Ob podaljšanju epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na ministrstvu za zdravje poudarjajo, da prav vse statistične regije dosegajo oziroma presegajo stopnjo zbolevnosti, ki zahteva razglasitev epidemije. Naj se torej zdi še tako težko, krivično ali nesprejemljivo, da se je za določen čas ponovno treba odpovedati običajnim aktivnostim, ki v normalnih razmerah narekujejo življenje nas in naših bližnjih, se tako odrekanje ne zdi nič v primerjavi z vsemi, ki so zaradi epidemije izgubili življenje – ali svojega bližnjega.

Da je takih zgodb veliko, med drugim ponazarjajo današnji podatki Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Maribor, po katerih je v tamkajšnji bolnišnici zaradi COVID-19 doslej umrlo 77 pacientov, 317 pa so jih pozdravili. V mariborskem UKC trenutno zdravijo 192 COVID bolnikov, med katerimi jih zaradi težje oblike prebolevanja te bolezni 43 potrebuje intenzivno nego. Pri zagotavljanju strokovne obravnave pa velik problem predstavlja manko strokovnega kadra – trenutno je zaradi (verjetne) okužbe odsotnih 238 zaposlenih (med njimi 40 zdravnikov in 104 predstavniki zdravstvene nege).

V podobni stiski so vse bolnišnice po Sloveniji, medtem ko je v nekaterih domovih za starejše (DSO) kriza že tolikšna, da so primorani delati celo okuženi, sicer bi tamkajšnji varovanci lahko ostali brez vsakršne strokovne pomoči. Zakaj je ministrstvo za zdravje sprejelo takšno rešitev, ki vendarle predstavlja vse prej kot zanemarljivo tveganje, kako to, da se je pod takšen dokument podpisala državna sekretarka dr. Tina Bregant?

Dr. Tina Bregant: »Ne morem in nočem pustiti starostnikov brez oskrbe!«

»Gre za izhod v sili,« poudarja Tina Bregant in pojasnjuje: »Klicali smo bližnje zdravstvene ustanove, zdravstvene domove in bolnišnice, če tem domovom posodijo kader. Odgovori so bili jasni: še sami nimamo dovolj zaposlenih! Gre za izhod v sili, kajti zaposleni v DSO so opozarjali, da 'kmalu ne bo nikogar, ki bi stanovalcem lahko zamenjal plenico ali jim pomagal pri hranjenju'. Gre za izhod v sili, ki temelji na prostovoljnemu sodelovanju, pri katerem se vsi zavedamo tveganja – zato lahko delajo tisti, ki nimajo simptomov, v polni zaščitni opremi; po nekaj dneh je PCR sicer še pozitiven, a smo večinoma le še malo kužni. Rešitev velja le za posamične domove, v katerih kot družba nismo sposobni zagotoviti oskrbe najranljivejšim.«

Ob tem državna sekretarka, ki je kot zdravnica 18 let skrbela za najbolj ranljive, otroke in invalide, poudarja: »Ne morem in nočem pustiti starostnikov brez oskrbe! Pa čeprav gre za slab kompromis, ki temelji na smernicah, po katerih lahko po takem ukrepu posežemo, kadar zaradi epidemiološke slike ne moremo zagotoviti dovolj kadra.«

Deana Potza: »Bolj ko bomo stanje, ki ga narekuje epidemija, ignorirali, dlje bo trajalo«

Predstavnica zdravstvenega inšpektorata Deana Potza, ki je danes predstavila aktualno dogajanje, povezano s preverjanjem spoštovanja zaščitnih ukrepov – pri tem zdaj omenjenemu inšpektoratu pomagajo še predstavniki osmih drugih inšpektoratov, policisti in občinski redarji –, ugotavlja, da manjšina ukrepov preprosto ni pripravljena upoštevati, prav tako pa nima zadržkov pri žaljenju in izrekanju groženj inšpektorjem, ki zgolj opravljajo svoje delo. Zaradi takšnih objav na facebooku, v katerih so neposredno grozili tako inšpektorjem kot njihovim bližnjim, so v dveh primerih že vložili kazensko ovadbo.

»Od odraslih, opravilno sposobnih ljudi se pričakuje odgovorno ravnanje. In zavedanje, da ukrepi ne zaležejo popolnoma nič, če se bodo zasebna druženja nemoteno nadaljevala. Zato: ne vabite sosede na kavico ali soseda na žganje, bodite zgled ...« Po njenem prepričanju se bomo le tako lahko čim prej vrnili v normalno življenje, kakršnega smo bili vajeni pred epidemijo – kajti »bolj ko bomo stanje, ki ga narekuje epidemija, ignorirali, dlje bo trajalo«.

V drugem valu epidemije novega koronavirusa so na preizkušnji pomembni segmenti življenja, tako na individualni kot na družbeni ravni – posledice razmer, v kakršnih smo primorani živeti, pa bodo vse prej kot preproste, odzvanjale bodo še dolgo po tistem, ko nam bo uspelo izničiti kužnost virusa, ki ga znanosti doslej še ni uspelo proučiti v vseh filigranskih podrobnostih. 

Borut Pahor: »Virus nima ne duše ne srca. Virusa ni mogoče prizadeti ...«

»Virus nima ne duše ne srca. Virusa ni mogoče prizadeti. Lahko pa z nestrpnim, celo sovražnim ravnanjem zelo prizadenemo druge ljudi, ranimo njihovo dostojanstvo. Zato vse nas pozivam, da se vzdržimo takih ravnanj in se potrudimo biti dobri, srčni in solidarni ljudje. V času pandemije je pomen strpnosti še toliko večji. Če bomo vsi po svojih najboljših močeh izkazovali medsebojno razumevanje, spoštovanje in zaupanje, bomo lažje premagali zahrbtni virus. V tem smislu je strpnost v času pandemije neposredno življenjskega pomena,« je ob današnjem mednarodnem dnevu strpnosti poudaril predsednik države Borut Pahor.

Če pa se na to logično razmišljanje in poziv k večji človečnosti in strpnosti v medsebojnih odnosih ozremo z zornega kota socialnih omrežij, se zdi, kot da gre za utopični poziv, ki nima nič skupnega z resničnim dogajanjem. Toda še kako bi se prav vsak med nami moral zavedati, da bo že samo kanček njegove ali njene potrpežljivosti, odgovornosti nas vseh, lahko rešil prenekatero življenje, kajti epidemije, ki nam greni življenje, še nekaj časa ne bo konec.

Kam se bo torej v času epidemije pri preprečevanju širjenja okužb z novim koronavirusom in reševanju življenj obolelih s COVID-19 v prihodnjih dneh nagnila tehtnica?

Ilustracije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.