Znanost

Bo Slovenija valilnica medicinskega kadra za druge države ali pa bomo vendarle izboljšali razmere v zdravstvu in v akademski medicini, tudi z novim Nacionalnim univerzitetnim medicinskim centrom?

Dobro leto je minilo, odkar so akademiki na vlado naslovili pobudo za izgradnjo novega Nacionalnega univerzitetnega medicinskega centra, ki bo namenjen zdravljenju najtežjih obolenj in obravnavi bolnikov z vseh koncev Slovenije – da v prihodnje ne bi bilo več tako, kot je zdaj, ko sta oba univerzitetna klinična centra, ljubljanski in mariborski, istočasno tudi v vlogi regijske bolnišnice. To namreč pomeni, da bolniki z najtežjimi obolenji »tekmujejo« s prebivalci Ljubljane in Maribora za iste postelje. Za postelje, ki bi jih bilo morda dovolj, vendar ni zadosti strokovnega kadra, tako zaradi slabega načrtovanja v preteklosti kot tudi zato, ker zdravniki, medicinske sestre in predstavniki drugih profesij v zadnjih letih pospešeno bežijo bodisi iz svojega poklica bodisi iz Slovenije, kajti razmere, ki omogočajo strokovno, kakovostno in varno delo, so drugje neprimerljivo boljše. Odziva na omenjeno pobudo ni, vsaj ne omembe vrednega – kljub temu, da po izkustveni plati tudi vsak pacient dobro ve, kako mukotrpno in nemalokrat tudi nedopustno dolgo zna biti čakanje na diagnostiko in zdravljenje, na strokovno obravnavo, ki je za obolelega nemalokrat vitalnega pomena.

Preventiva

»Epidemija je verjetno blizu konca,« ugotavlja prof. dr. Alojz Ihan, a istočasno opozarja, da bo zadnji val zaradi slabe precepljenosti zahteval velik davek

»Epidemija je verjetno blizu konca,« ugotavlja specialist mikrobiologije in imunologije prof. dr. Alojz Ihan, a istočasno opozarja, da bo aktualni in najverjetneje tudi zadnji val, ki ga usmerja doslej najkužnejša različica SARS-CoV-2, zaradi nizke precepljenosti zahteval velik davek. Ta se ne bo odražal le v povečanem bolezenskem bremenu in zapolnjenih bolnišničnih oddelkih ter enotah za intenzivno terapijo, namenjenih zdravljenju bolnikov z zapleti pri prebolevanju posledic okužbe s koronavirusom, ampak tudi nasploh v razmerah v družbi. Kako bolezensko breme, ki lahko odmeva še dolgo po preboleli bolezni (tako imenovani dolgi COVID), v čim večji meri preprečiti, je znano; kako dosledno bo to védenje uporabljano v praksi, pa je mogoče le predvidevati.

Rak

Se tudi pri obvladovanju raka želodca kmalu obeta presejalni program in posledično bistveno boljše preživetje bolnikov s to diagnozo?

Rak želodca, ki ga v skoraj 90 odstotkih povzroči okužba s Helicobacter pylori, je kljub dognanjem znanosti in medicine še vedno bolezen s slabo prognozo. Ta rak se praviloma začne pojavljati po 40. letu starosti, najpogosteje po 60. letu, umrljivost pa je zelo visoka, saj med obolelimi v obdobju petih let od postavitve diagnoze in začetka zdravljenja zahteva kar 72-odstotni smrtni davek. Glavni razlog za slabo preživetje pri raku želodca je namreč predvsem pozno odkritje bolezni – po drugi strani pa nova dognanja glede zgodnjega odkrivanja in zdravljenja okužb s Helicobacter pylori obolelim napovedujejo povsem drugačne možnosti.

Ukrepi

Doc. dr. Aleš Rozman: »Od naše pameti ali nespameti je odvisno, kdaj bomo zaustavili širjenje virusa«

Neverjetno je, da je Slovenija ob vseh ukrepih, s katerimi naj bi preprečili širjenje okužb z novim koronavirusom, na globalni ravni med najmanj uspešnimi pri obvladovanju epidemije. Razlogi za to so nedvoumni, povzeti v najaktualnejšem rezimeju glavnih lokacij, kjer najpogosteje prihaja do prenosa okužbe: na delovnem mestu, na »neznani« lokaciji, ki se je nekdo s prepoznano okužbo »ne spomni« oziroma je ne prepozna, ter doma, med družinskimi člani oziroma člani skupnega gospodinjstva. Domovi za starejše so šele na četrtem mestu.

Varnost in kakovost

Dr. Andrej Robida: »Varnost pacientov je v razvitem svetu že pred 30 leti postala prioriteta, v Sloveniji pa se ni kaj dosti spremenilo«

V Sloveniji imamo zastarel, okoren, tog zdravstveni sistem, ki v marsičem onemogoča celovito skrb za pacienta. In še nekaj je gotovo: pacient nikakor ni v središču zdravstvenega sistema, pa naj bo ta trditev zapisana v še toliko uradnih dokumentih. Bolnik je pri nas še vedno prisiljen tavati od Poncija do Pilata – in ta pot se vedno bolj podaljšuje. Ko pride k ustreznemu specialistu, se okoliščine izrazito spremenijo, saj je slovenska medicina praviloma primerljiva z najboljšimi – problem pa je, ker je dostopnost, zlasti v času COVID-19, tako rekoč onemogočena, čakalne dobe pa se le še podaljšujejo.

Transplantacije

Večna dilema glede odvzema organov za presaditev: ali je mrtva oseba morda še živa?

Znanje sodobne medicine je danes na številnih ravneh prestopilo meje predstavljivega, saj mnogim obolelim omogoča ne le preživetje, ampak tudi kakovostno življenje. Transplantacijska medicina je ena izmed najmlajših in najbolj sofisticiranih vej medicine, ki beleži izjemne dosežke. Spomnimo se, denimo, nedavne presaditve obeh pljučnih kril v UKC Ljubljana – in številnih osebnih zgodb pacientov, ki jih danes ne bi bilo več med nami, če jim ne bi mogli presaditi organov (srca, jeter, ledvice ali trebušne slinavke) in jim tako darovati novega življenja.

Inovacije

Jabolko navdiha za Uroša Golobiča Ahčana in Vojka Didanoviča

Predsednik države Borut Pahor je danes sprejel prof. dr. Uroša Ahčana in prim. Vojka Didanoviča in jima za inovativno metodo popolne rekonstrukcije nosu, ki tudi na svetovni ravni postavlja nove mejnike v rekonstrukcijski kirurgiji obraza, izročil simbolično nagrado oziroma priznanje – jabolko navdiha.

Inovacije

Rekonstrukcija nosu na podlahti s pomočjo 3D modela – slovenska inovacija je pacientki po amputaciji nosu zaradi kožnega raka omogočila novo življenje

Invazivni kožni rak. Diagnoza, zaradi katere je bila amputacija nosu neizogibna, je mladi, aktivni ženski postavila življenje na glavo. Dobila je estetsko protezo, vendar življenje preprosto ni moglo biti več enako. Kaj narediti? Implantacija darovanega organa ni prišla v poštev, ker bi se zaradi obveznega jemanja imunosupresivnih zdravil, ki preprečujejo, da bi organizem zavrnil »tujek«, maligna bolezen lahko ponovila. Ekipa ljubljanskega UKC s prof. dr. Urošem Golobičem Ahčanom na čelu je našla rešitev: popolna rekonstrukcija nosu na podlahti s pomočjo tridimenzionalnega modela, nakar so novi nos, ko je bil oživčen in ožiljen, prenesli na obraz.

Transplantacije

Matjaž Turel: »Ponosen sem na naš oddelek in na našo češnjo na torti – transplantacije pljuč«

V UKC Ljubljana so prvič in doslej edinič opravili enostransko presaditev pljuč leta 2003. Pred 15 leti. Potem so vse pljučne bolnike, ki so potrebovali zdravljenje s transplantacijo, vozili na Dunaj, medtem ko so jih v Ljubljani na presaditev pripravili, po njej pa skrbeli za nadaljnje zdravljenje in obravnavo. Septembra letos pa je prišlo do že dolgo pričakovane in napovedovane prelomnice. V ljubljanskem UKC je multidisciplinarni tim uspešno izvedel kompleksno in zelo zahtevno zdravljenje – pacientki so, prvič doslej, uspešno presadili obe pljučni krili. Več o programu presaditve pljuč z Matjažem Turelom, ki je v to dejavnost vpet že ves čas.

Ukrepi

Samo Fakin: »Tisti, ki jim zdajšnji sistem ustreza, si ne želijo sprememb – a do teh bo moralo priti, pospešeno!«

Da Samo Fakin delovanje zdravstvenega sistema pozna v najbolj filigranskih podrobnostih, je jasno. Prav tako ni dvoma o tem, da ne bi bil vešč pogovarjanj in dogovarjanj z vsemi glavnimi akterji v zdravstveni sferi, katerih interesi se med seboj precej razhajajo, niso pa nezdružljivi. Povsem umestno pa je vprašanje, ali mu bo, ko bo za naslednja štiri leta prevzel vodenje izjemno kompleksnega, ranljivega in tudi že močno ranjenega zdravstvenega sistema, recepte, ki jih vidi kot najboljše, tudi v resnici uspelo udejanjiti.