Zaradi večjega priliva bolnikov, ki potrebujejo nujno strokovno pomoč, diagnostiko in zdravljenje, se bo v kliničnem centru podaljšal čas čakanja, podaljšal se bo tudi čas obravnave – strokovnega kadra in ustreznih prostorov pa primanjkuje. Zato je jasno, da z novim načinom dela, ki velja že od danes, gordijski vozel nikakor ne bo presekan. Navsezadnje ne velja pozabiti, da se je pri nas v poldrugem desetletju delež prebivalstva, starejšega od 65 let, povečal za več kot 30 odstotkov – in vsakomur med nami je jasno, da starejši potrebujejo bistveno več zdravstvenih storitev pa tudi pogosteje in nujneje od ostalega prebivalstva. Sprejetje celostnih rešitev, ki bodo omogočile čim bolj nemoteno (nujno) diagnostiko in zdravljenje in ki bodo čim manj obremenile obolele, je res nujno – pa ne le za širše območje Ljubljane, ampak za vso Slovenijo. 

Kot je pojasnil dr. Hugon Možina, na IPP zaradi spremenjenega načina dela pričakujejo večje število bolnikov, podaljšano obravnavo in posledično daljše čakanje, ki pa se bo najbolj odrazilo ob že sicer najbolj obremenjenih »konicah« – zvečer ter ob petkih, ponedeljkih in torkih, ko se čakanje na pregled in preiskave lahko razpotegne na šest ur pa vse do deset ur ali več, medtem ko sicer (v povprečju) čakanje na nujno obravnavo ne traja dlje kot poldrugo uro.

Do občutno podaljšanega čakanja na urgenci naj bi po zdajšnjih ocenah prišlo predvsem v jesenskem in zimskem času, ko je priliv bolnikov z nujnimi stanji že sicer povečan; poleg IPP bodo v sklopu ljubljanskega UKC izraziteje obremenjene (že doslej preobremenjene) tri ambulante: urgentni ambulanti na infekcijski in na nevrološki kliniki ter ambulanta za urgentna kirurška obolenja, ki deluje v sklopu urgentnega kirurškega bloka.

»Rešitev se ponuja sama po sebi«

»Pričakovani dodatni priliv bolnikov bo obremenil marsikatero od urgentnih ambulant, verjetno pa bomo največ dodatnih pacientov imeli na IPP. Pri urgentnih stanjih ne bo sprememb, drugače bo pri bolnikih, ki ne bodo tako zelo ogroženi,« pojasnjuje dr. Možina in dodaja, da bodo »kolegi s SNMP delali triažo s pomočjo zdravnika, ki bo paciente s stopnjo nujno (rumena oznaka) usmerjal v določene urgentne ambulante UKC«. Tako bo, denimo, pacient z bolečinami v trebuhu ali z neznačilnimi bolečinami v prsnem košu, pri katerih ne gre že na prvi pogled za infarkt, ob prvi triaži usmerjen v urgentne ambulante ljubljanskega UKC.

Kot je znano je, ZD Ljubljana že pred leti poskušal delo reorganizirati na podoben način. 

»Takrat je bilo pomanjkanje zdravnikov izrazito, danes jih je sicer nekoliko več, a še vedno premalo. Zato upamo, da se bo število urgentnih zdravnikov povečalo – to bi bilo nujno za zagotavljanje nemotene obravnave,« opozarja vodja IPP in dodaja, da se danes nemalo tovrstnih specialistov odloči za odhod v okolje z manjšimi obremenitvami, kjer pa je ovrednotenje dela enako kot na najbolj obremenjenih delovnih mestih. V kontekstu aktualnih sprememb, povezanih z urgentnim delom, se zato po mnenju dr. Možine »rešitev v bistvu ponuja sama po sebi«.

Težave pri delovanju nujne medicinske pomoči tudi drugod, ne le v Ljubljani

Dosedanja dopisovanja in usklajevanja med zdravstveno politiko, plačnikom in izvajalci – v konkretnem primeru je to ZD Ljubljana – so pri vodstvu slednjega narekovali odločitev za reorganizacijo, kajti splošni dogovor, s katerim se vsako leto določi finančno kritje zdravstvenih storitev in programov, je spremenil način financiranja te dejavnosti in posledično vplival tudi na njeno izvajanje.

Ob tem pa ne velja pozabiti, da težava ni omejena le na širše območje Ljubljane, kjer je pri delovanju SNMP že dolgo prihajalo do kratkih stikov. Zdaj ti, predvsem zaradi pomanjkanja zdravnikov pa tudi zavoljo nedomišljenih rešitev, vznikajo tudi drugod po Sloveniji, na regijski ravni se dejavnost SNMP krči ...

Razmere, ki niso prijazne ne do pacientov ne do zaposlenih

Ob tem je tudi prof. dr. Tatjana Lejko Zupanc opozorila na posledice aktualnega dogajanja in v tem smislu tudi na prostorsko stisko »mikroskopske« urgentne specialistične ambulante na infekcijski kliniki. V njihovo urgentno ambulanto, ki pokriva približno polovico slovenskega prebivalstva, bodo tako zdaj, kot poudarja predstojnica infekcijske klinike, napotili tudi bolnika z vročino, ki težko diha in kašlja, ali bolnika z vročino in drisko, ki bi ga po dosedanjem načinu obravnave sicer ustrezno oskrbeli v sklopu SNMP, nakar bi lahko okreval doma.

»Problem je, ker je ob vsej prostorski stiski, s katero se spopadamo, treba poskrbeti tudi za ločitev bolnikov s COVID – teh je bilo danes dopoldne pet – in bolnikov z drugimi zdravstvenimi težavami. Ker smo ostali brez 40 postelj, ki so namenjene za COVID bolnike, je 'obrat' precej počasen,« opozarja Tatjana Lejko Zupanc. Ob tem izpostavi, da bodo med bolniki, ki prihajajo v njihovo urgentno ambulanto – gre za bolnike s hudo obliko bolezni, za takšne z »zamujenim« stanjem in za posameznike z nejasnimi zdravstvenimi težavami –, morda tisti z rumeno oznako morali čakati v glavni stavbi UKC, ker pri nas preprosto ni prostora.«

Poleg tega se bo še pogosteje zapletalo tudi pri bolnikih, ki bodo v sklopu obravnave potrebovali rentgensko slikanje ali laboratorijsko preiskavo, saj jih morajo v takem primeru z infekcijske klinike prepeljati v glavno stavbo UKC in potem nazaj ... Teh težav bo predvidoma konec čez štiri leta, ko naj bi bila zgrajena nova klinika, a dotlej razmere ne bodo prijazne ne do pacientov ne do zaposlenih.

»Če se sklicujem na oceno, po kateri je mogoče pričakovati tudi do 30-odstotno povečanje obremenitev, lahko rečem le, da v urgentni ambulanti infekcijske klinike tega ne bomo zmogli,« dodaja predstojnica klinike.

ZD Ljubljana: izognili se bomo podvajanju pregledov in triažiranja, pot do zaključka obravnave bo hitrejša

V ZD Ljubljana pa, nasprotno, zagotavljajo, da bodo prav vsi pacienti deležni obravnave v skladu s strokovnimi priporočili. 

Medtem ko je bila doslej za res hudo bolne obravnava dvostopenjska – najprej v sklopu SNMP in potem v sklopu UKC Ljubljana –, bo »z novim načinom dela huje bolnim pacientom omogočena hitrejša pot do zaključene obravnave, odpusta v domačo oskrbo ali sprejema v bolnišnico«. 

»Bolnika postavljamo v središče obravnave,« trdijo v ZD Ljubljana. Po zagotovilih tamkajšnjega vodstva se oboleli po novem modelu izognili dvojnemu ali celo trojnemu čakanju na pregled in izvide pri različnih zdravnikih pa tudi do podvajanja diagnostičnih preiskav naj v prihodnje ne bi več prihajalo: »Skupni čakalni čas posameznega pacienta – prej v SNMP in nato v UKC ali s triažo takoj preusmerjen v UKC – se ne bi smel podaljšati.«

V ZD Ljubljana so prepričani, da bodo v UKC »ustrezno izvajali program, ki so ga glede nujnih bolnikov dolžni izvajati v določenem obsegu in na določeni način«, medtem ko sami »zaradi pomanjkanja kadra lahko zagotavljamo storitve v obsegu, ki ga pogodbeno moramo ter kadrovsko in strokovno zmoremo. Prav tako podvajanje pregledov in triažiranja ni v našem skupnem interesu, saj želimo našim bolnikom zagotavljati hitro in strokovno ustrezno obravnavo.« 

Če bodo v UKC v času, ki ga bodo potrebovali za prilagoditev novemu načinu dela, potrebovali podporo, pa jim iz ZD Ljubljana oziroma iz tamkajšnje enote SNMP sporočajo, da so jim, tako kot doslej, pripravljeni priskočiti na pomoč.

Ministrstvo: na potezi je vodstvo UKC Ljubljana

Na novinarsko konferenco ljubljanskega UKC se je odzvalo tudi resorno ministrstvo, od koder sporočajo, naj »za ureditev problematike zagotavljanja nujne medicinske pomoči v Ljubljani v korist pacientov ustrezno poskrbi vodstvo UKC Ljubljana«. 

Ob tem naj spomnimo, da je generalni direktor UKC že pred časom ostal brez podpore in zaupanja ministra za zdravje Danijela Bešiča Loredana, vendar Jože Golobič ne vidi razloga za odstop.

Kako se bo torej razpletel aktualni zaplet, ki bo najbolj prizadel bolnike? 

Na ministrstvu poudarjajo, da je bilo v aneksu številka ena k splošnemu dogovoru za leto 2022 »dokončno urejeno razmerje med obema zavodoma«, torej med ZD Ljubljana in UKC Ljubljana, pri čemer je bila za ZD Ljubljana »izvedena tudi širitev programa 'triaža in sprejem'«. 

Zato naj bi se obe instituciji uskladili na podlagi modela, po katerem mora biti za izvajanje službe nujne medicinske pomoči v urgentnih centrih poskrbljeno s sporazumom med bolnišnico in lokalnim zdravstvenim domom, ki določa tudi način dela in obveznosti obeh zavodov; po oceni ministrstva je zdravstveni dom dežurno službo v skladu s pravilnikom preselil v urgentni center.

Če bi se vendarle pokazalo, da zagotovljena finančna sredstva za oskrbo pacientov v sklopu urgentne specialistične obravnave ne zadoščajo, pa se, kot sporočajo z ministrstva, »lahko poda predlog za širitev programov v dejavnosti specialistične urgentne ambulante UKC Ljubljana«.

Problem je rešljiv. Toda kdo in kdaj ga bo rešil?

Nastali zaplet ni enoznačen, zagotovo pa ni zlahka rešljiv; zgolj z dodatnim denarjem ne bo mogoče sanirati ne tega problema ne ostalih, ki jih ni malo. 

Po oceni stroke gre tudi v tej sistemsko-izvedbeni zagati, ki jo opisujemo tokrat, za težavo, ki je rešljiva – a že leta ostaja nerešena.

Vsekakor je pri nas – predvsem v dobro bolnikov! – nujna celovita reorganizacija oziroma reforma sistema, kar je prav tako jasno že leta in desetletja, zgodi pa se nič. In posledice so tu.

Simbolične fotografije: iStock, fotomontaža: Zdravstveniportal.si; fotografije z novinarske konference: posnetki zaslona/STA v živo

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.