji glasovali o izjemnem ukrepu – namenski porabi 35 milijonov evrov iz zdravstvene blagajne za skrajšanje čakalnih dob. Za tolikšno vsoto je namreč presežen prvotno predvideni načrt letošnjih prihodkov na račun ZZZS, razlika je nastala po zaslugi večjega priliva prispevkov. In kam bo šla ta spoštovanja vredna kvota denarja?
Žrtveno jagnje je asociacija, ki mi ob razmišljanju o usodi slovenske otroške srčne kirurgije najprej pride na misel. Vedno znova. Že dolgo.
Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni NIOSB je danes dopoldne sporočil, da je odpovedal vse že dogovorjene prihode vrhunsko usposobljenih tujih kirurgov v Ljubljano, kjer naj bi do celovite vzpostavitve inštituta ljubljanskemu UKC pomagali pri vzdrževanju programa otroške srčne kirurgije.
Smrt otroka je nekaj tako neizrekljivo hudega in nevzdržnega, da je v polje žalovanja staršev in bližnjih preprosto nedopustno vstopati. Pa vendar se zgodi, da podatki o tako tragični zadevi pridejo v javnost, tako ali drugače. Danes dopoldne, po ad hoc napovedi tiskovne konference Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB), je umrla novorojenčica, ki so jo zdravili v sklopu programa otroške srčne kirurgije. Tako je tragični dogodek postal osrednja tema konference, na kateri se je problematika zdravljenja na srcu bolnih otrok, ki ni ustrezno rešena že poldrugo desetletje, pokazala v najbolj boleči obliki.
Korupcija, nedovoljeno prejemanje oziroma dajanje daril in pranje denarja so razlogi za 500 strani dolgo obtožnico, ki bremeni tudi osem zdravnikov, specializirano državno tožilstvo pa jo je ta teden vložilo na okrožno sodišče v Ljubljani. Medicinske sestre, ki delajo v intenzivni terapiji, kjer skrbijo tudi za otroke po operaciji srca, v zadnjih dneh bijejo plat zvona. Tudi reševanje otroške srčne kirurgije z NIOSB ni deležno ovacij, nasprotno, prepredeno je z vse več zapleti, nizajo se očitki sindikatov, češ da gre za razgradnjo ne le ljubljanskega UKC, ampak javnega zdravstva nasploh.
Konrad Kuštrin je zdravnik in sindikalist, eden najbolj prepoznavnih v Sloveniji. Politikom se v povezavi z njim praviloma naježijo lasje, saj vedo, na podlagi dolgoletnih izkušenj, vse od osamosvojitve dalje, da je ob omembi njegovega imena, ki je sinonim za prizadevanja slovenskega zdravništva za priznanje statusnih pravic, »vrag odnesel šalo«.
Rušenje zdravstvenega sistema ni nova besedna zveza, se pa v zadnjem času pojavlja pogosto – predvsem v analogiji s političnimi ukrepi, povezanimi z reševanjem otroške srčne kirurgije, pa tudi s posledicami v zadnjem času spremenjene zdravstvene zakonodaje. Novosti so v praksi povzročile toliko škode, da je zdravniška zbornica javno zahtevala, naj odhajajoča vlada prevzame odgovornost za posledice.
Kar 35 milijonov evrov je na računu Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) na voljo za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev oziroma za skrajšanje nedopustno dolgih čakalnih dob, vendar je ministrstvo za zdravje, kot smo že poročali, to možnost zavrnilo. Kako se na omenjeni problem, ki resda ni edini v slovenskem zdravstvu, je pa nadvse akuten, odziva aktualna politika?
Zdravstvo je eno izmed najbolj vitalnih, istočasno pa tudi najbolj ranjenih področij v slovenski družbi, ki takoj po končanih državnozborskih volitvah in imenovanju nove vlade potrebuje ukrepanje. Takojšnje, celovito, korenito. Brez visoko donečih obljub, brez metaforičnega slikanja politične mavrice, ki je doslej vedno znova, sicer resda vedno manj uspešno, zakrivala resnično sliko zdravstvene sfere, v kateri so kratko potegnili bolniki oziroma zavarovanci pa tudi vsi v zdravstvu zaposleni. Kaj tako rekoč tik pred volitvami obljubljajo stranke?