Skrb za čisto okolje

Je na obzorju prva zmaga v doslej donkihotskem boju z onesnaževalskimi giganti?

Bodo poslanci na jutrišnji izredni seji državnega zbora glasovali za predlog novele zakona o varstvu okolja in tako v kratkem, ko bo prišlo na vrsto še tretje branje noveliranega dokumenta, omogočili zaživetje strožjih določb glede izpustov iz sosežigalnic in zaostritev kriterijev za monitoring onesnaževalskih izpustov? Bo zakonodajna veja oblasti omogočila zmanjšanje industrijskega onesnaževanja ne le v srednji Soški dolini, ampak tudi drugod po Sloveniji – v Ljubljani, Kranju, Mariboru, Kočevju, Celju in še marsikje drugje – in tako končno vendarle v prvi plan postavila skrb za zdravje prebivalstva? Se bo pokazalo, da zaščita zdravja ljudi in čistosti okolja vendarle tudi pri nas postaja vrednota, ki bo boljši jutri omogočila tudi našim zanamcem?

Skrb za čisto okolje

Se poslanci zavedajo, da je največja naprava za sosežig prav v srednji Soški dolini, kjer je največ poklicnih in okoljskih bolezni v Sloveniji? Bodo glasovali za zaostritev veljavne zakonodaje, v dobro zdravja?

V srednji Soški dolini, zaznamovani z dolgoletnim industrijskim onesnaževanjem in posledično nadpovprečno visokim deležem zbolevnosti tamkajšnjega prebivalstva za rakom, je umeščena največja naprava za sosežig na Slovenskem. Toksičnost izpustov onesnaževal, posledice sežiganja odpadkov ter sosežiga so že doslej zahtevale nepredstavljiv in nedopusten davek, merjen v izgubljenem zdravju mnogih pa tudi v preštevilnih bistveno prezgodaj ugaslih življenjih. Domačini so odgovorne že pred štirimi leti javno opozarjali na nedopustnost nadaljnjega dopuščanja takšnih razmer za življenje na območju, kjer je breme mezotelioma 100-krat višje kot drugod: »V 20 letih je med nami zbolelo ali umrlo več kot 2500 ljudi! Vam to res še ni dovolj?« Zdravniki, ki tako po človeški kot po strokovni plati vedo, kako neizrekljiva je kalvarija obolelih, se v zadnjih letih javno zavzemajo za boljšo zaščito domačinov in njihovega zdravja – zato absolutno podpirajo predlagano zaostritev zakonodaje, s katero naj bi tudi v Sloveniji dosegli izenačitev mejnih vrednosti izpustov onesnaževal za sežig in sosežig.

Skrb za čisto okolje

Zdravniki za boljše zdravje prebivalcev Anhovega in srednje Soške doline: »Zaščitite zdravje teh ljudi, kolikor je to sploh še mogoče!«

O tem, koliko hudega je prebivalcem srednje Soške doline, zlasti tistim, ki živijo v bližini Anhovega, povzročila industrija, ni vredno izgubljati besed. Na tem območju Slovenije plačujejo največji davek na račun dolgoletnega okoljskega onesnaževanja. Breme mezotelioma je tamkaj približno 100-krat večje kot drugod po Sloveniji. Zato se zdi povsem neverjetno, da si nekateri – tudi ali predvsem glede zaostritve zakonodaje na tem področju – vztrajno zatiskajo oči pred resničnostjo, ki jo na tem področju izpisujejo zdaj dopuščene razlike v dovoljenih emisijah strupenih snovi v zrak med cementarnami s sosežigom odpadkov in sežigalnicami odpadkov. Bodo poslanci vendarle izglasovali novelo zakona o varstvu okolja, ki so jo na podlagi 5000 overjenih podpisov prebivalcev Slovenije pripravile nevladne organizacije in ki naj bi končno pripomogla k izenačitvi standardov za sežigalnice in sosežigalnice?

Skrb za čisto okolje

Apel proti onesnaževanju, ki ubija – in proti politiki, ki ji ni mar ne za zdravje ne za okolje

Kako verodostojna zna biti politika v svojih obljubah, s katerimi v predvolilnem času ne skopari, po volitvah pa jih hitro zakoplje v pozabo ali pa jih prekroji in predrugači, včasih do neprepoznavnosti, vemo vsi. A kljub temu se zdi, da človek vedno znova (za)upa in verjame v sočloveka, četudi mu ta svojo podporo obljublja s političnega piedestala. Kako kvarljivo utegne biti bivanje na tem piedestalu – ne sicer vedno in ne na splošno –, potrjujejo številni primeri dopuščenega opustošenja, ki puščajo neizbrisen pečat na celotni Sloveniji. Zanemarjanje skrbi za okolje in kratkovidno, preračunljivo popuščanje apetitom onesnaževalske industrije vedno pušča odtis na zdravju, ne »le« pri posameznikih, ampak na generacijah.

Skrb za čisto okolje

Kdaj bo Slovenija industriji končno pristrigla onesnaževalske peruti in dala prednost zdravju? Kdaj bo konec pretvarjanja? Vzorčni primer industrijske cone Laze: (občinska) politika versus civilna družba

Na objavo problemskega članka o dogajanju v industrijski coni Laze, neagilnosti odgovornih ter nemoči domačinov in okoljevarstvenikov – vse našteto je ob zadnjem požaru, ki je izbruhnil v sklopu livarne aluminija, dobilo še dodatno potrditev –, so se odzvali v kabinetu župana Mestne občine Kranj (MOK) Matjaža Rakovca. Po njihovi oceni so navedbe, s katerimi je Zdravstveniportal.si osvetlil ozadje dogajanja v tej okoljski tragediji, napačne in zavajajoče. Po drugi strani pa mednarodno društvo za zaščito okolja in narave Alpe Adria Green (AAG) izpostavlja, da MOK še vedno – čeprav je od seznanitve z ekološkim gordijskim vozlom industrijske cone v Lazah minilo že 18 let – vztraja pri »nepoznavanju in popačenju dejstev, ki nas žalostita, ne pa tudi presenečata. Sta pač plod dolgoletne demonizacije tistih, ki na probleme v Lazah (še) opozarjamo.«

Skrb za čisto okolje

V Lazah, ekološki bombi gorenjske prestolnice, je požar v livarni aluminija še dodatno ogrozil prebivalce, ki že sicer pospešeno zbolevajo za rakom, boleznimi dihal in parkinsonovo boleznijo. Bodo odgovorni končno ukrepali?

V industrijski coni Laze, ekološki bombi v Stražišču pri Kranju, je v teh dneh znova zagorelo. Do temeljev je pogorelo skladišče livarne aluminija Blisk. Aluminij je eksplozivna snov – in sogovornik Marko Špolad, okoljski aktivist in naravovarstvenik, član Civilne iniciative za zeleno Stražišče ter član upravnega odbora mednarodne organizacije za varstvo okolja in narave Alpe Adria Green (AAG), sicer profesor matematike na škofjeloški gimnaziji, je prepričan, da ni veliko manjkalo, da na območju, kjer sva se pogovarjala o kalvariji tu stanujoče peščice še živečih nemih prič uničevanja tega lepega območja Slovenije, danes ne bi bilo ničesar več. Le lučaj proč od pogorišča so namreč ogromne plinske jeklenke – teh ogenj, ki se je razširil po eksploziji, po zaslugi hitre odzivnosti domačinov in gasilcev, ki so se nemudoma odzvali na klic na pomoč, k sreči ni zajel.

Skrb za čisto okolje

Bo nova uredba o sežigalnicah postala sinonim za uradno dopuščeno zastrupljanje prebivalstva?

Dejstvo, da je odhajajoča vlada le tri dni pred iztekom polnih pooblastil na dopisni seji sprejela uredbo o sežigalnicah, ki puščajo izdaten in nepopravljiv pečat na zdravju prebivalstva, preprosto ni sprejemljivo. Zakaj? Zato, ker pristojno ministrstvo ni upoštevalo niti najbolj bistvenih predlogov – eden takih je bil zdravniški apel, naj uredbe zaradi resnih pomanjkljivosti sploh ne sprejme –, ampak je vztrajalo pri zapostavljanju tako okoljskega kot zdravstvenega vidika. Da bodo posledice takšne uredbe občutile tudi prihodnje generacije, so danes opozorili tudi zdravniki, ki so se v zadnjih letih aktivno postavili na okope v bran zdravju, zlasti v povezavi z onesnaževanjem doline Soče v Anhovem in širši okolici.

Skrb za čisto okolje

Ves svet opozarja na nedopustno naraščajoče breme raka, Slovenija pa še bolj na široko odpira vrata rakotvornemu onesnaževanju?

Simbolično, ob svetovnem dnevu boja proti raku, ko ves svet opozarja na nedopustno naraščajoče breme raka in na nujnost zagotavljanja čim bolj zdravega okolja, da bi preprečili nadaljnjo porast bremena te bolezni, so slovenski zdravniki ponovno poslali v eter opozorilo o nedopustnem dogajanju pri sprejemanju uredbe o sežigu komunalnih odpadkov. Se samo zdi ali pa je res, da slovenska politika, ki pri zakonodajnem obvladovanju onesnaževalske industrije že sicer zaostaja za razvitimi državami, namerava še bolj na široko odpreti vrata rakotvornemu onesnaževanju? So interesi industrije in politike res pomembnejši od zdravja ljudi?

Ukrepi

Občinska cenzura in zloraba lokalne oblasti med epidemijo »utišali« javne pozive za zaščito zdravja domačinov Kanala ob Soči, zlasti azbestnih bolnikov in bolnikov z rakom?

Kljub radikalnim ukrepom, odločbam, odlokom, omejitvam in prepovedim, ki jih je v Sloveniji narekovalo obvladovanje koronavirusa SARS-CoV-2, so iz evropskega žarišča epidemije italijanski tovornjaki nemoteno vsak dan dovažali pošiljke odpadkov (sekundarnih goriv) v sosežigalnico Salonita Anhovo. Zato so se v tem času še intenzivneje kot sicer vrstili apeli domačinov, ki so, da bi zaščitili najbolj ranljive prebivalce – azbestne bolnike in druge bolnike s težkimi kroničnimi obolenji –, zahtevali ustavitev tovrstnega prometa in (so)sežiganja odpadkov, vendar se na tej ravni ni zgodilo nič. Dogajalo pa se je drugje – tudi v neposrednih poskusih cenzure tovrstnih javnih apelov, opozarjajo tako v društvu Eko Anhovo kot v nevladni organizaciji Danes, civilni pobudi prebivalcev občine Kanal ob Soči.

Skrb za čisto okolje

Zakaj 314 zdravnikov odločno zahteva hitre in učinkovite ukrepe za zaščito srednje Soške doline, v kateri ljudje zbolevajo in umirajo zaradi izpustov Salonitove (so)sežigalnice

»V naši ambulanti ima večina pacientov priznano poklicno bolezen zaradi azbesta, v zadnjih 20 letih jih je 82 zbolelo za mezoteliomom, zelo agresivnim rakom pljučne ali trebušne mrene, pri katerem je preživetje kljub sodobnemu zdravljenju krajše od 18 mesecev. Če bi bila naša ambulanta taka kot povprečna slovenska ambulanta, bi v teh letih omenjeno diagnozo dobil en sam bolnik. In če bi odgovorni ob spoznanjih o škodljivosti azbesta ravnali etično, ne bi prišlo do tako grozljivih posledic in po nepotrebnem izgubljenih življenj, pri čemer naj poudarim, da za mezoteliomom zbolevajo tudi mnogi domačini, ki nikoli niso bili zaposleni v Salonitu,« poudarja Nevenka Mlinar, ki kot zdravnica splošne medicine dela v Desklah, v nekdanji obratni ambulanti tovarne Salonit Anhovo, ki je zdaj v lasti Italijanov in Avstrijcev. Ker Mlinarjeva ne želi dopustiti nadaljevanja omenjene zgodbe, v kateri sicer ni več izdelovanja azbest-cementnih izdelkov, se pa iz Salonitovega dimnika še vedno kadi, zaradi sežiganja oziroma sosežiganja odpadkov, med katerimi je le slaba tretjina slovenskih, se je skupaj s stanovskimi kolegi, ki skrbijo za zdravje prebivalcev širše goriške regije, odločila za ukrepanje.