Dr. Erik Brecelj, kirurg Onkološkega inštituta Ljubljana, že leta javno opozarja na korupcijo v slovenskem zdravstvu, na sistemske in organizacijske anomalije, ki onemogočajo nemoteno zdravljenje in zagotavljanje varnosti pacientov. Zanimalo nas je, kakšen je njegov pogled na aktualne probleme, ki bodo brez dvoma pustili dolgotrajen odtis na podobi slovenskega zdravstva.

Najprej korupcija. Trenutno je aktualna afera, zaradi katere so kriminalisti pred petimi leti izvedli preiskave na 58 naslovih na območju Ljubljane, Kopra, Celja, Maribora in Novega mesta, njihov cilj pa je bilo iskanje dokaznega gradiva o podkupovanju zdravnikov in tudi drugih zaposlenih v posameznih zdravstvenih zavodih, da bi ti izbirali in naročali točno določena zdravila in medicinske materiale.

Dr. Erik Brecelj ob tem opozarja, da v resnici »nikogar od odgovornih ne zanima sprejemanje sistemskih ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče preprečiti takšno dogajanje, zato lahko v prihodnje pričakujemo še več tovrstnih zgodb. Na tem področju se ni zgodilo prav nič. Zdajšnja afera je tragična, še zlasti, ker so vanjo vpleteni odlični kliniki – nikakor pa to ni največja korupcijska afera v zdravstvu. Spomnimo se samo dogajanja na onkološkem inštitutu, povezanega z investicijami in gradnjo, ko je bilo odtujenih na desetine milijonov evrov.«

Korupcija in sistemska neurejenost v zdravstvu opozarjata na pomanjkanje nujno potrebnih ukrepov, je prepričan Brecelj. »V našem zdravstvu se vse odvija po starem, zdi se, kot da nismo sposobni vpeljati sprememb, ki so nujne. Dosedanje 'urejanje' sistema je približno tako, kot če s ceste umakneš dilerja – a kaj, ko problema na tak način ne odpraviš, saj bo dilerja nadomestil drugi, žrtev ne bo nič manj.«

V takšnem začaranem metaforičnem krogu, ki v zdravstvenem vsakdanu pušča resnično boleč odtis, Erik Brecelj opaža marsikaj. »Mislim, da z denarjem, ki nenadzorovano odteka iz zdravstva, financirajo tudi kampanje političnih strank. In kaj se dogaja potem? Spomnimo se samo na ravnanje Mira Cerarja, ki je kot predsednik vlade v zadnjem mandatu dopuščal, da so se zdravstvu dogajale številne packarije, ki jih bo težko popraviti in odpraviti.«

Brecelj je trdno prepričan, da bi za izboljšave v sistemu poskrbeli tudi s korenito spremenjenim načinom vodenja bolnišnic oziroma velikih javnih zdravstvenih zavodov. »Če bi imeli dober menedžment z zagotovljeno močno podporo sveta zavoda in ustanovitelja, vseh teh problemov ne bi bilo. Zdaj pa se v sistemu 'davimo', številne stvari in postopki se podvajajo, izgubljamo vse preveč dragocenega časa, po nepotrebnem. V slovenskem zdravstvu delovni procesi niso pravilno urejeni – pa obstaja kar nekaj ljudi, ki bi to znali in zmogli spremeniti.«

V zadnjih dneh so se v javnosti izpostavile tudi medicinske sestre oddelka za intenzivno terapijo otrok, ki deluje v sklopu kirurške klinike ljubljanskega UKC, češ da ne pristajajo na nadaljnje povečevanje obremenitev v že zdaj nevzdržnih razmerah, ki da niso več varne ne za paciente in ne za zaposlene. Odziv se je nanašal tudi na prve operacije pod okriljem Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni, NIOSB, v sklopu katerega prof. dr. Igor D. Gregorič pomaga pri reševanju otroške srčne kirurgije, ki je v zadnjih mesecih razpadla v prafaktorje.

»Po standardih in normativih bi nas na oddelku moralo delati 95, trenutno pa nas je samo 39. Zaradi zahtevnosti in odgovornosti dela, ki nikakor ni stimulirano ali kakorkoli bolje ovrednoteno kot v drugih zdravstvenih zavodih po Sloveniji, prihaja do stalne fluktuacije kadra. Smo popolnoma izgorele, preobremenjene in kronično utrujene. Pred operacijami, ki so jih izvedli kirurgi NIOSB, nam kirurgov niso niti predstavili, o operacijah nismo bile obveščene, kar je povsem neresno in lahko tudi nevarno. Ministrstvo za zdravje pa se obnaša, kot da nas ni. Pričakujemo sestanek – če ga ne bo, bomo primorane ukrepati bistveno bolj radikalno,« pravi medicinska sestra in sindikalna zastopnica Milojka Kurtjak.

Dr. Brecelj poudarja, da medicinske sestre, ki so nepogrešljiv sestavni del vsakega tima, izjemno spoštuje. »Brez njih se proces zdravljenja ne more odvijati nemoteno, kakovostno in varno. Vendar pa imajo medicinske sestre resen problem – v tistih medicinskih sestrah, ki se bolj kot s pacienti ukvarjajo z menedžeriranjem, sestankovanjem in pisanjem raznoraznih pravilnikov. Medicinske sestre, ki delajo z bolniki, pa so posledično le še bolj obremenjene.«

Kaos je beseda, ki jo je dr. Brecelj pri pogovoru o aktualnih problemih v zdravstvu omenil kar nekajkrat. »Otroška srčna kirurgija je prvi znanilec katastrofe, ki se napoveduje v našem zdravstvu.« 

Ker je strokovno usposobljenost kadra v sklopu tega programa lahko nekaj časa opazoval tudi od blizu, ko je opravljal sekundariat, se mu zdi še toliko bolj nevzdržno, »da nam je to uspelo uničiti. To je norost, ki je med drugim tudi posledica tega, da se je strokovnemu vodstvu pomembnejše od reševanja težav zdelo druženje z lobisti in politiki.«

Zato dr. Erik Brecelj upa, da bo v tej nesrečni zgodbi vendarle zmagala modrost. 

»Nekdo bo moral udariti po mizi in narediti konec dogajanju, ki smo mu priča tudi v javnosti. Postaviti se je treba v vlogo staršev, ki jih ne zanima, kako in koliko bo plačan zdravnik, ki bo zdravil njihovega otroka. Dilema, ali je dražje voziti male paciente v tujino ali pa jim omogočiti zdravljenje v instituciji, ki bo delovala znotraj UKC, ni prava – in ni prav, da smo priča metanju polen pod noge človeku, ki je v življenju naredil ogromno dobrega in je zato upravičeno spoštovan. Upajmo, da ima prof. dr. Igor Gregorič trdo kožo in trdno hrbtenico – in da mu bo uspelo, kar si je zadal!«