Poslanci v noveli zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov predlagajo triletni odlog pri uvedbi enotne embalaže. Zakaj? V tem času naj bi po njihovem mnenju z raziskavami ugotovili, ali tovrstni ukrep v resnici pripomore k zmanjšanju uporabe tobaka ali ne. Toda zakaj naj bi Slovenija plačevala za raziskave, s katerimi bi zgolj odkrivala toplo vodo? Zakaj poslanci zavračajo dokaze, ki prihajajo iz držav, v katerih niso klonili pod pritiski tobačnih lobijev? Kaj v resnici tiči za tem ad hoc ukrepanjem, ki vzbuja utemeljen dvom v verodostojnost postopka? Komisija za preprečevanje korupcije je zaradi sumljivih okoliščin, ki povezujejo avtorje novele in predstavnike tobačne industrije, na lastno pobudo že uvedla preiskavo.

»Imamo številne dokaze, da je predlog zakona s strani poslanca Jerneja Vrtovca (NSi) nastal na mizi tobačne industrije. V predlogu zakona v resnici ni niti enega samega tehtnega argumenta proti uvedbi enotne embalaže, ki ga tobačna industrija ne bi uporabila že v drugih državah – ne neposredno, ampak vedno dosledno preko svojih posrednikov. Ustanove in viri, ki jih omenjajo predlagatelji zakona, so že kar nekaj časa dokazano kompromitirani zaradi sodelovanja s tobačnimi multinacionalkami. Tak primer je, denimo, raziskava črnega trga, ki jo je naredilo podjetje KPMG – podatke o črnem trgu pa jim je posredoval nihče drug kot tobačna industrija,« opozarja Jan Peloza, predstavnik Inštituta za mladinsko participacijo, zdravje in trajnostni razvoj.

Z Janom Pelozo sva se o prikritih manipulativnih potezah tobačne industrije sicer pogovarjala že januarja 2017, v obdobju, ko so intenzivno naraščali pritiski na državni zbor, poslance in na predlagatelje novele tobačnega zakona, ki so s tem dokumentom v prizadevanjih za zaščito mladih, v katere je tobačna industrija uperila svojo marketinško ost, naredili še korak dlje od drugih članic EU. Takrat se je pogovor vrtel okrog konkretnih dokumentov, ki so razkrili resnično ozadje nastanka številnih tako imenovanih neodvisnih dokumentov.

Kaj je v dokumentih »neodvisnega« slovenskega strokovnjaka odkril Robert Eckfort?

Pelozi, soustanovitelju mladinske zveze Brez izgovora (No excuse) – ta je pred nekaj dnevi od Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) prejela prestižno nagrado za dosedanji prispevek k omejevanju rabe tobaka tako v Sloveniji kot na mednarodni ravni –, je bilo jasno, kako nujno je ukrepanje za boljšo, učinkovitejšo zaščito zdravja na tem področju, ki jo podpirata dve tretjini prebivalcev Slovenije. Toda kaj narediti, če tobačna industrija vse takšne ukrepe poskuša preprečiti, tako rekoč ne glede na ceno, v interesu po čim večjem dobičku na račun uničevanja zdravja, kar jim pri kadilcih, ki začnejo kaditi zgodaj, omogoča dolgotrajnejše profite?

Ekipa Jana Peloze se je pred časom povezala z Robertom Eckfortom, mednarodnim strokovnjakom s področja prava, ki je kot svetovalec britanskega ministrstva za zdravje pomagal pripraviti zakon o enotni embalaži tobačnih izdelkov. Sprejetju zakona je sledila tožba tobačne industrije. Višje sodišče v Londonu je v sodbi, popisani na 400 straneh, zavrnilo prav vse navedbe štirih največjih proizvajalcev tobačnih izdelkov (British American Tobacco, Imperial Tobacco, Japan Tobacco International in Philip Morris Brands) ter proizvajalca papirja za zvijanje. Očitki tobačnih multinacionalk – češ da je z uvedbo tega ukrepa prišlo do neupravičene razlastitve proizvajalcev tobačnih izdelkov, ki naj bi bili zaradi tega upravičeni do odškodnine, da zakonodaja ni v skladu s pravom EU in da ukrepi niso oblikovani v skladu z novo direktivo na tem področju – so bili neuspešni. Višje sodišče je ocenilo, »da tobačni izdelki povzročajo tako veliko škodo, da bi bilo tudi v primeru razlastitve plačilo odškodnine proizvajalcem povsem neprimerno«.

Torej je tudi v tem smislu mogoče trditi, da skrb poslancev, podpisanih pod aktualno novelo, o kateri bo v kratkem odločal najvišji slovenski zakonodajni organ – češ da bi bila Slovenija ena izmed redkih držav na svetu s takšnim ukrepom, ki po njihovi oceni ne bo zmanjšal uporabe tobaka, ampak spodbudil uporabo ponarejenih izdelkov, tihotapljenje in zmanjšanje prihodkov iz trošarin –, preprosto ni utemeljena.

V tem smislu se velja vrniti k Eckfortu. Ta je v času, ko je v Washingtonu delal kot pomočnik direktorja v največji nevladni organizaciji na svetu, ki se bori proti zlorabam, povezanim s tobakom (Campaign for Tobacco Free Kids), v dogovoru z mladinsko zvezo Brez izgovora analiziral vsa javno predstavljena mnenja nekdanjega direktorja slovenskega urada za intelektualno lastnino, »neodvisnega« strokovnjaka, ki je sodeloval tudi s svetovno organizacijo za intelektualno lastnino – ta je danes poznana kot ena izmed glavnih lobističnih organizacij za zaščito interesov tobačne industrije.

In kaj je ugotovil Robert Eckfort? »'Neodvisni' slovenski strokovnjak po njegovem trdnem prepričanju, zapisanem v ekspertizi, »v svoji dikciji dosledno uporablja argumente tobačne industrije, češ da blagovna znamka na embalaži ni oglaševanje, da je prepoved uporabe blagovne znamke kršitev intelektualnih pravic, da bi taka rešitev vodila v porast ilegalne trgovine s tobakom in da ni dokazov, po katerih enaka embalaža spodbudi upadanje deleža kadilcev«.

Vzporednica z aktualno novelo zakona se ponuja sama po sebi

Ob vsem tem se vzporednica z aktualno novelo zakona ponuja sama po sebi.

Vsekakor pa so argumenti zagovornikov uvedbe enotne embalaže močnejši od videnja skupine poslancev, ki se jih pomen takšnih sprememb ni dotaknil.

»Ukrep enotne embalaže zagotovo nima nobenih negativnih posledic – razen na dobičke tobačne industrije in na zelo ozek krog lastnikov ter dobro plačanih lobistov tobačnih multinacionalk. Po drugi strani pa ima številne pozitivne učinke, predvsem na javno zdravje in na občutno zmanjšanje zdravstvene škode zaradi kajenja,« je prepričan Matej Košir z inštituta Utrip, ki je sicer tudi vodja mreže Preventivna platforma. 

Avstralija je tak ukrep uvedla v 2012, sledijo ji številne države

Kot poudarja Košir, so v Avstraliji, ki je enotno embalažo tobačnih izdelkov uvedla prva na svetu (že pred sedmimi leti), raziskovalci s pomočjo velike opazovalne študije nedvoumno dokazali učinkovitost takega ukrepa. Tudi v Franciji, ki je zgledu Avstralije sledila januarja 2017, raziskovalci potrjujejo, da je temu zakonodajnemu prijemu mogoče pripisati zmanjšanje števila kadilcev za najmanj 1,6 milijona.

Pravzaprav ni jasno, kje so slovenski poslanci, ki predlagajo zamik uvedbe enotne embalaže, našli podatek, da bi Slovenija postala »ena izmed redkih držav na svetu s takšnim ukrepom«. Avstraliji (2012) so namreč sledile številne države: Francija (januar 2017), Združeno kraljestvo (maj 2017), Nova Zelandija (junij 2018), Norveška (julij 2018), Irska (september 2018), Savdska Arabija (maj 2019), Mauritius (junij 2019). V kratkem jim bodo sledile Tajska (september 2019), Kanada (november 2019), v letu 2020 pa Turčija, Singapur in Belgija. Tri države – poleg Slovenije še Madžarska in Urugvaj – imajo uvedbo tega ukrepa zapisano v zakonodaji, vendar do uveljavitve še ni prišlo. Pri nas bi te spremembe morali uvesti januarja prihodnje leto, toda po predlogu poslancev naj bi se to zgodilo še bistveno kasneje, januarja 2023. Za kakšno ceno že?

Tobak je v prejšnjem stoletju pomoril 100 milijonov ljudi, v 21. jih bo milijardo

Tobačna industrija je tobaku dodajala številne zdravju škodljive, strupene in kancerogene, zasvojljive snovi, vendar je resnico o tem leta in leta skrivala pred očmi javnosti ter vztrajno lagala.

O tem podrobno piše profesor zgodovine znanosti in sodelavec ameriške akademije znanosti in umetnosti Robert N. Proctor v knjigi Zlati holokavst, najcelovitejši študiji o notranjem delovanju tobačne industrije, ki ni izbirala sredstev za uresničitev svojega končnega cilja: zasvojiti čim več uporabnikov, jih spremeniti v dolgoletno orodje za lastni dobiček in pri tem čim bolj spretno in neopazno otopiti ost dokazov o škodljivosti kajenja.

V delu, za katerega je prejel ugledna priznanja in nagrade, Proctor poudarja: »Tobak je v 20. stoletju pomoril le približno sto milijonov ljudi, v primerjavi z milijardo, kolikor jih bo v 21. stoletju, če bodo šle stvari naprej tako kot doslej.« Ob tem dodaja: »'Ena smrt je tragedija, milijon smrti je statistika.' Te besede pripisujejo Stalinu, a bi prav lahko izvirale tudi od prodajalcev nikotina.«

Ključno: marketinško ost tobačne industrije usmeriti stran od mladih

Zakaj bi torej veljalo odlašati z uvedbo enotne embalaže? Zakaj ne bi zaustavili »nagovarjanja« mladih k čim zgodnejšemu začetku kajenja, ki bo iz njih naredil odvisnike od tobaka – tudi oziroma predvsem na račun sestave tobačne mešanice, v kateri se danes skrivajo številne strupene in škodljive snovi, ki se jih sicer nihče ne bi niti pritaknil, kaj šele, da bi jih vnašal v svoj organizem, pa naj gre za aceton, amonijak, kadmij, formaldehid, svinec, naftalen ali polonij? To je le nekaj od skupno 4000 kemikalij v cigaretah, ki nikakor ne vsebujejo le nikotina.

Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) zaradi kajenja, aktivnega in pasivnega, vsako leto umre skoraj osem milijonov ljudi.

V sklopu nedavne konference WHO o enakosti v zdravju, ki se je odvijala v Ljubljani, je vršilka dolžnosti regionalne direktorice evropskega urada WHO Piroska Ostlin opozorila, da uvedba enotne embalaže, ki jo v Sloveniji skupina poslancev poskuša zamakniti v prihodnost, rešuje življenja, saj je eden izmed ključnih ukrepov, ki pomagajo preprečevati smrti, povezane s kajenjem – predvsem pa omogoča zaščito otrok in mladih. Tako Ostlinova kot direktorica sektorja za nenalezljive kronične bolezni v regionalnem uradu WHO za Evropo Bente Mikkelsen zatrjujeta, da bo WHO pomagala Sloveniji tudi v primeru tožb tobačne industrije zaradi uvedbe enotne embalaže. 

V sklopu številnih odzivov, ki so sledili, milo rečeno, zelo nenavadni in precej prozorni potezi skupine poslancev, je tudi Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) opozoril, da je uveljavitev enotne embalaže eden izmed stroškovno najučinkovitejših ukrepov za zmanjševanje bremena kroničnih nenalezljivih bolezni, zato po oceni inštituta preprosto ni dopustno, da fiskalni cilji prevladajo nad tistimi za izboljšanje zdravja prebivalcev. 

Zagotovo ne gre pozabiti, da je tobačna industrija kriva za najhujšo zlorabo znanosti po obdobju nacizma. O tem dolgo ni bilo tako rekoč nič znanega – a danes je drugače. Zato so takšni predlogi, kakršnega prinaša aktualna novela tobačnega zakona, nekaj, kar preprosto ne bi smelo priti skozi zakonodajno sito.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.