Otroška srčna kirurgija. Kako pravzaprav je mogoče, da se nekaj tako nedopustnega in nevzdržnega dogaja v vrhunski slovenski medicinski ustanovi, kjer je, logično, poleg obilice izjemnega znanja in védenja prisotno tudi marsikaj drugega?

Marsikaj se skriva v tem izjemnem zdravstvenem kolosu, od ozkih osebnih interesov, ki nimajo prav nič skupnega z etiko, do plehkih, pod okriljem veličastnosti in vsemogočnosti prikrivanih egoističnih vzgibov, ki imajo pri konkretnem posamezniku ali posameznikih prednost pred vsem – vse bolj očitno tudi pred varnostjo in kakovostjo, pred predanostjo in altruizmom, vrednotami, ki v dobri medicini v skrbi za dobro pacienta vedno o(b)stanejo na prednostnem seznamu.

Toda zgodba o otroški srčno kirurgiji, ki se zapleta pred očmi javnosti, prinaša drugačno sporočilo. Sporočilo o prevrednotenju vrednot, ki z dobro medicino v resnici nimajo nič skupnega.

Resnica je taka, da sta bili ne le otroška srčna kirurgija, ampak posledično tudi pediatrična kardiologija žrtvovani. Ugotovitev, ki se zdi patetična, je pravzaprav omiljen povzetek dogajanja na tem »bojnem polju« slovenske medicine, v katerem za izbor arzenala izdatno skrbi tudi politika in, seveda, številni »botri« na različnih položajih, ki v nesrečnih okoliščinah vidijo priložnost za svoj veliki debut.

Vendar se ti tihi cilji glasnih nasprotnikov in navideznih reševalcev tega programa v več kot ducat letih niso udejanjili; nasprotno, program – in z njim bolni otroci ter njihovi starši – doživlja kalvarijo, ki ji še vedno ni videti konca. 

Kljub obetom, ki so zasijali, ko se je patronat nad v prafaktorje razsutim programom odločil prevzeti prof. dr. Igor D. Gregorič, priznani srčni in torakalni kirurg, zgodba o otroški srčni kirurgiji ubira svojo pot. Profesor Gregorič zdaj počasi – ritem ukrepanja narekujejo tudi številni birokratski postopki, ki jim je treba zadostiti – v sklopu NIOSB, nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, sestavlja ekipo. Ta naj bi program rešila oziroma ga nadgradila – če sploh.

Zakaj utemeljeni dvom? Po aktualni odločitvi, da NIOSB odpokliče vse tuje kirurge, ki naj bi v UKC Ljubljana pomagali pri zdravljenju srčkov, se zdi, da se je zgodba, v kateri nekateri od akterjev zelo povedno vztrajajo na svojih položajih, spet začela ponavljati. Inštitut je »zgolj« spoštoval sklep vrha medicinske stroke v UKC Ljubljana, ki je vodstvo NIOSB pozval bodisi k takojšnjemu prevzemu celotnega programa (kar je v tem trenutku povsem nemogoče) ali pa k prenehanju »vpletanja« v delo UKC. 

Pri tem pa ne velja pozabiti, da NIOSB ljubljanskemu kliničnemu centru v prehodnem obdobju pomaga na željo vodstva UKC, svoje poslanstvo pa udejanja na pobudo resornega ministrstva oziroma vlade, ki je ustanoviteljica obeh omenjenih javnih zdravstvenih zavodov.

Veliko je ljudi, ki jasno in glasno sprašujejo, zakaj vlada ni že v izhodišču od UKC Ljubljana zahtevala, naj poskrbi za red in ustrezno organizira otroško srčno kirurgijo. Zakaj že je bilo treba narediti obvod? Ker so bili interni odnosi tako skrhani, da druge, notranje rešitve preprosto ni bilo. 

In čemu smo priča danes? Ponovljeni zgodbi – akterji so se izmenjali, narator je praktično isti.

Kakšen razplet je mogoče pričakovati? Napovedovanje izida je »misija nemogoče«. 

Navsezadnje je politika, žal tudi na področju zdravstva oziroma medicine, danes tako močno prepletena s stroko, da se njena nestabilnost in nesposobnost zelo povedno odražata tudi v stvareh, kjer politika nima kaj iskati, pa je kljub temu našla pot v vse pore bitja in žitja slovenstva. Posledice imamo pred očmi. Vsi.

Eden od zdravnikov, ki so imeli vsega dovolj in so odšli iz UKC, pa ne zaradi denarja, in ki ne želi biti imenovan, ob aktualnih dogodkih, ki se ne razlikujejo kaj dosti od preteklih, ugotavlja: »Vsakdo trobi v svoj rog in misli, da ima prav. UKC bo naredil vse, da bo onemogočil NIOSB. Metode so znane, kajti v resnici si ne želijo nikogar, ki bi jih presegel in razkrinkal njihovo capljanje na mestu ali celo navzdol – sami pa že več let nimajo ideje, kako splavati na površje.«

Trenutno na operacijo srčka čaka deset otrok. Dokler ne bo domačih pediatričnih srčnih kirurgov, ki bodo osvojili to izjemno sofisticirano znanje in veščine, s katerimi se po svetu lahko pohvalijo le redki, ni pomembno, kdo jih bo zdravil, ali zdravniki s Češke ali onkraj Atlantika ali od kod drugod. Pomembno je, da se bo zdravljenje odvijalo v urejenem okolju, kakovostno, varno, strokovno, ob dobrem sodelovanju vseh členov v verigi, ki povezuje dober zdravstveni tim. Pomembno je, da bo komunikacija nemotena, skrb za bolnike pa se bo odvijala na zavidljivi ravni, kar se bo odrazilo tudi v uspešnih izidih zdravljenja.

Pred nekaj dnevi je umrla dojenčica, ki so ji z nekaj operacijami na srčku poskušali rešiti  življenje. Pa se ni izšlo. Tragedija je neizmerna – vendar ni stvar javnosti, da bi raziskovali ozadje dogajanja in iskali razloge za tak izid zdravljenja. Naj to naredijo tisti, ki so za to poklicani.

Ne bo pa mogoče razumeti, če se bodo interesni skalpeli še naprej lomili na otroški srčni kirurgiji, kajti ta program mora delovati kot eno, dihati kot eno – za rešitev življenj tistih, ki potrebujejo tovrstno pomoč. Otroška srčna kirurgija preprosto ne sme ostati žrtveno jagnje slovenske medicine.