Družinska hiperholesterolemija je najpogostejša življenjsko ogrožujoča dedna motnja, ki jo ima v povprečju vsak 300. prebivalec Slovenije. Če obolelemu diagnoze ne postavijo dovolj zgodaj, je ta v primerjavi z vrstniki, ki nimajo hiperholesterolemije, desetkrat bolj ogrožen – zaradi povečanega tveganja za nastanek srčno-žilnih zapletov.
Težko si je predstavljati, da danes na svetu vsake tri sekunde nekdo zboli za demenco, tiho epidemijo sodobne družbe, eno tistih, ki jih je pandemija novega koronavirusa močno preglasila. A tudi v tako imenovanem korona času pogostost zbolevnosti za to kronično, napredujočo degenerativno nevrološko boleznijo ni prav nič manjša – nasprotno, ogroženost se prav v povezavi z boleznijo COVID povečuje, z njo je pogojeno tudi hitrejše napredovanje demence, kajti osebe z demenco so med bolj ogroženimi. Tragičnih zgodb, ki ne vključujejo le obolelega, ampak tudi njegove bližnje, je veliko, pravzaprav vedno več. Tudi zato, ker znaki te bolezni še vedno vse prepogosto ostanejo spregledani, prepoznani šele potem, ko je bolezen že napredovala in ko oboleli dobesedno ugaša pred očmi svojcev, ki jih po določenem času niti ne prepozna več.
Ne kaže si zatiskati oči pred resnico, da pravzaprav vsako družino prej ali slej doleti bližnje srečanje z demenco, ki se pojavi pri vsaj enem od svojcev. Ta bolezen nikakor ni del staranja, ampak posledica obolenja možganov, ki nenehno napreduje in se stopnjuje; traja (v povprečju) od deset do 15 let, zdravila zanjo pa sodobna medicina še vedno nima na voljo. Ker demenca ne prizadene le obolelega, ampak vse njegove bližnje, je ključnega pomena čim zgodnejša prepoznava znakov in posledično strokovna obravnava; ta lahko upočasni napredovanje bolezni, ki se kaže s počasnim, a vztrajnim usihanjem spominskih in kognitivnih funkcij obolelega. Ključno vlogo pri prepoznavi bolezni praviloma odigrajo bodisi svojci bodisi osebni zdravnik, ki mu številni indici glede pacientovega (spremenjenega) odzivanja lahko nakažejo prisotnost najpogostejše nevrodegenerativne bolezni možganov – alzheimerjeve demence, s katero pri nas živi več kot 34.000 oseb.
Hiperholesterolemija je dedna presnovna motnja, ki, če ni dovolj zgodaj prepoznana, vodi v pospešeno aterosklerozo in zgodnjo smrt zaradi srčnega infarkta. Če jo odkrijejo dovolj zgodaj, je ukrepanje oziroma zdravljenje danes praviloma tako učinkovito, da je življenjska doba obolelega takšna kot pri posameznikih, ki te motnje nimajo – v nasprotnem primeru pa je v povprečju za kar 16 let krajša. Zato je resnično spodbuden podatek, da je Slovenija še vedno edina država na zemljevidu sveta, ki zagotavlja presejanje za družinsko hiperholesterolemijo, v sklopu rednega sistematskega pregleda petletnih otrok. In to že 26 let. Vendar izzivov še vedno ne manjka.
Leta 2019 je krvni rak samo v Evropi povzročil 154.000 smrti. Po ocenah, objavljenih v strokovni publikaciji The Lancet Haematology, ekonomsko breme vseh krvnih bolezni, malignih in nemalignih, na stari celini letno znaša približno 23 milijard evrov. Tako je bilo pred epidemijo COVID. Zdaj je drugače – številke glede obolevnosti so se spremenile, incidenca teh težkih bolezni se je navidezno zmanjšala, a v resnici zbolevnost ni nič manjša kot pred COVID obdobjem. Problem je, ker mnogi kljub temu, da zaznajo resne spremembe v svojem počutju, oklevajo z obiskom pri osebnem zdravniku (marsikdaj jim ga tudi, resnici na ljubo, sploh ne uspe priklicati) in čakajo, da bi se razmere, ki že poldrugo leto krnijo delovanje zdravstva, izboljšale. V tem času pa jim zdravje polzi iz rok ...
Rak prostate je najpogostejši rak, za katerim zbolevajo moški, in drugi najpogostejši vzrok smrti zaradi rakavega obolenja pri moških. O možnostih in načinih zdravljenja te bolezni smo na zdravstvenem portalu že podrobno pisali, a doslej v evropskem prostoru za raka prostate v napredovali fazi ni bilo na voljo zdravila, ki bi temeljilo na imunoterapiji. Zato veliko upanje vzbuja napredno avtologno celično zdravilo nove generacije, ki so ga razvili in tudi že klinično preizkusili slovenski raziskovalci in znanstveniki.
Hatije Ismaili je zdravnica, ki si je že v zgodnjem otroštvu – po rodu je Albanka, odraščala pa je v Makedoniji – izbrala, kam jo bo v življenju vodila profesionalna pot. Odločitve ni nikoli obžalovala. Njen izbor je bil študij medicine in po tistem, ko je prvič vstopila v porodno sobo, tudi o odločitvi glede specializacije ni bilo nikakršnega dvoma.
O rezultatih raziskav, ki so opozorile na izjemno pomanjkanje vitamina D med odraslimi Slovenci, smo na zdravstvenem portalu že podrobno pisali. Vendar to velja znova ponoviti, kajti omenjeni vitamin dokazano pomaga ublažiti potek bolezni COVID – kar je dobro vedeti v času, ko se pospešeno napoveduje predvidoma zadnji val epidemije novega koronavirusa, ki je doslej najkužnejša različica virusa delta. Pomanjkanje D vitamina pa postane izrazito predvsem v jesensko-zimskem času, ko je zbolevnost za akutnimi virusnimi in drugimi okužbami dihal zelo pogosta.
»Nismo prvič v epidemiji in tudi zadnjič ne. Nikoli ni in ne bo enostavno – in nikoli nobena odločitev ne bo niti dobra niti prava za čisto vse. Mora pa biti dobra in prava za večino,« je pred poldrugim mesecem v pismu, naslovljenem na državljane, zapisal Boštjan Kersnič, zdravnik in vršilec dolžnosti strokovnega direktorja v Splošni bolnišnici Novo mesto. V omenjenem odprtem pismu je pozval k razumnemu razmisleku in odzivanju na možnost zaščite s cepljenjem. Zakaj? Zato, ker »vas jutri lahko doleti diagnoza, ki bo veliko hujša od tega, da ste se odločili za cepivo.« Dvomi in dileme so še vedno aktualni, število okužb z delta različico koronavirusa strmo narašča, bolnišnice so se ponovno začele polniti s pacienti, ki prebolevajo težko obliko bolezni COVID. Tudi novomeško bolnišnico so minuli teden, kot je na sobotni izredni novinarski konferenci poudaril minister za zdravje Janez Poklukar, uvrstili med zdravstvene ustanove, v katerih bodo v prihajajočem, predvidoma zadnjem valu epidemije hospitalizirali in zdravili paciente s težjo obliko bolezni COVID.
Pomanjkanje negovalnega kadra je že desetletja pripoznano kot ena izmed pomembnejših ahilovih pet slovenskega zdravstva, zlasti v tistih vejah medicine, kjer so medicinske sestre leta in desetletja izpostavljene najtežjim delovnim pogojem, delo pa opravljajo za plačilo, ki le še dodatno potrjuje podcenjenost te profesije. Pandemija COVID je razmere, ki bi jih v našem zdravstvu morali že davno sanirati, le še dodatno razgalila. Medicinske sestre, zlasti tiste s srednješolsko izobrazbo, odhajajo še bolj pospešeno kot prej, kajti delo v tako izjemnih razmerah, kot jih narekuje zaščita pred okužbo z novim koronavirusom v enotah intenzivne terapije, je izčrpavajoče in ogrožujoče.