Vrh države si takšnih zdrsov ne bi smel dovoliti – ne v razmerah, v kakršne nas je vse skupaj pahnila epidemija koronavirusa SARS-CoV-2, ne v situaciji, v kateri je življenje v Sloveniji obtičalo v leru. Minister za zdravje Tomaž Gantar je na današnji izjavi za medije priznal, da so nas v tej zgodbi, ki še ni končana, najbolj prizadeli ukrepi glede nedruženja, ohranjanja fizične razdalje, ki pa jih še kar nekaj časa ne bo mogoče odpraviti; ministri za zdravje članic EU so se danes pogovarjali o tem, kdaj bo omejevalne ukrepe mogoče sprostiti brez tveganja, o tem je tekla beseda tudi na konferenci s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO). Toda, kot poudarja Gantar: »Sproščanje ukrepov bo zelo postopno.« Kaj naj si potem mislimo ob takih fotografijah, kot je naslovna?

Sporočilo ni dobro, zlasti zato, ker se vsakdo ne more in ne sme požvižgati na spoštovanje odredb in ukrepov, sprejetih zaradi preprečevanja »bergamskega scenarija«, ki so se v zadnjih dneh pokazali kot uspešni, glede na to, da krivulja okužb z novim koronavirusom ne narašča več eksponentno. Sporočilo, ki nam ga s takimi foto utrinki pošilja oblast, je slabo. Gre za evidentne kršitve, za katere nihče od fotografiranih ne bo odgovarjal – po drugi strani pa je zdravstveni inšpektorat v nadzornih postopkih zaradi podobnih kršitev običajne smrtnike že oglobil za več kot 21.000 evrov.

Po zakonu o interventnih ukrepih, uveljavljenih zaradi zajezitve epidemije in omilitve njenih posledic, se fizično osebo lahko kaznuje z globo v višini od 400 do 4000 evrov, pravno osebo pa lahko oglobijo v višini od 4000 do 100.000 evrov. Policija je sicer inšpektoratu podala že več kot 2600 predlogov za uvedbo prekrškovnega postopka, ki bi bil utemeljen tudi v primeru današnjega skupinskega sprehoda ob meji.

Nedoločni zamik rahljanja omejevalnih ukrepov – zakaj in do kdaj

Napovedana rahljanja omejitev, ki naj bi po nedavnih napovedih vlade prišla na vrsto po velikonočnih praznikih, se za zdaj odmikajo; nova prelomnica je, v dokaj mili, previdni različici, napovedana za prihodnji ponedeljek. 

Ob tem Gantar opozarja, da bo po vsakem rahljanju ukrepov, ki naj bi pripomogli k obvladovanju epidemije, treba počakati dva tedna – da bo minila inkubacijska doba in bo mogoče realno oceniti posledice, ki se bodo morda pokazale v novih okužbah z novim koronavirusom in pogostostjo zbolevanja za boleznijo COVID. »Soočamo se z novo boleznijo, ki je še ne poznamo v celoti, ne dovolj, zato bomo ukrepe morali sproščati res postopno,« ocenjuje zdravstveni minister.

V zdravstvu ponovni zagon nenujnih storitev, ki so morda v nekaterih primerih že nujne ...

Če ste bili naročeni na nenujni pregled, diagnostično preiskavo ali poseg, pa je bilo to zdravljenje zaradi spremenjenih razmer ob izbruhu epidemije do nadaljnjega preloženo, boste v prihodnjih dneh morda vendarle prišli na vrsto. Zdravstvena dejavnost, tudi tista, ki ni usmerjena zgolj v obravnavo COVID bolnikov ter v zdravljenje nujnih in urgentnih stanj, se ponovno zaganja, po protokolih, ki jih določajo v vsaki veji medicine posebej. 

Zobozdravstvenih storitev pa do nadaljnjega (z izjemo zdravljenja urgentnih primerov) ne bo, kajti koronavirus SARS-CoV-2 je prisoten predvsem v ustni votlini, »zato bomo najprej sprostili preglede in diagnostiko v drugih specialnostih, v zobozdravstvu še ne,« je danes pojasnil Tomaž Gantar. 

Ponovni zagon zdravstvene dejavnosti, za katero je zdaj na voljo vsaj nekoliko več zaščitne opreme, je nujen tudi zaradi vmesnega podaljševanja čakalnih dob, ki so bile že pred pojavom epidemije skrb vzbujajoče, na nekaterih področjih nedopustno dolge. Če prištejemo še obdobje zadnjega meseca, je jasno, da bi brez obravnave prenekatero stanje oziroma bolezenska sprememba, ki v februarju ali začetku marca ni bila nujna, vmes lahko toliko napredovala, da bi se zdravstveno stanje obolelega pomembno poslabšalo.

Seveda se ob širšem opravljanju zdravstvenih storitev odpirajo številne nadaljnje dileme, od likvidnosti zdravstvenih zavodov do kritja vseh programov, če bodo v zdravljenje vključeni vsi izvajalci, pri čemer, kot opozarja Gantar, niso vprašljiva le finančna sredstva, ampak tudi zaščitna oprema. »Treba bo videti, ali je zaščitne opreme dovolj, da zaradi pomanjkanja ne bi prihajalo do dodatnih zapletov.«

Pomanjkljivi podatki in težave domov za starejše

Da zapletov ne bo manjkalo, potrjuje tudi nezavidljivo stanje v domovih za starejše. »Nimamo niti zakona o dolgotrajni oskrbi ... V domovih za starejše je veliko težav, ki so posledica neukrepanja v zadnjih desetletjih – v ospredju je pomanjkanje negovalnega kadra, ki se danes odraža tudi v težavah pri obvladovanju širjenja okužb v domovih za starejše,« priznava minister za zdravje ter pove, da je bila med 61 žrtvami bolezni COVID pri nas (včeraj: pet smrti) večina varovancev domov za starejše. Natančnih podatkov o tem ni, vsaj javno dostopnih ne.

Če na splošno velja, da se je v zadnjih letih življenjska doba na Slovenskem podaljšala, pa zgodba o zdravih letih življenja ni tako uspešna, kajti »argumentov stroke se v preteklosti ni dovolj upoštevalo, ne v domovih za starejše ne v zdravstvu,« zato Gantar poudarja, da je v trenutni situaciji treba predvsem loviti ravnotežje, kajti v kratkem času se ne da nadoknaditi vseh stvari za nazaj. 

Se resorni minister in vlada res norčujeta iz delavcev v zdravstvu?

Kako pa je z revoltom zaposlenih v zdravstvu, ki ne le, da niso prejeli 65-odstotnega dodatka (sicer predvidenega po kolektivni pogodbi), ampak so nekateri za marec prejeli celo nižjo plačo kot mesec dni prej? 

Gantar trdi, da tovrstne anomalije niso dopustne, da pa morajo vodstva zdravstvenih zavodov sporočiti podatke o zaposlenih (v kolikšni meri so ti izpostavljeni, ali so bili morda vmes na čakanju ...), »nakar bo določena višina obljubljenega dodatka«.

Delavci v zdravstvu so se na Gantarjeve trditve nemudoma odzvali z zapisom: »Gospod minister za zdravje in draga vlada, spet imate za norca vse delavce v zdravstvu. Naj vas spomnimo, da so do 65-odstotnega dodatka upravičeni vsi delavci v zdravstvu, ki so v času epidemije delali – predstojniki in delodajalci ne morejo odločati, kdo bo prejel dodatek, ki po kolektivni pogodbi pripada vsem!«

V kratkem raziskava, ki bo osnova za postopno ukinjanje prepovedi

Sicer pa je danes tudi prof. dr. Miroslav Petrovec, predstojnik Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo ljubljanske medicinske fakultete, opozoril na pomanjkanje verodostojnih podatkov o številu okuženih v Sloveniji – zato je stroka vladi in resornemu ministrstvu predlagala, da bi do verodostojnih podatkov, na katerih bo v prihodnje lahko temeljilo tudi postopno ukinjanje prepovedi, prišli z raziskavo, v katero bi vključili do 1500 Slovencev različnih starosti iz vseh regij po Sloveniji. 

Naključno izbrane osebe naj bi obiskali na domu, kjer bi jim odvzeli tako bris kot tudi vzorec krvi; s serološkimi testi – dokazovanjem protiteles v krvi – bi namreč lahko ugotovili, ali so, na primer, tisti posamezniki, ki so morali biti zaradi okužbe v domači samoizolaciji, preboleli bolezen COVID. »Tako bomo lahko našli ljudi, ki bolezen bodisi prebolevajo bodisi so jo že preboleli,« poudarja Petrovec in ob tem opozori, da takšne raziskave želijo opraviti vse evropske države, vendar to povsod ne bo izvedljivo – zaradi izjemnega pomanjkanja reagentov, ki jih bo Slovenija prejela, vendar v omejeni količini. 

Nad raziskavo bo ob sodelovanju drugih institucij bdel inštitut, ki ga vodi prof. dr. Petrovec; zdaj čakajo na zeleno luč državne komisije za medicinsko etiko, ki jo vodi doc. dr. Božidar Voljč. Ko bo komisija raziskavo odobrila, se bo ta – predvidoma v prihodnjem tednu – lahko začela. 

Rezultati, ki bodo znani do začetka maja, bodo osnova za popuščanje omejevalnih ukrepov. O tem naj bi sicer vlada razpravljala tudi na jutrišnji seji.

Navodila za pravilno uporabo zaščitne maske

Sporočilo, ki (naj) se vas dotakne ...

Doc. dr. Božidar Voljč, predsednik državne komisije za medicinsko etiko:

Sem med tistimi, za katere je srečanje z virusom SARS-CoV-2 najbolj tvegano. Star sem in njegova sekira poje predvsem v našem gozdu. Dovolj razlogov imam, da se sprašujem, kako neki bi se razpletlo moje srečanje z njim. Ali so med vsemi protitelesi, ki so se mi v življenju nagrmadila v mojem imunskem spominu, sploh kakšna, ki bi se mu lahko zoperstavila?

Kot večina, seveda, upam, da bi, če bi, in tako dalje, na koncu vendarle preživel. Kaj pa, če ga že imam in je do mene še nekako milosten, ga pa nevede raznašam po stanovanju, vrtu in ga med nakupi izdihujem v masko? Kakorkoli že, virus je ves čas z menoj, v mislih, poročilih, tisku, od vsepovsod rine v moj vsakdanjik in mi vzbuja vprašanja, na katera ni odgovora.

A ker sem ves čas doma, se vsaj za zdaj počutim razmeroma varnega. Resnici na ljubo mi izolacija spričo obveznosti kar ustreza, saj jih, brez z odhodom od doma povezanih nalog, lažje izpolnjujem. Pa tudi osamljenega se ob telefonu, internetu, pozornih članih družine, prijateljih in znancih, ne počutim.  

V zvezi z epidemijo pa je za zdravnika in javnega zdravstvenika zanimivo, da se, dokler ni cepiva, virusu kljub vsemu napredku biologije in medicine lahko s srednjeveško karanteno le umikamo, prav  zoperstaviti pa se mu še ne moremo. In dokler je tako, lahko mogočno posega v ustaljeni globalni red, v način življenja in navade držav in vsakogar od nas.

Svetovna mobilnost je zastala, do včeraj obvladljive razdalje so nenadoma velike, v karanteni nas spet bolj zanima svet, v katerem smo doma. Čas je za skromnost, za razmišljanje o sebi, o soljudeh in naših odnosih.

Ker mi narava veliko pomeni, si v karanteni prizadevam pomlad spet doživljati kot nekoč, ko mi čas življenja še ni tako hitro odtekal. Ne da bi v osami to s komerkoli lahko delil, spremljam odpirajoče se popke, poslavljam se od zvončkov, kronic in logaric, veselijo me škorci, ki so zasedli valilnice, opazujem paritveno zaposlenost ptičev okoli hiše in se vsak dan pogovorim s parčkom prijaznih kuščaric, ki se pride gret na toplo desko. Trudim se, da bi bil po več letih površnosti v odnosu do živali, dreves, narave in potoka spet del vsega kot nekoč in se sprašujem, ali sem tega še sposoben.

Če je v vsaki slabi stvari tudi kaj dobrega, sem virusu hvaležen za priložnost, ki ta čas izpolnjuje kakovost mojega življenja. V osami nenavadne Velike noči je tudi več časa za obujanje spominov na nekdanje praznike, na pirhe, potice, na mladostna praznična srečanja, na čas, ko so bili otroci še majhni in smo se imeli radi. Videti je bilo, da lepa doživetja sama po sebi sodijo zraven, a danes vem, da so bila darila, ki se ne bodo nikoli več ponovila.

Je mar starost še lahko lepa? Njena neprijetna lastnost je, da se z naraščanjem let večajo tudi razlike med nami in kakovost življenja s svojimi številnimi obrazi ni do vseh enako pravična. V moji generaciji jih je veliko, ki so osame vajeni, ki tiho živijo v revščini in čakajo na klic ali obisk otrok, predvsem pa že dolgo, dolgo niso slišali prijazne besede. Virus jih je prizadel le še v tem, da jim je odgnal upanje na srečanja z otroci in vnuki. In če so jih tradicionalno lahko pričakovali za Veliko noč, jih letos zaradi virusa ni bilo. Bo Velika noč tudi še naslednje leto?

In kako na drugi strani socialne lestvice virus prizadeva našo razvajenost, ki se v odzivih na omejitve izkazuje z nepotrpežljivimi izrazi »mora se, morajo, zahtevamo« in podobno? Horac opisuje kmeta, ki ga pohlep po čim večjem pridelku pospešeno stara, amore senescit habendi. A starata tudi napuh in sovraštvo. Še v starosti nam odtegujeta medsebojno veselje, ljubezen in zaupanje. Koliko enega in drugega, temé in svetlobe, je med nami, v naši slovenski družbi?

Če bi virus tehtnico nagnil na svetlo stran naših življenj, bi mu ob vsem bili lahko tudi hvaležni.

Aktualni podatki o epidemiji COVID v Sloveniji

Včeraj do polnoči so pri nas opravili 1168 testiranj (skupno: 37.114); pozitivnih je bilo 28 oseb (skupno: 1248). Zdravljenje v bolnišnici je včeraj potrebovalo 96 bolnikov, med njimi jih je bilo v enoti intenzivne terapije hospitaliziranih 34; umrlo je pet obolelih. 

Fotografije: STA

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.