Rak

Rak prostate in rak pljuč – poznavanje simptomov in uvedba presejanja sta ključna za zgodnejšo prepoznavo bolezni, za pravočasni začetek zdravljenja in za zmanjšanje bolezenskega bremena

Rak prostate je, takoj za nemelanomskim kožnim rakom, najpogostejši rak pri moških. Tudi rak pljuč se pri moških še vedno uvršča med najpogostejše rake in zaseda nespodbudno prvo mesto pri beleženju (veliko prezgodnje) umrljivosti zaradi raka, medtem ko se pri ženskah pojavnost pljučnega raka v zadnjih letih povečuje. Pri obeh boleznih so obeti bistveno boljši, če je obolenje odkrito v čim zgodnejši fazi. Pri nas raka na pljučih v zgodnji fazi še vedno odkrijejo zgolj pri 20-odstotnem deležu obolelih, pri katerih je delež petletnega preživetja 60-odstoten – pri vseh, pri katerih je rak pljuč prepoznan šele potem, ko so se metastaze že razširile, pa je delež petletnega preživetja manj kot 5-odstoten.

Duševno zdravje

Kdo bo pomagal otrokom in najstnikom v hudi psihični stiski, če se odgovorni ne odzovejo na apele pedopsihiatrov?

Čeprav je znanstveno dokazano, kako zelo učinkovita sta zgodnja obravnava in zdravljenje otrok in mladostnikov, ki s svojim ravnanjem sporočajo, da so se znašli v hudi duševni stiski, v Sloveniji čakalne dobe za prvo obravnavo v otroški in mladostniški psihiatriji (p)ostajajo nedopustno dolge. Mladostnica, ki se vsak dan samopoškoduje, bo na prvi pregled čakala najmanj 11 mesecev. Kot opozarjajo v Združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo (ZOMP), to pomeni, da bo v tem času zaradi stopnjevanja težav najverjetneje pristala v urgentni pedopsihiatrični ambulanti in da bo zaradi akutne samomorilne ogroženosti zelo verjetno potrebovala tudi zdravljenje v bolnišnici.

Organizacija

Vedno večji priliv bolnikov na urgenco je odraz majavih okvirov javnega zdravstva, ki se zrcalijo tudi v oteženem izvajanju najzahtevnejših zdravljenj

Pri vrednotenju uspešnosti saniranja okvirov javno-zdravstvenega sistema prve besede ne bo imela politika, ampak bolniki – in vsi, ki v procesu zdravljenja skrbijo zanje. Dokazov o (ne)učinkovitosti udejanjenih ukrepov nihče ne bo iskal v papirologiji in zakonih, ampak v klinični praksi. O tem, v koliko boljšem ali slabšem stanju bo javno zdravstvo po končanem sistemskem urejanju, bodo največ povedali zelo preprosti kazalniki, ki izdatno vplivajo na kakovost in varnost obravnave pacientov. Eden izmed teh pokazateljev je stanje bolnišničnih prostorov, ki na prenekaterem kliničnem oddelku ne omogočajo ustrezne obravnave posameznega bolnika, zlasti ne z vse pogostejšim zdravljenjem kar na hodnikih bolnišnice, ker v sobah ni dovolj prostora. Drugi je stanje medicinske opreme, ki je v postopkih zdravljenja nepogrešljiva, njena amortiziranost in ponavljajoče se ter nepredvidljivo odpovedovanje med postopki zdravljenja pa sta za obolelega lahko tudi usodna. Tretji dejavnik so kadri, od katerih sta kakovost in učinkovitost procesa zdravljenja – pa tudi ali predvsem doslednost in varnost izvedbe teh postopkov – najbolj odvisni. Zdravstveni timi, ki so vedno bolj okleščeni in vse bolj obremenjeni, kar pa, seveda, ne more biti izgovor ali opravičilo za marsikdaj vse preveč usihajočo empatijo, ki jo, ko pride huda bolezen, potrebuje tako oboleli kot njegovi bližnji.

Rak

Pri raku trebušne slinavke oziroma pankreasa je bolj kot pri vsakem drugem raku pomembno poznavanje simptomov in res takojšnje ukrepanje

Aleš Leban iz Šempetra pri Gorici se je z diagnozo rak trebušne slinavke oziroma rak pankreasa soočil lani. Bolezen so odkrili po naključju in ko se danes spominja, kako težko pot je moral prehoditi v minulem letu, pove, da si ob postavitvi diagnoze in prvem pogovoru s kirurgom kaj takšnega ni mogel niti približno predstavljati – vendar mu je uspelo. »Še vedno sem na vzdrževalni kemoterapiji, toda rezultati so spodbudni, bolezen je v mirovanju in upam, da bo tako tudi ostalo.« Vsem, ki se bodo kadarkoli v življenju srečali s to diagnozo, svetuje, naj zdravnikom prisluhnejo in zaupajo, kajti tak pristop je najboljša osnova za uspešno zdravljenje – ob tem pa je treba skrbeti za vzdrževanje telesne zmogljivosti in dobrega počutja, se zaposliti z aktivnostmi, ki pomagajo težke misli in slabe občutke postaviti na stranski tir, energijo pa usmeriti v premagovanje bolezni in obvladovanje vsega, kar s seboj prinese zdravljenje, ki ni enostavno.

Srce in žilje

Nova možnost zdravljenja atrijske fibrilacije z elektroporacijo je v primerjavi s konvencionalnimi posegi hitrejša in za pacienta varnejša, pripomogla pa bo tudi k skrajšanju čakalnih dob

Bolnike z motnjami srčnega ritma so doslej zdravili z različnimi metodami katetrske ablacije, ki bodo v klinični uporabi ostale prisotne tudi v prihodnje, po novem pa je v UKC Ljubljana na voljo tudi inovativen način zdravljenja aritmij – z elektroporacijo. Tovrstni poseg je hitrejši in za pacienta varnejši, zdravniki in njihovi timi v UKC Ljubljana pa bodo za zdaj edini v Sloveniji in tudi v širši regiji, ki bodo atrijsko fibrilacijo kot najpogostejšo obstojno aritmijo pri odraslih zdravili z elektroporacijo – z novim sistemom, ki omogoča izvedbo posega brez uporabe rentgenskih žarkov.

Sladkorna bolezen

Če ukrepamo dovolj zgodaj, lahko sladkorno bolezen tipa 2 preprečimo – potem, ko človek že doživi infarkt ali dva in postane dementen, pa je za tovrstno ukrepanje prepozno

Danes ima že vsak 10. prebivalec Slovenije sladkorno bolezen – polovica odraslih, ki živijo s to boleznijo, pa nima diagnoze in tako za svojo bolezen sploh ne ve. O epidemiji sladkorne bolezni, katere pojavnost je v izrazitem porastu, poslušamo že dolgo. Vendar zgolj poslušanje ne zadostuje. Kot opozarjajo strokovnjaki, ki od blizu poznajo bolezen in njene posledice, je v skrbi za lastno zdravje nujno ukrepanje; to mora biti pravočasno, dosledno, prežeto s skrbjo za dobro počutje in vitalnost, saj marsikdo s prav takšnim pristopom lahko prepreči številne težave in zaplete, ki se jim sicer v sobivanju s sladkorno boleznijo marsikdaj preprosto ni (več) mogoče izogniti. Če je sladkorna bolezen že prisotna, pa je bistvenega pomena znanje, ki človeku omogoča obvladovanje glukoze oziroma sladkorja v krvi – to je namreč osnovni recept za kakovostno življenje ne glede na diagnosticirano bolezen.

Nevrološke motnje

Tudi bolniki z epilepsijo si upravičeno želijo hitrejšo obravnavo in skrajšanje čakalnih dob. Kakšne pa so realne možnosti za uresničitev teh želja?

Pomanjkanje kisika v krvi, zelo nizka koncentracija krvnega sladkorja in učinkovanje določenih zdravil so trije sprožilci zelo močnih dražljajev, ki lahko povzročijo epileptični napad – tudi pri nekom, ki nima epilepsije. Zato prepoznava, diagnostika in zdravljenje tega pogostega nevrološkega obolenja predstavljajo kompleksen proces, v katerem velja, da je prvi epileptični napad zgolj simptom in da en napad še ni epilepsija; usmerjeno diagnostično kolesje se praviloma sproži, kadar nekdo doživi dva epileptična napada v obdobju petih let, čemur sledi tudi bolniku prilagojeno zdravljenje. Po drugi strani pa je, kot opozarja nevrolog Marko Korošec iz UKC Ljubljana, specializiran za področje epileptologije, »v določenih primerih že po enem napadu mogoče opredeliti trajno nagnjenost k epileptičnim napadom, če katera od opravljenih preiskav pokaže spremembe, značilne za epilepsijo.«

Varnost in kakovost

Kar 110 zdravnikov onkološkega inštituta opozarja na nepopravljive posledice zdajšnjega pristopa k »urejanju« razmer v zdravstvu

Nekatere rešitve, ki jih za javno zdravstvo prinašajo predlagane spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti, bi terciarnim zdravstvenim ustanovam, v katerih potekajo tako najzahtevnejša zdravljenja kot tudi raziskovalna in izobraževalna dejavnost, lahko povzročile dolgoročne nepopravljive posledice. Posledice, ki bi jih oziroma jih bodo občutili tudi bolniki. O tem je prepričanih 110 zdravnic in zdravnikov, ki v sklopu Onkološkega inštituta (OI) Ljubljana skrbijo za bolnike z rakom – in ki se, tako kot njihovi kolegi na onkologiji v mariborskem UKC pri kliničnem delu zdravstvenih timov srečujejo z nevzdržnimi težavami, nastalimi na račun slabo premišljenega oziroma nikoli res dobro domišljenega sistemskega ukrepanja. Zdaj se upravičeno bojijo posledic sistemsko narekovanih zakonodajnih sprememb, saj naj bi te še dodatno okrnile pogoje za delo v klinični praksi ter posledično ošibile zdravstveno-varstveno dejavnost, kajti ti pogoji so že pred časom iz znanih razlogov delo zdravstvenih timov pahnili pod mejo vzdržnosti.

Varnost in kakovost

Kaj se bo zgodilo s slovenskim javnim zdravstvom?

Veliko Slovencev se še vedno spominja skritih interesov, ki so pripeljali do razprodaje naših nekdanjih gospodarskih velikanov pa tudi bank, ki se danes dičijo v rokah tujega zasebnega kapitala. Se tudi javnemu zdravstvu obeta podobna usoda? O tem se v kontekstu aktualnega zdravstveno-sistemskega dogajanja sprašujejo številni, med njimi tudi strokovno združenje zasebnih (zobo)zdravnikov. Če je odgovor na omenjeno retorično vprašanje pritrdilen, si v tem trenutku ne moremo niti predstavljati, kaj to pomeni za slovenskega slehernika, ki bo oziroma ko bo potreboval pot do čim hitrejše diagnoze, kajti to lahko omogočita le sistematična, multidisciplinarna obravnava, kompleksna diagnostika in čim hitrejši začetek celostnega zdravljenja ter rehabilitacije. Ti pristopi pa v našem zdravstvu zaradi povsem neustreznih sistemskih okvirov vse bolj opazno usihajo.

Duševno zdravje

Depresija in pomen pravočasnega ter pravilnega ukrepanja in pomoči, zlasti pri najbolj ogroženih: mladih in starejših

Pojavnost duševnih motenj je v izrazitem porastu, depresija pa je v paleti tovrstnih obolenj najpogostejša, saj prizadene približno pet odstotkov svetovnega prebivalstva – ženske skoraj dvakrat pogosteje kot moške. Razlogi za nastanek te duševne motnje so raznoliki, brez dvoma pa nanje vpliva tudi izrazita hektičnost sodobnega načina življenja.