Kmalu bo minilo pol leta, odkar je eden izmed oskrbovancev enega izmed domov za starejše, prof. dr. Ignacij Voje, v pismu odločevalcem, ki ne ukrenejo nič, da bi se nevzdržne in diskriminatorne razmere v socialno-varstvenih zavodih izboljšale, zapisal: »Verjemite pa, da nam bo enkrat dovolj. Tudi mi smo sposobni biti glasni in se javno upreti na Prešernovem trgu pred Prešernovim spomenikom. Zato vas prosimo, da nas jemljete resno.« Kot je videti, niti javno obelodanjeno stanje v domovih za starejše glede vse pogostejših zahtev po doplačevanju storitev, najsi gre za nameščanje slušnega aparata, povijanje nog, okužbo z mrso ali menjavo plenic, odgovornih ni kaj dosti ganilo. Na zadnji dopis – s predlogi glede takojšnjih ukrepov – se iz premierovega kabineta, ombudsmanovega urada, ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ZZZS ter skupnosti socialnih zavodov sploh niso odzvali; v združenju Srebrna nit so prejeli edino odgovor ministra za zdravje Aleša Šabedra.

Ker pa v Šabedrovem odgovoru pogrešajo konkretnejše in predvsem bolj oprijemljive odgovore, člani združenja ministru predlagajo ponovno srečanje, ki je nujno tudi zaradi po njihovi oceni vse več diskriminacije starejših v zdravstveni obravnavi, »ko se zdravnik za preventivo, diagnostiko, terapijo in rehabilitacijo odloča na podlagi letnice rojstva, ne stanja oziroma bolezni pacienta«.

Sicer pa je predsednica združenja Biserka Marolt Meden v odgovoru Šabedru še zapisala: »Ko spremljamo, kako se trudite, da bi uredili zdravstveno oskrbo državljanov v osnovnem zdravstvu, vas prosimo, da ne pozabite na stanovalce v domovih za starejše, ki se zelo pritožujejo, da zdravstvene oskrbe nimajo ustrezno urejene. Zdravnik je namreč v domu prisoten po nekaj ur na dan dva ali tri dni, redko štiri dni v tednu, stanovalci pa so vedno bolj bolni ...«. 

Zato združenje za dostojno starost daje pobudo za preverbo normativov in delokrogov zdravnikov, ki delajo v domovih za starejše – zaradi pomanjkanja zdravnikov pa spodbuja razmislek o angažmaju referenčnih medicinskih sester, ki bi v domovih lahko skrbele za bolnike s kroničnimi obolenji in urejale pripomočke za inkontinenco.

Sicer pa je v domovih, med katerimi po oceni Srebrne niti obstajajo pomembne razlike v dostopnosti do storitev, treba poenotiti (dodatno) zaračunavanje storitev oziroma poenotiti nabor plačljivih storitev. 

Zagotoviti je treba izboljšanje bivalnih pogojev, najsi gre za prehrano (ustreznejši jedilniki, stalna dostopnost čaja ali kompota, pomoč pri hranjenju, skrb za odvajanje – brez prisilnih odvajalnih dni), za gibanje oziroma za posedanje nepomičnih varovancev (vsaj enkrat na dan) ali za higienske razmere (kopel vsaj enkrat na teden, menjava inkontinenčnih predlog oziroma plenic vsaj tri- do štirikrat na dan).

Na tem področju, ki odraža stanje duha v družbi, Slovenija potrebuje veliko popravkov in celovitih, dostopnih rešitev, najsi gre za integrirano, za dolgotrajno ali za paliativno oskrbo. O tem preprosto ni več dvoma, saj že bežen pogled na ureditev v skandinavskih državah, denimo, pove, kako daleč smo še vedno od rešitev, ki zagotavljajo celovito podporo in pomoč v skrbi za ostarele in težko bolne, da ti ostanejo čim dlje v domačem okolju, najsi gre za takojšnjo odzivnost mobilnih enot ali za pomoč pri preureditvi in opremi doma z vsemi pripomočki ter za pomoč pri negi. 

»Strategij je dovolj! Zahtevamo, da se nemudoma začne izvajati konkretna paliativna oskrba s celotnimi timi, saj ljudje, tako doma kot v institucijah, umirajo v bolečinah, osamljeni in zapuščeni, prepuščeni svojcem – ali nikomur,« zato združenje za dostojno starost pričakuje ureditev tega kompleksnega področja pod eno streho, v sklopu neodvisnega resorja, pa naj se ta imenuje ministrstvo, direktorat ali urad.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.