»Podpisi pod takim zakonom niso nič drugega kot poskus legalizacije nadaljnjega zastrupljanja slovenskega naroda,« je potezo 38 poslancev, podpisanih pod novelo tobačnega zakona, v pogovoru za Zdravstveniportal.si označil bivši minister za zdravje Samo Fakin. »Povsem jasno je, da politične stranke svoje interese postavljajo pred interese zdravstva in zdravja – aktualna novela tobačnega zakona, ki je navadna sramota, pa je le vrh tega!«

Po njegovem prepričanju bi se minister za zdravje v takem primeru moral odločno in nedvoumno postaviti na stran zdravja, kajti »tobaka res ne potrebujemo – poslanci pa zdaj, kot so pokazali s predlogom za glasovanje o noveli tobačnega zakona po skrajšanem postopku, odločajo o tem, ali bomo Slovence še naprej zastrupljali in posledično imeli tudi velike zdravstvene stroške.«

Vendar v zdravstveni sferi poskus triletnega odloga uvedbe enotne embalaže tobačnih izdelkov ni edini, ki je problematičen. Problemov je veliko – pravzaprav se zdi, da se kljub poskusom reševanja njihov seznam ne krajša, ampak se, nasprotno, nenehno podaljšuje. Kaj to pomeni z vidika prebivalstva, z zornega kota uporabnikov zdravstvenih storitev, zavarovancev in pacientov? So se razmere v zdravstvu v zadnjih treh mesecih tudi v resnici spremenile – na bolje ali na slabše? 

»Razmere ocenjujem kot dokaj kaotične, vendar pričakovane. Sindikati so dosegli svoje; standardi in normativi, skupaj s kompetencami medicinskih sester, bodo državo veliko stali, vendar se s tem nihče ne obremenjuje,« Samo Fakin povzame aktualije, katerih epilog v resnici ostaja negotov, povezan z usodo drugega aneksa k letošnjemu splošnemu dogovoru, ki določa finančni razrez zdravstvene pogače. 

Fakin ob tem opozori, da »praktično sploh ni več govora o čakalnih vrstah in izgubah bolnišnic«, medtem ko je sam, ko je bil še minister, ureditev obeh problemov uvrstil med prednostne naloge. Sicer je res, da se do marca v praksi ni zgodilo kaj dosti, toda zdaj bi bili, kot pravi, »že globoko v skrajševanju čakalnih dob in tudi kar nekaj novih ekip bi bilo v vodstvih bolnišnic, ki bi jih, kar se tiče vodenja, postavili na drugačne, gospodarske temelje. Bolnišnice je namreč treba začeti voditi kot gospodarske družbe, sicer bomo dolgoročno samo nadaljevali z metanjem denarja v zdravstveni sistem – pričakovanih učinkov pa ne bo.«

Zakaj ima politika v skrbi za zdravstvo le kratkoročen spomin

Marsikdo bo ob Fakinovih besedah morda zamahnil z roko, rekoč, kaj neki se zdaj oglaša nekdo, ki je predčasno predal ministrsko štafeto drugemu – vendar je razmišljanje bivšega ministra dobra iztočnica za razmislek o aktualnem dogajanju.

Tudi zato, ker zaradi poznanega odnosa politike do zdravstva tudi po Fakinovih besedah »skrb za zdravstvo pri posameznih političnih strankah traja le tako dolgo, dokler je to aktualno za njihovo politiko. Če govorimo o tem, da je zdravstvene ustanove treba urediti kot gospodarske družbe, to pomeni le spremembo nekaj členov v aktualni zakonodaji, v zakonu o zdravstveni dejavnosti, vendar do soglasja preprosto ne pride. Po drugi strani pa je zelo zanimivo, da pri tobačnem zakonu tega problema očitno ni – takoj se najde 38 poslancev, ki so se pripravljeni podpisati pod tako evidentno škodljivo novelo zakona. Še nikoli doslej ni bilo toliko poslancev proti zdravju državljanov!«

Rak rana slovenske politike je torej (med drugim) več kot očitno podleganje interesom lobijev, medtem ko je slovensko zdravstvo najbolj ranljivo na račun slabega upravljanja oziroma upravljavske (ne)učinkovitosti. Tu, kot priznava tudi Samo Fakin, »pomembno vlogo igra politika s kadrovanjem, ki ne temelji na strokovnih temeljih – nakar, seveda, politika vse te položaje tudi brani, ne glede na vse. Videti je, da ne gre toliko za zdravje naroda kot za osebne interese posameznikov.«

Iskanje generalnega direktorja UKC Ljubljana – odraz ujetosti v politične mreže

Zanimalo nas je, kako se po Fakinovi oceni prej omenjeni pristop politike aplicira na konkretnem, trenutno aktualnem primeru – iskanju generalnega direktorja UKC Ljubljana.

»To je tipičen primer, kako ne moremo iz vsakodnevne politike. UKC ima 8500 zaposlenih – in direktorja bi lahko v takem primeru plačali vsaj po tako imenovanem Lahovnikovem zakonu (zakon o prejemkih poslovodnih oseb v gospodarskih družbah v večinski lasti Republike Slovenije in samoupravnih lokalnih skupnosti, op. a.), da bi dobili izbor ljudi, ki v menedžmentu nekaj pomenijo. V resnici pa na čelo UKC praviloma pride človek brez izkušenj – in potem se čudimo, kako je mogoče, da (se) nič ne spremeni. Kdorkoli že bo postal generalni direktor ljubljanskega UKC, bo imel podporo vladajoče politike, kajti vedno znova se znajdemo v primežu znotrajstranskarskega kadrovanja. To se ne odvija na ravni predsednika vlade ali ministra, ampak na ravni generalnih sekretarjev političnih strank – ti so tisti, ki izbirajo kadre.«

In kako bivši zdravstveni minister ocenjuje dosedanje delo ministra Aleša Šabedra, ki je kot njegov naslednik prišel iz ljubljanskega UKC, kjer je bil kot generalni direktor »na prepihu« v času, ko je Fakinova ekipa pripravljala konkretne spremembe glede na (ne)uspešnost vodenja in sanacije zdravstvenih zavodov?

»Kar se tiče zakona o sanaciji bolnišnic, je ta jasen: direktor, ki ne dosega rezultatov, mora zapustiti svoj položaj. Tu dileme, vsaj kar se tiče zakonodaje, ni bilo ... Kar pa se tiče zdajšnjega dela mojega naslednika, pa lahko rečem, da je padel v nehvaležno močvirje – pri tem mislim predvsem na dogovor prejšnje vlade s sindikati, ki je neuresničljiv, razen z veliko dodatnega denarja, ki pa ga ni. Aleš Šabeder se sicer hitro odziva, vendar račun šele pride. Ne vemo, kolikšen znesek bo na njem – po zdajšnjih izračunih bo znašal več kot 100 milijonov evrov. In res me zanima, kje bodo ta denar dobili. Torej: Šabeder se odziva hitro, vprašanje pa je, če tudi pravilno. Odgovor bo prinesla prihodnost.«

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.