Zato sem se sinoči, v kontekstu današnjega svetovnega dneva varnosti pacientov, o dilemah na tem področju, ki jih ni malo, pogovorila z dr. Andrejem Robido, zdravnikom in strokovnjakom za kakovost in varnost v zdravstvu, ki je v sodobnem svetu priznana znanstvena veda, pri nas pa nuja, ki se ji zdravstvena sfera ne posveča dovolj, predvsem pa ne celovito in enovito.
Posledice so znane – ali, kot poudarja dr. Andrej Robida, izredni profesor pediatrije in javnega zdravja: »Po vsem svetu se na letni ravni v bolnišnicah zgodi 134.000.000 škodljivih dogodkov; 2.600.000 ljudi zaradi tega umre. V Sloveniji študije nimamo. Nekdo jo je preprečil. Toda na podlagi primerjalnega prenosa podatkov iz razvitih držav izračun pokaže, da pri nas približno 1000 pacientov vsako leto umre v bolnišnici zaradi škodljivih dogodkov – več kot polovico teh dogodkov pa bi bilo mogoče preprečiti!«
Svetovni dan varnosti pacientov je tokrat posvečen zagotavljanju varnosti zdravstvenih delavcev, od katerih je, posredno in neposredno, odvisna tudi varnost in, seveda, kakovost zdravstvene obravnave obolelih. Glede na težave v slovenskem zdravstvu, ki jim pečat že dolga leta dajejo kadrovski manko, kopičenje administrativnih obremenitev, amortizirane naprave in marsikje tudi dotrajani prostori, ki ne omogočajo varnega okolja za zdravljenje – se zdi, da izzivov na tem področju kar ne zmanjka ...
Seveda jih ne zmanjka – ker se jih nismo lotili pravočasno! Varnost pacientov je v razvitem svetu že pred 20 oziroma 30 leti postala prioriteta, v Sloveniji pa se ni kaj dosti spremenilo ...
Da bi zadostili vsem tem uzusom, ki ste jih omenili – če hočemo govoriti o res varnem in kakovostnem zdravljenju – pa bo do uveljavitve celovite, sistemske rešitve verjetno preteklo še veliko časa.
Vsaka stvar se začne z majhnimi koraki – toda če ne narediš prvega koraka, ni nič. In mnogo tega smo že zamudili. Če bomo zdaj delali samo tisto, kar je v določenem trenutku pomembno, ne bo dobro. Seveda je COVID-19 pomemben, pokazal je tudi tiste pomanjkljivosti, za katere so zdravstveni delavci vedeli že prej, nanje opozarjali, vendar jim nihče ni prisluhnil. Nekatere žvižgače so celo odstranili ...
Kako komentirate aktualno stanje, povezano z epidemijo COVID – nasploh v družbi, ne le v zdravstvu?
Zdravstveni delavci nemalokrat doživljajo nasilje, velikokrat so izgoreli, pogosto so pod ogromnim stresom ... Tudi zdaj je tako. Nenadoma imamo v Sloveniji dva milijona epidemiologov. Vsi se spoznamo na COVID-19, tistih stvari, ki so dokazane, pa ne upoštevamo. In prav nič nas ne briga za druge – ljudem je mar le zase, morda še za najbližje. In to je velik problem.
Pravzaprav se v tem kontekstu zdi povsem neverjetno, da se je na družbenih omrežjih v tem tednu začela »vrteti« oddaja neznane produkcije, v kateri sodeluje tudi nekaj strokovnjakov s področja medicine – nekdanjih zdravnikov, med njimi so tudi takšni, ki nikoli niso delali v praksi –, ki želijo ovreči vse zaščitne ukrepe, s katerimi preprečujemo prenos okužb z novim koronavirusom, kot povsem nepotrebne. Kako to ocenjujete kot zdravnik, kako to vidite z etičnega vidika, in kaj to, navsezadnje, pomeni za nadaljnje kakovostno in varno delovanje slovenskega zdravstva?
Takih ljudi je kar nekaj. In mnenje ne pomeni nič – mnenje je tako kot v srednjem veku, ko je nekdo menil, da je neka ženska čarovnica, zato so jo zažgali. Če ni dokazov ali konsenza strokovnjakov, potem so ta mnenja zgolj zavajanje ljudi. Ne vem, ali take posameznike kdaj peče vest, ker ljudje zaradi njihovih mnenj lahko umrejo – in nekateri so točno zaradi tega že umrli.
Dotakniva se še ene zelo zelo boleče teme slovenskega zdravstva: čakalne dobe. Videti je, da se te konstantno podaljšujejo – in tu so pravice pacientov na veliki preizkušnji, kajti varnega, pravočasnega zdravljenja nemalokrat preprosto ni več mogoče zagotoviti.
Čakalne dobe so najslabša stvar, ki se lahko zgodi človeku. To je najslabša kakovost, najslabša varnost. Toda kako smo se jih lotili pri nas? Samo z metanjem denarja v zdravstvene organizacije, da bi čakalne vrste skrajšali – nikoli pa ni nihče pogledal točnih vzrokov, zakaj nastajajo, niti ni nihče pogledal, kaj bi lahko naredili, da bi čakalne dobe zmanjšali. Možnosti za to pa obstajajo.
V času, ko ste še delali na ministrstvu za zdravje, ste naredili podroben prerez tega, kaj je treba narediti v smislu izboljševanja kakovosti, da bi se slovensko zdravstvo lahko pohvalilo z dobrimi rezultati prav na vseh področjih ...
Leta 2006 je izšla nacionalna politika, v kateri je nanizano vse, kar bi bilo treba narediti. Pred kratkim sem jo ponovno prebral – veliko stvari se sploh ni zgodilo. Tega področja ne jemljemo resno. Pri nas še vedno velja prepričanje, da je za kakovost in varnost odgovoren posamezni zdravnik, posamezna medicinska sestra, posamezni zdravstveni delavec – čeprav v 80 do 90 odstotkih na to vpliva sistem.
Pravzaprav se na vseh področjih kaže, kako nujna bi bila res celovita reforma zdravstva.
Imamo nekaj skupin, ki mislijo, da bodo vse rešile, kajti tudi na zdravstvo nasploh se pri nas očitno spozna prav vsak. Po svetu pa je uveljavljena politika na podlagi dokazov.
Kaj v tem smislu svetujete ministru za zdravje? Kako naj ukrepa, kaj naj naredi, da bi stvari, ki sva se jih v tem kratkem pogovoru dotaknila – pa jih ni bilo malo –, izboljšali?
Minister je trenutno zelo zaposlen s COVID-19. To je, seveda, prioriteta. Dvomim pa, da imamo pri nas vizijo, kakšno zdravstvo si želimo. Če vizije ni, se ne da nič narediti. Poleg tega na ministrstvu ni dovolj ljudi. Drugod po svetu se zavedajo, da ljudje, ki delajo na kateremkoli ministrstvu, nikoli ne morejo vedeti vsega, zato oblikujejo skupine strokovnjakov; te na podlagi dokazov oblikujejo predloge, ki jih potem vlada bodisi sprejme bodisi zavrne.
Kaj še kažejo konkretne številke glede zagotavljanja kakovosti in varnosti, glede dobrega zdravljenja pri nas? Kaj povedo vaše analize?
Po vsem svetu se (v državah, ki imajo nizek ali srednje visok BDP) na letni ravni v bolnišnicah zgodi 134.000.000 škodljivih dogodkov; 2.600.000 ljudi zaradi tega umre. V Sloveniji študije nimamo. Nekdo jo je preprečil. Toda na podlagi primerjalnega prenosa podatkov iz razvitih držav, tudi iz Evrope, izračun pokaže, da pri nas približno 1000 pacientov vsako leto umre v bolnišnici zaradi škodljivih dogodkov – več kot polovico teh dogodkov pa bi bilo mogoče preprečiti! V državah OECD, kamor spada tudi Slovenija, 15 odstotkov denarja porabijo za popravo škode, nastale pri pacientih. Če to preračunamo na naše razmere, vidimo, da to znaša kar 500 milijonov evrov. V osnovnem zdravstvu štirje od desetih pacientov doživijo škodljivi dogodek; veliko bi jih bilo mogoče preprečiti – konkreten primer so zapoznele diagnoze, ki zaradi prepoznega ukrepanja lahko povzročijo prezgodnjo smrt.
In kakšna je vaša napoved? Kdaj bo zdravstvo preseglo vse te kratke stike v povezanosti, kdaj bomo preprečili nizanje tragičnih številk oziroma primerov, ki jih preprosto ne bi smelo biti?
Organizacija zdravstva bi morala biti popolnoma drugačna od zdajšnje. Ministri za zdravje se menjajo, ponavadi niti ne zdržijo 4-letnega mandata; potem pride nekdo drug, morda iz druge politične opcije; stvari, ki so jih na ministrstvu naredili prej, da v predal – če so koristne, pa jih vzame in jih »proda« kot svoje. In tako do sprememb ne pride ... Lahko bi imeli ustanovo, inštitut, ki bi skrbel za vse bolnišnice, bdel nad tem, da bi uporabljale točno določene klinične poti in klinične smernice. Tudi nacionalne institucije, ki bi skrbela za kakovost in varnost v zdravstvu, nimamo ... In tako ne gre. Na ministrstvu, kjer sicer imajo sektor za kakovost, delajo majhne korake, majhne programe, za sistem pa ne skrbijo.
Pri nacionalni instituciji, ki ste jo omenili, ste verjetno mislili na agencijo za kakovost, katere ustanovitev je bila že nekajkrat predvidena, zgodilo pa se ni nič?
Prvi predlog za ustanovitev agencije za kakovost je star sedem let. Te agencije ni, kar je zagotovo nekomu v korist. Denar, ki bi ga porabili za agencijo za kakovost, bi se povrnil že v enem letu, ker bi se zmanjšali stroški za popravo škode, nastale na pacientih.
Kaj pravzaprav takšne razmere, ki vplivajo na delovanje zdravstva, pomenijo za paciente?
Za paciente je slabo. Če prideš k »pravemu« zdravniku, ki se ukvarja s »pravo« specialnostjo in imaš »pravo« bolezen, obravnava ne bo nič slabša kot pri pacientih v drugih državah EU. Sicer pa se lahko izgubiš v sistemu ... Pri nas ne gledamo na pot pacienta, ki gre iz osnovnega zdravstva do specialistične ambulante v bolnišnico, potem morda v rehabilitacijski center, domov ali v dom za starejše, mogoče v negovalno bolnišnico. Vsak skrbi samo za svoj del – povezave ni, nobene, zato bi morali plačevanje urediti tako, da bi spodbujalo sodelovanje. Poleg tega je informacijska tehnologija taka, da, na primer, osebni zdravnik ne more pogledati, kaj se dogaja z njegovim pacientom, ko je v bolnišnici. Na žalost imamo samo državno zdravstvo, kar sicer ni slabo – tudi v prejšnjem režimu so bile nekatere stvari dobro rešene –, ampak razmere so spremenile. Razvoju v znanosti in v medicinski stroki politika ni nikoli parirala.
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
