Špela Šalamon, zdravnica in članica WHN

»Ljudi, ki se zavedajo nevarnosti okužb s SARS-CoV-2, je vedno več – tisti, ki so nas včasih tako grdo žalili in blatili, pa so vse tišji«

Kako bi kot zdravnica, danes pravzaprav ena redkih, ki še vedno vztrajno opozarjajo na nujnost zaščite pred okužbami z virusom SARS-CoV-2, nekomu, ki ne verjame, da ta bolezen pušča nepopravljive posledice na človekovem zdravju, najbolj prepričljivo in najbolj razumljivo predstavili, zakaj je udejanjanje zaščitnih ukrepov še vedno smiselno, tudi ali predvsem v bolnišnicah in vseh drugih zdravstvenih ustanovah?

Na tem področju si prizadevam doseči premike v razmišljanju, razumevanju in ravnanju že od leta 2020. In moram reči, da ta prizadevanja niso enostavna. Predvsem zato, ker ne politiki ne mediji ne zdravstvena stroka – zlasti tista, ki je karierno povezana s prvima dvema poloma – niso najbolj navdušeni nad resničnostjo, kakršno nam odslikava znanstvena literatura. Znanstveni izsledki so glede škode, ki jo povzročajo ponavljajoče se okužbe s COVID-19, skupaj z dolgotrajnim covidom, nedvoumni – tisti, ki to redno spremljamo in razumemo, ljudem to poskušamo tudi dopovedati.

In nikakor ne drži, da epidemije ni več. Končana je zgolj akutna faza pandemije, zato smo po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) še vedno v pandemiji. Vendar to dejstvo ni tako zelo znano, kot bi moralo biti. 

Tudi na uradni ravni je tako ...

Tako je. Razglasitev izrednih razmer na področju javnega zdravja (Public Health Emergency of International Concern, PHEIC) je nekaj drugega kot pandemija. Res smo že prišli iz urgentne faze pandemije, kakršna je bila v prvem letu, ko še nismo poznali načina širjenja okužb, ko nismo poznali cepiv, ni bilo še razvitih metod zdravljenja akutne faze bolezni ... Pandemija pa je še vedno tu.

Problem je, ker države epidemijo definirajo politično. Kadar je epidemija razglašena, država poskrbi za financiranje karanten, izolacij, skrbi za ustrezna nadomestila in zagotavlja finančno spodbudo podjetjem v takšni izredni situaciji. Zdaj so države to v veliki meri ukinile – pa ne zaradi tega, ker ni več epidemije, ampak preprosto zato, ker so se odločile, da teh ukrepov ne bodo več financirale. 

Glede na število okužb oziroma na količino virusa v odpadnih vodah danes pandemija ni nič manj živa kot prej. Vrh, ki smo ga dosegli v letošnji zimi, je po količini okužb primerljiv z največjim omikronskim vrhom. Še vedno smo v povsem enaki godlji, v kakršni smo se znašli v zadnjih štirih letih. 

Medicina je v tem času napredovala – medtem ko akutno bolezen znamo zdraviti bistveno bolje, pa kronične bolezni, žal, še vedno ne obvladujemo najbolje. Imamo cepljenje, ki je do določene mere izboljšalo predvsem akutni potek bolezni. Imamo pa tudi hipotezo – to je morda delno še špekulacija, čeprav že obstajajo raziskave, ki jo podpirajo –, po kateri bolezen v akutni fazi lahko poteka v blažji obliki, pa ne zato, ker smo imunsko zaščiteni, ampak tudi ali predvsem zaradi tega, ker smo imunsko onesposobljeni. Večina simptomov, ki jih čutimo, niso simptomi okužbe, ampak simptomi odzivanja imunskega sistema; če je ta odziv oslabljen, posledično ne občutimo izrazitih simptomov.

Kako torej še vedno prisotno breme okužb z aktualnimi različicami koronavirusa, posledičnega zbolevanja in predvsem dolgotrajnih posledic te bolezni ljudem pojasniti tako, da bodo znali ustrezno ravnati?

Na to ne znam odgovoriti – če bi znala, bi to danes razumeli že vsi in se temu primerno tudi obnašali. 

Zato bo, žal, tako: več ko bo prizadetih zaradi posledic okužbe s COVID-19, resneje se bodo ljudje odzivali na opozorila. Zelo verjetno pa je, da bomo najprej morali plačati zelo visoko ceno, kar se tiče (izgubljenega) zdravja – šele potem nam bo s poljudnim, razumljivim pristopom uspelo dopovedati osnovna dejstva, ki so znana že zdaj.

Razumem, da ni v splošnem interesu, predvsem pa ne v interesu vladajočih, da bi se ljudje tega zavedali; posledično bi namreč postali slabši potrošniki, manj bi hodili po trgovinah, se udeleževali javnih, množičnih dogodkov, manj bi zapravljali. Tudi objavljanje tovrstnih pomislekov, ki pa so povsem utemeljeni, ni priljubljeno, saj takšne objave ne prinašajo klikov, ljudje so naveličani te teme .... In to je začaran krog, iz katerega bomo najverjetneje prišli šele, ko bodo ljudi posledice epidemije res hudo prizadele in bodo resnično potrebovali pomoč. To se že dogaja, v tujini sploh – in verjamem, da bo podobno tudi pri nas, vse pogosteje. 

Ko se bo situacija res zaostrila – ko bo povprečni človek po dveh, treh okužbah s SARS-CoV-2 začel čutiti resnejše posledice –, se bodo ljudje sami obrnili po pomoč k tistim, ki jim znamo pojasniti, kaj je z njimi narobe.

Tako izkustveno kot klinično in znanstveno je dokazano, da tudi blage okužbe lahko pustijo resne posledice, vključno z invalidnostjo.

Drži. Določene raziskave celo kažejo, da okužbe, ki v akutni fazi ne kažejo nobenih simptomov, lahko v organizmu pustijo različne znake vnetja, poškodbe krvnih žil, živčevja ... Če torej nimamo simptomov, še ne pomeni, da nismo bolni.

Moramo se zavedati, da ima človeški organizem določeno fiziološko rezervo. Ko se rodimo in ko odrastemo v zdrave mlade ljudi, ima vsak organ štiri- do petkrat več zmogljivosti, kot jo potrebuje, najsi gre za ledvica, za srce, za pljuča ... Sčasoma ta rezerva izginja, delno na račun staranja pa tudi zaradi različnih bolezni. Dokler rezerva obstaja, ne opazimo, na primer, poškodbe ledvic ali srca; klinični simptomi se pojavijo šele, ko pride do dekompenzacije, ko telo ne more več nadomestiti nastale škode.

Pri okužbah s SARS-CoV-s nastaja veliko tovrstne škode, pa tega ne opazimo – tega ne zaznamo ne v počutju, to se ne pokaže niti v laboratoriju. Zelo dober primer so ledvice, v katerih imamo približno milijon do dva milijona nefronov; lahko jih izgubimo tri četrtine, pa bo laboratorijska preiskava še vedno kazala normalne ledvične vrednosti. Toda čim se bo zgodilo nekaj, kar bo še za malenkost poškodovalo ledvico, bo prišlo do popuščanja organa.

To se učimo na medicinski fakulteti in zdravniki bi to morali razumeti, medtem ko je povsem razumljivo, če širša javnost tega ne ve. Veliko je bolezni in tudi razvad, ki našo zmogljivost zmanjšujejo – toda prav COVID, ki poškoduje drobne krvne žilice, ima lastnost, da poškoduje tkiva različnih organov. Dokler te poškodbe niso tako obsežne, da bi »pokurile« vso rezervo, tako dolgo se lahko dogaja, da sploh ni kliničnih simptomov, ki bi jih oboleli kakorkoli zaznal. In v takem primeru tudi ne moremo pričakovati znakov, ki bi jih lahko videli v laboratoriju.

In kako se nekdo, ki je zdravnik in ki ve, kaj vse bi bilo mogoče narediti, da bi vse te posledice, katerih breme se za zdaj nakazuje v še zelo nejasnih obrisih, počuti, ko kljub vsemu védenju ostaja v veliki meri nemočen? 

Sama sem to nemoč pretvorila v akcijo. 

Sprva sem želela biti rešiteljica pandemije, a sem hitro ugotovila, da nimam takšne kapacitete in da potrebujem interdisciplinarno povezovanje. Zato sem se tako v Avstriji, kjer delam in živim, pa tudi na globalni ravni pridružila skupinam, v katerih si številni strokovnjaki – ne le zdravniki, tudi inženirji, psihologi, kemiki, fiziki, informatiki in mnogi drugi – prizadevamo za širjenje verodostojnih informacij glede načina zaščite pred okužbami, razlogih za zaščito, s katero želimo preprečiti čim več okužb, dolgoročno pa želimo poiskati rešitve za vse, ki so že zboleli.

Razumeti je treba, da medicina danes nima niti enega zdravila za tako imenovani dolgi COVID. Imamo sicer ideje, kaj vse bi lahko pomagalo, a trenutno je ta bolezen neozdravljiva. Ne znamo je pozdraviti, znamo pa jo preprečiti, in to odlično. Gre namreč za bolezen, ki se z infektivnimi aerosoli širi po zraku; znamo preprečiti nastanek teh aerosolov, kar je najboljše, če pa so ti že v zraku, jih znamo uspešno odstraniti. 

Imamo tudi cepljenje, vendar je to zadnja izbira – kajti tudi če si v avtu pripet z varnostnim pasom, to še ne pomeni, da se boš zaletaval v vsak avto, ki ga boš srečal. Cepljenje prepreči najhujše posledice morebitne okužbe – ni pa prva in zadnja metoda, kakor so to možnost zaščite želeli »prodati« v javnosti. Že takrat smo ostro kritizirali pristop v smislu »vax and relax« (cepi se in se sprosti); cepljenje je zagotovo rešilo veliko življenj, zagotovilo ogromno pomoči, ne moremo pa se na tovrstno zaščito zanašati kot na vseobsegajoči način za preprečevanje okužb.

Bistvena je preventiva. Metod je veliko, najučinkovitejše so v kombinaciji. Med ključnimi pristopi so skrb za higieno zraka v zaprtih prostorih, uporaba mask in testiranje, dobra podpora karanteni in izolaciji, dobra zdravstvena oskrba na daljavo ... Preplet vseh teh ukrepov danes manjka – brez njih pa v prihodnosti ne bo mogoče biti. Vprašanje je le, koliko škode si bomo morali še pustiti narediti prej, preden si bomo priznali, da ne bo šlo drugače. Kajti brez ukrepov v prihodnje preprosto ne bo mogoče ohraniti zdravstva in delujoče družbe – pa tudi preživeti bo težko.

Ob tem pa se, vedno znova, postavlja preprosto vprašanje: kako ljudi prepričati v smiselnost oziroma v nujnost takšnega ravnanja? Nemalokrat namreč lahko vidimo, da večina redke posameznike, ki v javnih prostorih, v katerih je mogoče pričakovati gnečo, dosledno uporabljajo zaščitno masko, gleda s pomilovanjem, včasih se zgodi, da kdo takšno ravnanje  pospremi tudi z žaljivimi opazkami. Da tovrstnega dogajanja, ki se vrti na družbenih omrežjih, niti ne omenjam ...

Večina ljudi – in to, žal, velja tudi za zdravnike – večino informacij dobi iz javnih občil, kjer  po mojem prepričanju vlada »cenzura« točnih informacij in znanstvene realnosti, kajti COVID-19 nikakor ni primerljiv z gripo, prehladom ali respiratorno okužbo. Na Nacionalnem inštitut za javno zdravje (NIJZ) so zdaj, denimo, pripravili tabelo, v kateri primerjajo prehlad, gripo in COVID, pri čemer je edina stvar, ki manjka slednjemu, kihanje. Si bodo zdaj ljudje, ko bodo doma kihnili, mislili: hvala bogu, da nimam korone? Bomo to zdaj uporabljali namesto testov?

Dokler bo tako, ljudje temu, kar govorimo bolj poglobljeno informirani strokovnjaki, ne bodo verjeli – dokler ne bodo osebno prizadeti, kajti potem nas kot po nekakšnem »čudežu« najdejo. Mnogi, ki se danes usmerjeno posvečajo temu področju, so bodisi sami bodisi njihovi bližnji žrtve dolgotrajnega covida. Le malo nas je takih, ki smo se s tem začeli usmerjeno ukvarjati, ker smo razumeli situacijo in jo želimo izboljšati.

Žal pa je tako, da večina ljudi prej, preden se spametuje, potrebuje osebni stik z boleznijo, ki jih izuči. To potrjujejo tudi moje izkušnje v zadnjih štirih letih, ko si prizadevam za zmanjšanje posledic pandemije tako na osebni kot na družbeni ravni.

Torej ugotavljate, da praviloma šele po srečanju z boleznijo na izkustveni ravni nastopi čas za razmislek?

Le redki ravnajo pametno prej, preden nastopi bolezen – osebna izkušnja je tista, ki človeka izuči in spodbudi ukrepanje, kakršnega svetujemo. 

Toda zdaj prehajamo v obdobje, ko se že zelo čuti, da je takšnih ljudi, ki se res zavedajo nevarnosti okužb s SARS-CoV-2, vedno več – tisti, ki so nas včasih tako grdo žalili in blatili, pa so vse tišji. Ne vem, ali jim zmanjkuje pljučne kapacitete – ali pa so začeli razmišljati in razumeti. Vsekakor je osebna izkušnja šola, ki najbolje učinkuje. Na žalost je tako. 

Ljudi zaradi takšnega odzivanja ni mogoče obsojati. Krivdo nosijo odločevalci, še bolj pa, vsaj po mojem osebnem prepričanju, zdravniki. Zdravniki imamo posebno obveznost, ki vključuje tudi to, da moramo spremljati dognanja znanosti in da moramo delovati v skladu s temi izsledki. Razumem večino kolegov, da nimajo dovolj časa, da bi vsak dan sledili tovrstnim novostim – sama imam v tem smislu »luksuzno« situacijo, ker delam v nuklearni medicini, kjer dnevni utrip ni tako hektičen kot marsikje drugje. Mislim pa, da je bilo dognanja na tem področju v štirih letih nemogoče spregledati – razen, če nisi povsem ignoriral vseh strokovnih publikacij, in si se zanašal izključno na to, kar so v javnosti povedali politiki.

Povsem šokirana sem bila, ko so politiki v Avstriji rekli, da v bolnišnicah ni več treba uporabljati zaščitnih mask. Vsi oddelki, vsi strokovni direktorji so to sprejeli – nihče se ni uprl, protestiral, niti na onkologiji in na drugih oddelkih, kjer zdravijo najbolj ogrožene paciente, niso nasprotovali temu. Sama na svojem oddelku še vedno zahtevam uporabo zaščitnih mask. 

Ko danes gledam, na primer, onkologe, tudi največje strokovnjake na svojem področju, ki se brez mask udeležujejo mednarodnih srečanj, naslednji dan pa so v stiku s svojimi bolniki, izgubljam prav vse spoštovanje do teh ljudi in njihove strokovnosti. Kajti takšno obnašanje pove bistveno več od vseh besed o tem, koliko ti posamezniki berejo, razumejo in koliko so v resnici eksperti. To je bilo zame res hudo razočaranje nad strokovnjaki, po katerih se kot študent želiš zgledovati, nakar se razkrijejo ignoranca, licemerstvo in pretvarjanje. Kajti če je nekdo v zadnjih štirih letih bral znanstveno literaturo, ni možnosti, da bi se na konferenci prikazal brez maske – ker bo razumel, zakaj takšno početje ne bi bilo niti približno varno, strokovno in etično. 

Ste del Svetovne zdravstvene mreže (World Health Network, WHN), globalne neprofitne organizacije oziroma skupnosti, ki se vztrajno zavzema za (boljšo) zaščito zdravja in s tem za zmanjšanje škode, ki jo tako posameznikom kot družbi povzroča pandemija. Kako pa se na splošno javnost, zlasti strokovna, odziva na vaše pobude, argumente, nenazadnje pa tudi ali predvsem na neovrgljive znanstvene dokaze? Kakšen je odziv vaših stanovskih kolegov?

Avstrijska zdravniška zbornica se je odzvala, slovenska ne. Jutri bomo imeli že drugi ekspertni sestanek z avstrijsko zbornico. Na sestanku, ki bo potekal v hibridni obliki, bomo oblikovali tri delovne skupine za preventivo na različnih področjih (otroci, zaposleni, bolniki), nakar bomo nadaljevali s pripravo in kasneje uvedbo znanstveno podprtih ukrepov, ki lahko zagotovijo zanesljivo zaščito. Izdelane imamo že scenarije tako za šole kot za bolnišnice, domove starejših ... Moram priznati, da sem bila prijetno presenečena zaradi hitrega odziva avstrijske zdravniške zbornice, kajti na splošno so v vseh teh letih izkušnje pokazale, da do odzivov pride prej v gospodarstvu kot v zdravstvu. Kdor je finančno odvisen od tega, da so zaposleni zdravi, se odziva hitreje od onih, ki se zanašajo na državno financiranje.

Pri WHN se pripravljamo na uvedbo registra zdravstvenih ustanov, ki upoštevajo določene ukrepe. Iniciativa za zdravo Avstrijo (Initiative für gesundes Österreich, IGO) to javnosti sporoča s plaketo, ki jo lahko pridobijo zdravniki in zdravstvene ustanove – pa tudi vsako podjetje, ki upošteva določene ukrepe. Že zdaj se je pokazal učinek; pri karateistu, ki je zaščitne ukrepe uvedel v telovadnici, ki jo vodi, se je v letu dni članstvo podvojilo. In takšnih primerov je ničkoliko. Vse pogosteje je mogoče opaziti, da ljudje cenijo takšno ravnanje, ki vključuje tudi skrb za njihovo zdravje.

Prepričana sem, da bo v tem smislu sčasoma prišlo do nekakšnega polariziranja na boljše in na slabše, nakar bo prosti trg naredil svoje. Kdor ukrepov ne bo upošteval, ne bo imel osebja, sčasoma bo imel vedno manj strank ... 

Ta proces bo, seveda, trajal še mesece in leta, vendar smo že na poti k razvrščanju ustanov, zlasti zdravstvenih, po kakovosti – pač glede na to, ali zagotavljajo zaščitne ukrepe ali ne. Lahko povem za svojo izkušnjo: moji bolniki, ki so pretežno onkološki, so neizmerno hvaležni, da lahko pridejo nekam, kjer se počutijo varne.

Razmere v slovenskem zdravstvu poznate, kljub temu, da delate v tujini – ta vaša odločitev je bila, predvidevam, pogojena tudi s pogoji za delo, na katere zaposleni v zdravstvu opozarjajo že desetletja, spremenilo pa se ni nič, vsaj ne na bolje. Slovenski zdravniki trenutno stavkajo, za kar v javnosti ne dobijo pravšnje podpore, ki jo je v resnici zaradi situacije v zdravstvu in v državi nasploh težko ali nemogoče pričakovati. Kaj bi po vaši oceni veljalo spremeniti, da bi bilo v slovenskem javnem zdravstvu bolje poskrbljeno za vse, ki v njem delajo, predvsem pa za bolnike?

To bi zahtevalo res veliko dela, kajti slovensko zdravstvo smo dolga leta zanemarjali. V Sloveniji sem delala tri leta, nakar sem se odločila za odhod. Lahko rečem, da je bila naša generacija ogromna zamujena priložnost – v času »zloglasnega« zakona za uravnoteženje javnih financ (zujf) in številnih omejitev, ki so nam onemogočale zaposlitev. Takrat so nam direktno rekli: pojdite v tujino! In ogromno nas je res odšlo. 

Podobno se s študenti medicine dogaja tudi danes. Sama se, na primer, za specializacijo v Sloveniji nisem odločila zato, ker moraš v isti ustanovi potem delati še dvakrat toliko časa. Noben mlad človek, ki je pri zdravi pameti, se ne bo obvezal, da bo do 45. leta delal v točno določeni bolnišnici. 

Poleg tega danes ni malo takšnih, ki po študiju medicine začno delati na povsem drugem področju – ker je delo v medicini težko, nehvaležno, odgovorno in relativno slabo plačano. 

Ogromno je stvari, ki bi jih v slovenskem zdravstvu lahko izboljšali, toda v tej fazi je zagotovo ključna prioriteta zaustavitev širjenja preprečljivih okužb v zdravstvu. Dokler ne naredimo tega, so vsi drugi napori odveč. To ni edini problem, je pa trenutno največji in istočasno tudi najlaže rešljiv. 

Dokler pa širjenje okužb dopuščamo tako, kot da bi bili v srednjem veku, dotlej nima smisla razmišljati o reformi. Dokler aktivno uničujemo zdravje naših bolnikov in zdravstvenega osebja z okužbami, ki bi jih lahko 100-odstotno preprečili, do takrat so vsa ostala prizadevanja brezpredmetna. Ko poslušam vse, ki danes nizajo predloge za reševanje slovenskega zdravstva, se mi zdi, kot da opazujem(o) slona sredi dnevne sobe, ki pa ga nihče ne želi niti videti niti omenjati.

Ko se bo to spremenilo, ko bomo nehali širiti bolezni v zdravstvu, se bomo lahko začeli ukvarjati z reformami, prestrukturiranji, vključevanjem modernih tehnologij, telemedicine, na primer na področju radiologije ali patologije, kjer bi si lahko pomagali tudi s kadrom iz tujine. Možnosti, ki nam jih ponuja sodobna tehnologija, ne izkoriščamo – na drugi strani pa se še vedno nihče ne posveča odpravi številnih problemov, ki se zažirajo v sistem že desetletja, pa naj gre za korupcijo ali za vedno nove afere pri naročanju medicinskega materiala.

Ko bomo torej rešili osnovni problem in preprečili širjenje okužb in posledičnih bolezni, bomo rešili ogromno težav. Kader v zdravstvu je zdaj oslabljen, zaradi izgorelosti, zaradi delovnih pogojev pa tudi zaradi trajnih posledic okužb s COVID-19, ki vplivajo na živčni sistem, na krvožilni sistem, povzročajo dolgotrajno utrujenost, slabšajo sposobnost za delo – in tega si res ne moremo privoščiti, saj kadra, ki je že tako ali tako izčrpan, ne smemo še bolj izčrpavati. 

To zimo so se skoraj vsi ponovno okužili – vemo pa, da se z vsako ponovno okužbo dodatno oslabi oziroma poslabša zdravje. Če se to dogaja (tudi) z zdravstvenim osebjem – in se, o tem ni dvoma –, prav nič ne pomaga, če načrtujemo reforme ali izvajamo stavke.

In kako je s stavko slovenskih zdravnikov, se vam zdi utemeljena?

Te stavke ne podpiram, čeprav sem zdravnica. Razpravlja se namreč o stvareh, ki ne bodo rešile ničesar; stvari, ki so bistvene, pa se niti ne omenja. Razumem, da so razmere težke in da ne bo šlo več tako naprej, vendar bi bilo najprej treba reči bobu bob, razumeti, zakaj smo prišli tako daleč. To bi zdravniki morali vedeti.