Poslanci bodo na današnji izredni seji glasovali o izjemnem ukrepu – namenski porabi 35 milijonov evrov iz zdravstvene blagajne za skrajšanje čakalnih dob. Za tolikšno vsoto je namreč presežen prvotno predvideni načrt letošnjih prihodkov na račun ZZZS, razlika je nastala po zaslugi večjega priliva prispevkov. In kam bo šla ta spoštovanja vredna kvota denarja?
»Zavajajoče izjave, pri čemer imam v mislih predvsem ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc, češ da je na pediatriji vse narobe in katastrofalno, so bile neodgovorne, škodljive za UKC, za pediatrično kliniko, predvsem in najbolj pa za starše otrok s prirojenimi srčnimi napakami – ker so bile povsem neutemeljene,« je v pogovoru za zdravstveni portal povedala prof. dr. Marija Pfeifer, ki se je sicer v začetku letošnjega leta upokojila, zaradi omenjenih očitkov pa so jo želeli z mesta strokovne direktorice UKC Ljubljana predčasno razrešiti. O tem se je zdaj odločila podrobno spregovoriti – tudi zato, da bodo aktualne okoliščine, ki spremljajo reševanje otroške srčne kirurgije, osvetljene še z drugega zornega kota.
Žrtveno jagnje je asociacija, ki mi ob razmišljanju o usodi slovenske otroške srčne kirurgije najprej pride na misel. Vedno znova. Že dolgo.
Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni NIOSB je danes dopoldne sporočil, da je odpovedal vse že dogovorjene prihode vrhunsko usposobljenih tujih kirurgov v Ljubljano, kjer naj bi do celovite vzpostavitve inštituta ljubljanskemu UKC pomagali pri vzdrževanju programa otroške srčne kirurgije.
Smrt otroka je nekaj tako neizrekljivo hudega in nevzdržnega, da je v polje žalovanja staršev in bližnjih preprosto nedopustno vstopati. Pa vendar se zgodi, da podatki o tako tragični zadevi pridejo v javnost, tako ali drugače. Danes dopoldne, po ad hoc napovedi tiskovne konference Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB), je umrla novorojenčica, ki so jo zdravili v sklopu programa otroške srčne kirurgije. Tako je tragični dogodek postal osrednja tema konference, na kateri se je problematika zdravljenja na srcu bolnih otrok, ki ni ustrezno rešena že poldrugo desetletje, pokazala v najbolj boleči obliki.
Mladi zdravniki so se danes ponovno odzvali na aktualno dogajanje v zdravstvu. »Trenutno najbolj razvpiti primer otroške kardiokirurgije je le prva padla karta hišice iz kart,« je v imenu Mladih zdravnikov Slovenije v javnem odzivu in pozivu k sprejemanju ukrepov, ki naj bodo v prihodnje prežeti z bistveno več (politične) modrosti, zapisala dr. Tina Bregant.
Čakalne dobe v slovenskem zdravstvu in z njimi pacienti bodo, kot vse kaže, še dolgo v primežu nefunkcionalnega vladanja oziroma negotovega čakanja na novo vlado. Poskusi za sestavo nove vlade ne dobijo epiloga, vlada v odhodu opravlja le tekoče posle, problemi pa ostajajo in postajajo vse globlji, resnejši in vse teže odpravljivi. To potrjuje tudi aktualna saga o 35 milijonih evrov, kolikor bi pri nas lahko v kratkem času namenili za izboljšanje dostopnosti do zdravstvenih storitev in s tem za zagotavljanje kakovostnejše, varnejše zdravstvene oskrbe obolelih – vendar tisti, ki so trenutno na »odgovornih« položajih, to možnost zavračajo. Zakaj?
Otroška kardiologija pediatrične klinike ljubljanskega UKC se je znašla na kolenih. Po vseh kadrovsko-organizacijskih in logističnih peripetijah, ki so se najbolj boleče odrazile v dolgoletni kulminaciji kratkih stikov pri delovanju otroške srčne kirurgije, bi za zdajšnje stanje lahko rekli, da je bilo predvidljivo. Je pa nadvse skrb vzbujajoče.
Prirojena srčna napaka je diagnoza, ki človeku postavi življenje na glavo. Praviloma se v taki nevzdržni situaciji znajdejo starši, ko pri njihovem malčku odkrijejo napako na srčku, nakar jim sporočijo diagnozo, ki napoveduje zahtevno in dolgotrajno zdravljenje. Spopadanje s tako novico ni preprosto, nasprotno, nujna je celovita podpora bližnjih in, seveda, tudi stroke, ki mora vzbuditi upanje in zaupanje. Le tako je mogoče ustvariti pravi miljé, v katerem se lahko začne res kakovostno in varno zdravljenje, v upanju na čim boljši izid. Pri otroški srčni kirurgiji so vse te prvine načete, že desetletje, pravzaprav skorajda dve. In zdaj se je v njeno »reševanje« s polno paro vključila še politika.
Mamografija je preiskava, brezplačna, brez čakalnih vrst, pred katero pa ima marsikatera ženska zadržke. Pogosto je mogoče slišati, da je preiskava neprijetna, za nekatere boleča – a če pomislimo, da je doslej več tisoč ženskam pomagala, da so se s takojšnjim začetkom zdravljenja in s premaganjem raka na prsih, ko je bil ta še v začetni fazi, izognile hudim zapletom pri tej bolezni, ti zadržki res niso utemeljeni.