»Moje navdušenje nad shemo celice se je kaskadno stopnjevalo, v iskanju odgovora na večno dilemo, kako lahko 36 bilijonov celic v človekovem telesu deluje kot celota. Pri tem je izjemno zanimivo, da kanabinoidi, ki jih proizvaja tudi naše telo, vplivajo na skorajda vse procese v njem – kajti skoraj vse celice naših tkiv vsebujejo kanabinoidne receptorje. Kanabinoidi so del našega krovnega zaščitnega sistema,« pojasnjuje doc. dr. Tanja Bagar, s katero sva se sestali v Celju, na Mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije, kjer je po pogovoru za zdravstveni portal imela predavanje.

Zanimalo me je, o čem bo doktorica biomedicinskih znanosti predavala študentom na omenjeni fakulteti. O konoplji v medicini? Ne. S študenti so pripravili raziskovalno nalogo o komuniciranju z javnostjo na temo biološkega staranja, iztočnica za tovrstni raziskovalni uvid pa je bila vzpostavitev laboratorija za merjenje hitrosti biološkega staranja pri posamezniku.

Doc. dr. Tanja Bagar priznava, da nikakor ne more razumeti, zakaj na mednarodni ravni raziskovalno in izkustveno nedvoumno potrjeni potencial kanabinoidov na nekaterih področjih – na primer pri protibolečinski terapiji, redkih oblikah epilepsije, raku, kroničnih črevesnih boleznih ali pri nevroloških obolenjih – pri nas ostaja prezrt, oboleli pa so posledično dodatno izpostavljeni tveganjem, ki jih prinašata »samopredpisovanje« in »samoodmerjanje« tovrstnih izdelkov. 

O izzivih, tveganjih pa tudi resnicah in neresnicah, s katerimi je zaznamovana uporaba konoplje v medicini, sva razglabljali v spodnjem (video) intervjuju.

Kako kot mikrobiologinja in znanstvenica s področja biomedicine, ki se že leta poglobljeno ukvarja s proučevanjem uporabe kanabinoidov v medicinske namene, gledate na aktualni posvetovalni referendum o gojenju in predelovanju konoplje v medicinske namene na eni strani ter o gojenju in posedovanju konoplje v osebne namene na drugi strani? Se vam zdi, da smo kot družba dovolj zreli za tovrstno odločanje – glede na to, da je celo na strokovni ravni védenje o razsežnostih učinkovanja kanabinoidov v strogo medicinske namene pri določenih indikacijah precej šibko?

Kar se tiče uporabe konoplje v medicini, smo bili prepričani, da je to vprašanje že rešeno. Ankete med bolniki namreč jasno kažejo, da bolniki konopljo že uporabljajo. Imamo tudi dovolj znanstvenih raziskav, ogromno izkušenj iz tujine, kliničnih, tudi že dvojno slepih randomiziranih študij, ki so v medicini nujne za uvedbo v praksi. Iz leta 2016 imamo tudi že sklep parlamentarnega odbora za zdravstvo, da je to področje v medicini treba urediti.

Sporočilo, da zdaj na to temo potrebujemo še referendum, je bilo grenkega okusa. Po drugi strani pa se mi zdi, da bo – če bo tudi družba jasno povedala, da gre za nekaj, kar želimo, kar potrebujemo – morda vendarle narejen korak naprej, še zlasti, če bo pobuda za ureditev tega področja prišla od ljudstva. 

Malce me je zabolelo, ker gre za posvetovalni referendum. To namreč pomeni, da niti nedvoumen pritrdilni odgovor ne prinese nujno sprememb tistim, ki te spremembe nujno potrebujejo – pacientom. Ob tem se nam v glavi poraja nemalo vprašanj, kajti predvsem zahodni svet – naj primer Amerika, Kanada ali Nemčija – je dosegel bistven napredek in uredil uporabo konoplje ne le v medicini, osebna uporaba je dekriminalizirana. V Sloveniji pa se, čeprav smo del zahodnega sveta, sprašujemo, ali to narediti, če sploh.

Upam, da bo referendum pokazal, da to področje pri nas ni ustrezno urejeno, da si želimo sprememb. Kar se tiče uporabe v medicini, pa ne gre le za nujnost ureditve; jasno je namreč, da je uporaba konoplje v medicini že prisotna. Med onkološkimi bolniki je bila narejena zelo obsežna anketa, ki je pokazala, da v tem trenutku konopljo uporablja 80 odstotkov bolnikov z rakom – vprašanje je le, ali bomo tem pacientom omogočili varno uporabo in dostop do preverjenih in kakovostnih proizvodov. Bomo izobrazili zdravnike, da bodo znali svetovati, kaj je primerno za kombiniranje z določeno terapijo?

Kar se tiče osebne uporabe, to ni področje, ki bi me navduševalo tako, kot me fascinirajo možnosti uporabe konoplje v medicini, kjer se mi zdi, da zamujamo res ogromne potenciale – za tiste skupine pacientov, ki v medicini ne dobijo ustreznih terapij za svoje zdravstveno stanje. 

Predvsem pa je nedopustno, da so v trenutni situaciji tako pacienti kot uporabniki kriminalizirani. Imeli smo primere, ko je bilo babice, starejše od 80 let, treba reševati iz pripora, v katerem so pristale zaradi ene rastline industrijske konoplje, ki so jo našli na njihovem vrtu. To se mi v sodobni družbi zdi povsem nedopustno in zato bi res rada videla, da se uporaba in posedovanje določenih količin za osebno rabo dekriminalizira. Mlade je treba izobraziti. Nismo namreč prva država, ki ureja to področje, zato vemo, v kaj se podajamo. V Urugvaju, denimo, je to dekriminalizirano že več kot 30 let. Pa tudi iz izkušenj drugih držav, ki so podobno ravnale bodisi že pred desetletjem bodisi nedavno, kot na primer Nemčija, lahko vidimo, da strahovi, s katerimi nas »obstreljujejo« uradniki, niso utemeljeni. V državah, ki so ta korak že naredile, tega ni bilo – ni bilo porasta uporabe med mladimi, ni povečane nevarnosti v prometu. 

Lahko pa se, nasprotno, prepreči marsikatero nevarnost, ki jo zdaj prinaša črni trg, kamor se zatekajo tako osebni uporabniki kot pacienti. Zdaj so v izdelkih nečistoče in različne stvari, ki jih konoplji dodajajo, da ima močnejši učinek ... – vse to pa lahko preprečimo, če bo trg reguliran, kakovost izdelkov pa preverjena.

Kako natančen je vpogled zdravnikov v učinkovanje kanabinoidov? Leta 2021, denimo, je bilo pri nas za ta zdravila predpisanih 1225 receptov, ki jih ZZZS krije tudi v primeru, če jih zdravnik predpiše izven uradno določenih indikacij – če presodi, da bodo bolniku koristili pri, na primer, premagovanju hude bolečine? 

Poznavanje tega področja je med našimi zdravniki zelo slabo. Večinoma je tako, da so pacienti bolj ozaveščeni o učinkih, o potencialnih koristih. Naš inštitut je že večkrat dal pobudo za izobraževanje zdravnikov, toda na žalost zdravniška zbornica tovrstnega izobraževanja ne spodbuja. 

Sama pri izobraževanju zdravnikov v Avstriji sodelujem že osem let. Nedavno sem se vrnila iz Berlina, kjer sem prav tako sodelovala pri izobraževanju zdravnikov – slovenskih zdravnikov pa ne morem izobraževati. Skupaj z Medical Rogaška bi novembra radi organizirali izobraževanje za zdravnike in zdravstvene delavce – upam, da bo to prvi korak k temu, da bodo zdravniki prišli do relevantnih informacij. 

Trenutno je namreč tako, da zdravniki lahko medicinsko fakulteto končajo brez tega, da bi se naučili bistvenih informacij o človekovem endokanabinoidnem sistemu, o bioloških učinkih kanabinoidov. Izvedo, da potencialno visoki odmerki THC vodijo v psihoze in podobna stanja, s katerimi se občasno srečajo na urgencah – nimajo pa informacij o širših učinkih, o potencialih, protivnetnem delovanju, antiepileptičnem delovanju, o vsem tem, kar je na strokovni ravni že prepoznano. 

Razumem, da je zdravniški poklic eden izmed najbolj obremenjenih – časovno, mentalno. Težko pričakujemo, da bi zdravniki doma proučevali še fascikle znanstvenih študij na precej specifično temo. Želim pa si, da bi zdravniška zbornica prepoznala nujnost, da zdravnikom to znanje damo na razpolago.

Kaj pa kažejo raziskave na tem področju? Kdaj je lahko predpisovanje kanabinoidov za obolelega bolj priporočljivo od, denimo, protibolečinskih zdravil, antidepresivov ali uspaval? In zakaj je tako pomembno, da si človek takšne podporne terapije ne predpisuje sam, predvsem pa ne kupuje nepreverjenih izdelkov, za katere vemo – nasploh, tudi na področju zdravil –, da je njihovo učinkovanje ne le nepredvidljivo, ampak lahko tudi zelo škodljivo?

Kanabinoidi imajo zelo širok spekter delovanja. CBD, na primer, deluje protivnetno, antioksidativno, protiepileptično, antiemetično, nevroprotektivno – ta zelo širok spekter bi lahko umestili v marsikatero vejo medicine. 

Tako je zaradi tega, ker je naše telo opremljeno z endokanabinoidnim sistemom – in receptorji za kanabinoide so praktično v vsakem tkivu in vsakem organu našega telesa. Primarna vloga endokanabinoidnega sistema pa je, da naše ravnotežje oziroma homeostazo ohranja. Biologija naših celic je zelo dinamična, vendar pa mora istočasno imeti precej stroge meje. V zdravstvenih izvidih vedno vidimo, da imamo pri določenih vrednostih zgornjo in spodnjo mejo, naš kanabinoidni sistem pa kot nekakšen krovni sistem skrbi za to, da naše telo znotraj teh optimalnih meja deluje.

In ni si težko predstavljati, da je naše telo v sodobnem svetu, v kakršnem živimo, pri delovanju izpostavljeno številnim izzivom – od svetlobe do onesnaževal, ki pridejo v organizem, od stresa do pomanjkanja spanja ... Tako ima endokanaboidni sistem nemalokrat več izzivov, kot jih je sposoben sprejeti in jih obdelati. Takšno stanje klinično imenujemo endokanabinoidna insuficienca, pri kateri ključni sistem, ki skrbi za ravnovesje naše biokemije, ne deluje ustrezno. Ta povezava se lahko pokaže v zelo različnih patologijah – na primer kot povezava med tem sistemom in migreno. Ali kot povezava med tem sistemom in kronično bolečino. Kot povezava med tem sistemom in kroničnimi vnetnimi črevesnimi boleznimi. Predvsem pri številnih kroničnih obolenjih obstaja korelacija med neustreznim delovanjem omenjenega sistema in patologijo ali simptomom, ki se pojavi.

Indikacije, ki so pri nas in po svetu sprejete za predpisovanje kanabinoidov, so predvsem slabost pri kemoterapiji, spastičnost pri multipli sklerozi, pediatrična epilepsija, ki se ne odziva na antiepileptike ... V tujini konopljo najpogosteje predpišejo za umiritev kronične nevropatske bolečine. Na zadnjem srečanju v Berlinu so zdravniki največ poročali o doseženih rezultatih pri obvladovanju kronične bolečine, ki ima tako vnetno kot nevropatsko komponento; prišli so do res izjemnih rezultatov. V Ameriki, na primer, kjer je dostop do medicinske konoplje dokaj dobro urejen, več kot 50 odstotkov receptov napišejo zaradi kronične bolečine, kar ima velik potencial, saj res pomembno vpliva na kakovost življenja teh pacientov, ki jih muči kronična bolečina.

Pa so lahko molekule kanabinoidov, ki jih človekovo telo proizvaja tudi samo, kakorkoli škodljive za že tako ali tako oslabljen imunski sistem? V kakšnih primerih je tako? Morda pri multimorbidnih bolnikih, ki imajo več težkih kroničnih bolezni?

Pri potencialnih nevarnostih in potencialnih dobrobitih moramo ločevati med posameznimi kanabinoidi. Konoplja kot rastlina vsebuje več kot 2000 biološko aktivnih učinkovin; doslej smo izolirali več kot 200 različnih kanabinoidov, med katerima sta najbolj proučena THC (ta, ki povzroča »zadetost« in je kot tak zanimiv za osebno rabo na črnem trgu) in CBD, zdaj tudi CBG. 

Kar se tiče morebitnih neželenih učinkov, moramo najbolj izpostaviti THC, ki v visokih koncentracijah lahko povzroča občutke diskoordinacije, tesnobe, panike. Kar se tiče medicinskih učinkov, pa moramo pri THC paziti zlasti na nevarnosti v srčno-žilnem sistemu. THC je namreč znan po tem, da povzroča trifazni učinek na krvni tlak in na frekvenco bitja srca; krvni tlak se najprej zniža, nato poskoči in potem spet upade. Pri bolnikih, ki so že imeli katero od srčno-žilnih obolenj ali ki imajo povečane dejavnike tveganje za nastanek tovrstne bolezni (visoka raven lipidov, visok krvni tlak), se uporaba THC absolutno odsvetuje. Enako velja za paciente s katerim od psihiatričnih obolenj, zaradi katerega so, denimo, nagnjeni k paničnim napadom, tesnobnosti, anksioznosti. Tudi sicer se pri nekaterih drugih obolenjih uporabe THC ne svetuje; tako je pri, denimo, določeni podvrsti raka na prsih, kajti obstajajo študije in dokazi, ki kažejo, da lahko visoka vsebnost THC celo pospeši rast tumorskih celic, predvsem v primerih, ko gre za zelo visok delež hormonsko odvisnih receptorjev. 

Obstajajo torej primeri, pri katerih moramo uporabo določenih kanabinoidov izključiti kot kontraindicirano; v takih primerih se njihove uporabe ne predlaga in se jih ne predpisuje. 

V onkologiji se danes pogosto predpisuje imunoterapija kot del zdravljenja. Vemo, da so kanabinoidi imunomodulatorni, zato se pri imunoterapiji kanabinoidna terapija absolutno odsvetuje. Z imunoterapijo namreč določen del imunskega odziva močno povečamo, kanabinoidi pa delujejo tako, da poskušajo vse uravnati v nekakšne optimalne meje.

Tako bi se učinki zmanjšali, kajne?

V Izraelu so to zelo dobro proučili in dokazali znižani učinek imunoterapije ob sočasnem jemanju kanabinoidov. V takšnih primerih se kanabinoidna terapija absolutno odsvetuje.

Vse, kar ste nanizali, le še dodatno izpostavlja, kako ključnega pomena je, da tovrstno podporno terapijo, če jo bolnik prejema, predpiše nekdo, ki v podrobnostih pozna učinkovanje kanabinoidov.

Točno tako. To je ena od ključnih stvari, tudi če imamo opravka z relativno varnimi učinkovinami in so njihovi učinki dovolj dobro proučeni. Zato vemo, da obstaja potencial za določeno zdravstveno stanje, vendar to v situaciji, kakršna je trenutno v Sloveniji – ko se ljudje o tem ne posvetujejo z zdravnikom, ampak kupijo nekaj, kar ni preverjeno –, ni v pomoč. Ljudje ne poznajo vsebnosti kupljenega izdelka, a ga kljub temu prinesejo domov v upanju, da bo pripomoglo k čudežni spremembi poteka bolezni. 

To je absurdna situacija, v kateri so pacienti v zelo nehvaležnem položaju. Zdravnika, s katerim bi se o tem pogovorili, zelo težko najdejo. In točno tako je, kot pravite: izjemno pomembno je, da bi pacienti te informacije dobili od zdravnika, da bi se z njim posvetovali tako o diagnozi kot o celotnem spektru že uvedenega zdravljenja, nakar bi na smiselni način kanabinoide dodali obstoječemu režimu zdravljenja. 

Nikjer na svetu s kanabinoidno terapijo ne nadomeščajo obstoječega zdravljenja, ampak je to vedno dodatna terapija. Na takšen način bi morali ravnati tudi pri nas. Nekaj zdravnikov že dela tako, vidi pa se, da glede na interes pacientov ni dovolj usposobljenih zdravnikov, s katerimi bi se o tem lahko posvetovali.

Predvidevam, da je tovrstnega »samozdravljenja« pri nas kar veliko – zlasti, če to povežemo z dolgimi čakalnimi dobami v zdravstvu, v katerih so mnogi bolniki ujeti nedopustno dolgo, trpijo zaradi bolečin, pestijo jih težave zaradi hudih obolenj, zato si poskušajo pomagati tudi na ta način ...

Ankete med onkološkimi bolniki so pokazale, da skorajda vsi prakticirajo tudi tovrstno samozdravljenje. Nekateri najprej poiščejo informacije, tudi v znanstvenih študijah, se posvetujejo s tujimi strokovnjaki ... Eno od anketnih vprašanj je bilo usmerjeno v ugotavljanje, koliko onkoloških bolnikov, ki uporabljajo kanabinoide, o tem pove svojemu onkologu. Odgovor je bil – nič. Niti eden. 

Dejstvo je, da so bolniki tako rekoč primorani v takšno ravnanje, saj niti ne dobijo ustreznih informacij, zdravniki ne predpisujejo teh izdelkov, v lekarnah ni na voljo niti en proizvod iz celotne rastline. Tako iz študij kot iz klinične prakse v tujini pa vemo, da si najboljše učinke lahko obetamo od izvlečkov iz cele rastline, pa naj bodo to cvetovi, smole, tinkture, svečke ali mazila. V lekarnah pa imajo trenutno na razpolago edino sintetični THC in izolirani enomolekularni CBD – in na to se nanaša tudi omenjeno število predpisanih receptov. Vse ostalo pa je za slovenske paciente po uradni poti popolnoma nedostopno.

V Nemčiji se je, denimo, zdaj pokazalo, da večina pacientov, ki so jim predpisali sintetični THC, prej ali slej preide na ekstrakt iz cele rastline, ker ima ta boljše protibolečinsko delovanje. To vemo – in to tudi pri nas pacienti želijo in iščejo. 

To področje je izjemno kompleksno, prepredeno z nasprotujočimi, pogosto pomanjkljivimi in zavajajočimi informacijami, ki pri premalo ozaveščenemu posamezniku lahko povzroči več škode kot koristi.

Vsekakor. Večkrat se poskušam postaviti v vlogo pacienta. Na primer pacienta z multiplo sklerozo, pri katerem je zdravljenje dokaj neuspešno, zato na spletu išče informacije o vseh mogočih dopolnilnih zdravljenjih in njihovih učinkih. Prejkoslej naleti tudi na konopljo – te informacije pa so si, kot ste rekli, nasprotujoče in tudi zavajajoče. Zelo težko je s spleta izluščiti informacije, ki bi ločile zrno od plevela.

Najpomembnejši korak, ki ga Slovenija lahko naredi, je ureditev tega področja – da bodo izdelki iz konoplje za paciente dostopni na recept in da se izobrazi zdravnike, da bodo znali presoditi, s katerimi zdravili in terapijami je to kompatibilno in s katerimi ne. 

Kot družba pa moramo preseči sledi prohibicije, na račun katerih se soočamo z družbenim prepričanjem polarnosti, po katerem naj bi po eni strani šlo za rastlino, ki človeka vodi v čuden svet kriminala in te naredi družbeno popolnoma nekoristnega, po drugi strani pa so mnogi pacienti prepričani, da se tu skriva zdravilo za vse tegobe sveta. Da gre za nekakšno panaceo, ki je je treba dovolj zaužiti, da občutiš ustrezne medicinske učinke. Resnica pa ni ne prvo ne drugo.

Res je, da so te molekule izjemno potentne, vendar moramo zelo dobro vedeti, kdaj jih predpisati, na kakšen način in v kakšnih odmerkih.

In v tem smislu je treba zagotoviti ustrezno in celovito regulativo, na podlagi katere bo nekdo, ki bo zaradi bolezni potreboval tovrstne izdelke, vedel, da so ti dovolj kakovostni in varni.

Točno tako. Trenutno je to ena izmed večjih preprek. Na črnem trgu nihče ne kontrolira ne kakovosti ne vsebnosti. Imamo pa tudi v Sloveniji laboratorij, v katerem lahko pacienti za izdelke, ki so jih sami kupili, plačajo testiranje in tako izvedo, s čim imajo opravka. Toda absolutno velja, da bi morali imeti izdelke, za katere bi točno vedeli, kaj vsebujejo in česa ne vsebujejo. 

Doslej smo testirali ogromno izdelkov s črnega trga in v njih našli od pesticidov do topil, od težkih kovin do aflatoksinov, čudo stvari, ki so izjemno škodljive že za zdravega človeka, kaj šele za ranljivega pacienta. Kakovost izdelkov je res izjemnega pomena, da te učinkovine najdejo svoje mesto v medicini.

Portreti Tanje Bagar in video pogovor: Diana Zajec; simbolična fotografija: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.