Skoraj 40 let je minilo od takrat, ko so prim. Mojci Senčar, zdravnici, specialistki anesteziologije, postavili diagnozo. Vendar raka na prsih ni le premagala, ampak je pri tem težavnem boju pomagala številnim ženskam, ki jim je, ko je z njimi delila svojo izkušnjo in jih spodbujala k spremembam v življenju, vlivala upanje in moč. Zaslužna je za sistemske premike in za nazorski preobrat v smislu detabuiziranja raka pa tudi za celovito ozaveščanje o pomenu zdravega načina življenja, s katerim je mogoče nastanek raka bodisi preprečiti bodisi pospešiti okrevanje po zahtevnem, agresivnem zdravljenju in se po tej izkušnji vrniti v življenjski vsakdan z drugačnim pogledom nase, na svoje poslanstvo in na prioritete. Te po izkušnji z rakom ali katerokoli drugo težko, dolgotrajno oziroma kronično boleznijo niso nikoli več enake. 

Mojca Senčar je bila dolga leta predsednica slovenskega združenja Europa Donna. V tem času je združenje, tudi ali predvsem po njeni zaslugi, postalo ugledna organizacija civilne družbe, ki je v slovenski javnosti krepila predvsem glas žensk, zbolelih za rakom, jim nudila zavetje, uteho in spodbujala pozitivno zrenje v prihodnost, istočasno pa od vseh, ki so imeli v rokah sistemske škarje in platno, zahtevala tudi aktivno ukrepanje za izboljšanje razmer v slovenskem zdravstvu. 

Tudi potem, ko se je nedavno, 33 let po prvi diagnozi, bolezen vrnila, v razsejani obliki, Mojca Senčar ni klonila pod bremenom ponovnega boja za življenje. Še naprej je pogumno premagovala posledice težkega zdravljenja, ki jo je sililo v razmislek o lastni minljivosti. Te misli je brez zadržkov delila z drugimi in ob tem odločno opozarjala tudi na nujnost ureditve dveh področij – paliativne oskrbe in evtanazije. 

Vedno si je upala biti kritična tudi do odločevalcev, do politike, ki dolga leta ni poskrbela za ureditev zdravstva, kar je bilo v zadnjem času mogoče občutiti na različnih ravneh; nemoč bolnikov se je odrazila predvsem v njihovi ujetosti v nedopustno dolgih čakalnih vrstah. 

»O pravicah pacientov je veliko govora, veliko je o tem napisanega, vendar smo še vedno daleč od tega, da bi ti zapisi tudi v resnici zaživeli. Zdravstvena politika, ki to področje ureja, se v resnici niti približno ne zaveda, kako zelo bolnika prizadene, ko zboli in izve za diagnozo, kako izjemno težko čaka, da pride na vrsto za preiskave, za vso diagnostiko in začetek zdravljenja – in kako zelo zelo ga je strah, da bo med čakanjem boj z boleznijo izgubil,« je pred tremi meseci povedala v pogovoru za zdravstveni portal.

Po oceni Mojce Senčar, ki bo ostala v analih slovenske medicine in zdravstva zapisana kot izjemna osebnost, je »glas pacientov danes bolj prepoznaven kot pred nekaj desetletji – vendar drži, da bolniki težko porabljamo energijo v boju za (svoje) pravice. Te nam preprosto zmanjka, ko se borimo za svoje zdravje, ko čakamo na začetek zdravljenja, na udejanjanje pravic, ki nam pritičejo in ki morajo biti kakovostne in varne, predvsem pa pravočasne.«

V enem izmed pogovorov za Zdravstveniportal.si – potem, ko se je bolezen že vrnila – pa je Mojca Senčar med drugim dejala: »Tudi s ponovitvijo bolezni je mogoče dobro živeti. Ko pa medicina ne bo imela več zdravil, takrat pa si želim, da bi se brez muk in trpljenja čim prej poslovila.«

Zdaj je ni več – ostaja pa v našem spominu. Za vedno.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.