Razmere, ki jih narekuje epidemija novega koronavirusa, v sodobni družbi nimajo primerljivega ekvivalenta, tako globoko so zarezale v bit našega življenja. V tem kontekstu posebno skrb vzbuja padanje etičnih meja v stroki, v kateri se vsak odklon od etike že v osnovi šteje za zavržnega. Kaj se je zalomilo v etosu nekaterih zdravnikov?
Epidemije, ki je s postopnim upadanjem okužb z novim koronavirusom pri nas najverjetneje že dosegla vrh, še ni konec. Je pa v teh dneh, zaznamovanih ne le s prebujajočo se pomladjo, ampak tudi z upanjem in simboliko novega začetka, vendarle mogoče zaznati konkretno prelomnico, od katere bo odvisno, kako hitro se bomo spet lahko vrnili v običajne življenjske tirnice, ki jih pogrešamo – tako kot hrepenimo po stiku z vsemi najdražjimi, od katerih smo v času epidemije »odrezani«. Kdaj se bo to zgodilo, ni odvisno le od vlade ali od zdravnikov, ki se borijo za življenja bolnikov z najtežjo obliko bolezni COVID, ampak tudi oziroma predvsem od nas samih – vsakdo mora prevzeti odgovornost za svoje ravnanje in se zavedati, da tako pomaga izrisovati krivuljo obolevnosti, za katero vsi upamo, da bo kmalu izginila iz našega vsakdana.
Alarm, ki se v boju proti epidemiji COVID-19 prižiga predvsem v domovih za starejše – ti kljub dodatni pomoči delujejo na robu zmogljivosti –, zahteva udejanjanje celovitih in predvsem strokovno ter logistično najnujnejših ukrepov. Med temi je zagotovo tudi sprememba tehnike jemanja brisov pri sumu na okužbo z novim koronavirusom, kajti, kot poudarja mag. Igor Muževič, ki je osebni zdravnik varovancev v domu starejših občanov v Kamniku: »Prof. dr. Miroslav Petrovec ocenjuje, da je zaradi slabše tehnike odvzema brisov lahko deset do 15 odstotkov testov lažno negativnih.«
Pia Vračko iz Centra za zdravstveno varstvo Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), specialistka javnega zdravja in magistra mednarodne ekonomije, je svetovalka evropskega urada Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) pri načrtovanju ukrepov za obvladovanje COVID epidemije, od včeraj pa sodeluje tudi v strokovni skupini, v kateri pod vodstvom prof. dr. Bojane Beović snujejo ključne ukrepe za preprečevanje širjenja okužbe z novim koronavirusom v Sloveniji. Tovrstnih strokovnih izzivov še dolgo ne bo zmanjkalo, pa naj gre za nadgradnjo testiranja, za uvedbo serološkega testiranja ali za dosledno uporabo zaščitnih mask. Pogovarjali pa sva se predvsem o trenutno najbolj vroči temi – uporabi aplikacije za sledenje kontaktom okuženih; to je sogovornica ovrednotila kot strokovnjakinja s področja javnega zdravja, medtem ko sva oceno o splošnih razsežnostih in dilemah, ki jih poraja tak ukrep, prepustili ekspertom na drugih področjih delovanja družbe.
Ko sem videla dopis, ki ga je minister za zdravje Tomaž Gantar naslovil na vodstva vseh zdravstvenih domov in bolnišnic, se mi je zdelo najverjetneje, da je v javnosti zaokrožila nekoliko zapoznela, brez dvoma neokusna prvoaprilska šala – dokument je bil namreč podpisan 1. aprila. V zdravstvenih ustanovah so ga prejeli včeraj. Šok zaposlenih je precejšen in upravičen, kajti resorni minister vodstva zavodov poziva k zadržanju (tako pogosto in nedvoumno obljubljanega) izplačila dodatka za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije COVID-19 ter dodatkov za delo v posebnih razmerah.
»Če države ne bodo sprejele doslednih ukrepov in omejitev, s katerimi bo mogoče preprečiti širjenje okužb z novim koronavirusom in zbolevanje za COVID, se bo na globalni ravni okužilo 7.000.000.000 ljudi, umrlo jih bo 40.000.000 – če pa bomo vsi celovito ukrepali, bo okuženih 2.500.000.000 in umrlih 10.000.000. Gre za 30 milijonov življenj, za katera se trudimo, da bi jih rešili!« je danes s primerjavo dveh scenarijev glede možnih globalnih posledic pandemije novega koronavirusa predstojnik koprske območne enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) Milan Krek, specialist javnega zdravja, boleče zarezal v aktualno resničnost, katere del je tudi Slovenija, in naredil analitični razrez dosedanjih ukrepov pri nas.
Pulmolog prim. mag. Matjaž Turel, vodja bolnišničnega oddelka na Kliničnem oddelku za pljučne bolezni in alergije UKC Ljubljana, ki je kot zdravnik na olimpijskih igrah spremljal številne slovenske reprezentante oziroma reprezentance, v sklopu pogovora za Zdravstveniportal.si poudarja: »Slovenci smo športni narod in od športnikov se marsikaj naučiš, tudi odrekanja in vztrajnosti – v želji in hotenju, da dosežeš cilj, ki si si ga zadal. Zato vsi skupaj poskušajmo dokazati, da smo Slovenci lahko zmagovalci tudi v boju proti širjenju okužb z novim koronavirusom – in s tem demantirajmo črnoglede napovedi. Toda ne glede na to, da so v prizadevanjih za obvladanje epidemije trenutne projekcije pri nas dobre, ne smemo popustiti; če bomo zdaj stisnili zobe in zdržali še nekaj časa, se bomo bistveno hitreje lahko vrnili v normalno življenje. Če tega ne bomo naredili, nam epidemija lahko zada povratni udarec. Tega pa pred ciljem ne bomo dopustili, mar ne?« V kontekstu aktualne epidemije je s profesionalno natančnostjo boleče podrobno razčlenil vse faze bolezni COVID-19 – tudi zato, da bi vsakdo med nami imel jasno predstavo, zakaj je tako pomembno, da širjenje bolezni, ki lahko povsem uniči dihalno muskulaturo pljuč, poskušamo čim celoviteje preprečiti.
Kljub izrednim razmeram, ki jih v Sloveniji narekuje novi koronavirus, iz žarišča pandemije italijanski tovornjaki vsak dan v Salonit Anhovo nemoteno dovažajo pošiljke odpadkov. Ne glede na apele domačinov, ki opozarjajo, da je to početje zlasti v zdajšnjih okoliščinah treba ustaviti. In ne glede na to, da bi bil vnos ali prenos okužb s koronavirusom SARS-CoV-2 lahko usoden za številne domačine, ki so zaradi pretekle dejavnosti omenjene tovarne dobili grozljivo dediščino, izraženo v največjem bremenu azbestnih in rakavih obolenj na Slovenskem. Kdaj bodo torej odgovorni prisluhnili enemu izmed najbolj ranjenih področij Slovenije in poskrbeli za dobro tamkajšnjega prebivalstva – v času epidemije, pa tudi sicer?
Zelo verjetno je, da Slovenija v boju z epidemijo novega koronavirusa ne bo imela opraviti z najbolj črnim scenarijem, primerljivim s španskim ali italijanskim, toda neznank je še vedno veliko. Zato je v resnici največ, kar lahko naredimo, da se dosledno držimo (samo)izolacije, ostajamo na varni strani – torej doma, se med sprehodi držimo zase in nasploh skrbimo za vse priporočene higienske ukrepe, vključno z nošenjem zaščitne maske in rokavic. Po drugi strani pa je res, da so mešana sporočila stroke in pristojnih strokovnih institucij o tem, ali je splošna uporaba zaščitnih mask smiselna ali ne, povsem po nepotrebnem vzbudila dvom, ki ni utemeljen.
»Če v kontekstu epidemije COVID-19 upoštevamo trend naraščanja števila hospitalizacij in predvsem števila kritično bolnih na intenzivni terapiji, če se ravnamo po temeljnih načelih medicine v izrednih razmerah in če upoštevamo dejstva o novem koronavirusu, med katerimi je malo dokazanih, bi morali zdaj imeti povsem jasen načrt – načrt, po katerem morajo do nadaljnjega ostati v veljavi skoraj popolna omejitev gibanja, stroga uporaba zaščitne opreme in dosledno izvajanje vseh dokazano učinkovitih preventivnih ukrepov,« je prepričan zdravnik Danijel Bešič Loredan.