Ko zdravnik blati zdravnika

Eksplozivni diskurz med prim. Janezom Remškarjem in dr. Erikom Brecljem ni nov, izvira še iz časov, ko je Remškar vodil Onkološki inštitut Ljubljana. Toda tokrat je Remškar prestopil mejo dopustnega.

Zbornica v primeru Remškar – Brecelj za zdaj ne bo ukrepala

V primeru zdaj že nekdanjega direktorja slovenjgraške splošne bolnišnice dr. Janeza Lavreta so na zbornici prejeli prijavo z dokaznim gradivom, zato postopek v okviru odbora za pravno-etična vprašanja že teče – oziroma še vedno teče.

V primeru Remškar – Brecelj pa so, kot so v odzivu na moja vprašanja odgovorili iz zborničnega oddelka za odnose z javnostmi, na zbornici prejeli tako zapis enajsterice zdravnikov kot pojasnilo Janeza Remškarja – ker pa nihče ni podal »prijave, ki bi vsebovala konkretne očitke in dokaze, zbornica za zdaj ne bo ukrepala«. 

V tem primeru se vodstvo zbornice sicer strinja z navedbo, da na stanovski ravni ne smejo dovoliti razpada hrbtenice zdravniškega poklica, z oceno, da je to predvsem naloga zdravniške zbornice, pa ne – kajti, kot pravijo: »To ni in ne more biti predvsem naloga zdravniške zbornice, temveč naloga vsakega člana posebej. Zbornica je in bo obravnavala ekscese, ki bodo podani v obliki prijave.« Takrat torej, ko bo, kot dodaja vodstvo zbornice, sum glede kršitve kodeksa zdravniške etike potrjen in podprt z dokazi.

Sicer pa je stanovsko združenje konec marca javno pozvalo zdravnike, naj vsi, še posebno v času zaostrenih razmer zaradi epidemije COVID-19 in posledično velikih obremenitev v komunikacijah, tudi če gre za komunikacijo na družbenih omrežjih, ohranijo visoko raven profesionalnosti in etike, kajti »vsakršne žaljivke in grožnje v komunikaciji s komerkoli so nedopustne in jih ostro obsojamo«.

»Vsi ti odkloni v komunikaciji, posebno ko gre za zdravnike, ne ostajajo neopaženi. Zbornica je v zadnjem času prejela kar nekaj opozoril o etično spornih načinih komunikacije nekaterih naših članov na družbenih omrežjih. Vse neustrezne izjave in dejanja odločno obsojamo in se opravičujemo tistim, ki bi utegnili biti zaradi takšnih izjav naših članov prizadeti.« Dve prijavi je vodstvo zbornice 31. marca predalo v obravnavo odboru za pravo-etična vprašanja, ki se bo do prijav opredelil in ustrezno ukrepal.

Remškar kirurgu Breclju očital »skrajno neodgovorno obnašanje«

Kolumno Janeza Remškarja z naslovom »Neodgovorna stroka in zdravnik« so na portalih Nova24TV in Demokracija objavili prejšnji ponedeljek. V tem zapisu je Remškar izpostavil, da so na onkološkem inštitutu delo prilagodili novim razmeram, odpovedali kontrolne preglede in v največji možni meri tudi vse nenujne storitve, nakar je dr. Eriku Breclju očital, češ da je po nekaterih informacijah opravljal tudi nenujne preglede, kar naj bi bilo »skrajno neodgovorno obnašanje«. 

»Tako naj bi ne odpovedal in nato opravil v teh časih povsem neurgenten pregled zaradi nenevarnih sprememb pri eni izmed novinark iz ene najvplivnejših medijskih hiš v Sloveniji. Ta novinarka, ne boste verjeli, naj bi sicer pokrivala zdravstveno tematiko. Poleg tega naj bi ji takoj uredil še ultrazvok, čeprav ne eno ne drugo ni urgentno. Razumen strah pacientov, vendar pravila so pravila!« je le odlomek iz Remškarjevega zapisa, kakršen v javnost nikoli ne bi smel priti izpod peresa ali tipkovnice nekoga, ki je tudi sam zdravnik.

Vodstvo onkološkega inštituta: »Gre za neprofesionalno, skrajno neetično pisanje in za nezakonito ravnanje«

Seveda je edino razumljivo, da se je na takšno objavo in navedbe odzvalo vodstvo onkološkega inštituta, ki je pojasnilo, da so se že 9. marca odločili za prenaročanje kontrolnih pregledov tistih bolnikov, pri katerih je bilo onkološko zdravljenje že končano; posledično se je obseg dela v specialističnih ambulantah zmanjšal za 40 do 50 odstotkov. 

»Avtonomna pravica posameznega zdravnika pa je, da odloča, ali je pregled nujen ali ne. Tudi dr. Brecelj pri svojem delu dosledno upošteva varnostna navodila, zato so navedbe v kolumni izmišljene in zlonamerne. Povsem neprofesionalno in skrajno neetično je torej razmišljanje avtorja, ki na podlagi 'informacij znancev, sorodnikov ali prijateljev, ki se tam zdravijo ....' izpostavlja točno določen pregled točno določene pacientke,« je aktualno vodstvo onkološkega inštituta kritično do javnega zapisa Janeza Remškarja, nekdanjega (predčasno odstavljenega) generalnega direktorja taistega inštituta.

Kritika se zdi utemeljena zlasti zato, ker je, kot so še zapisali v odzivu na Remškarjevo pisanje, »v konkretnem primeru prišlo do nedopustnega odtekanja zaupnih zdravstvenih podatkov, kar je protizakonito – zato smo že sprožili ustrezne postopke ugotavljanja odgovornosti.«

Spoštovani,

na onkološkem inštitutu se zelo trudimo, da kljub epidemiji onkološkim bolnikom omogočimo zdravljenje, ki ga nujno potrebujejo. Ostanite doma, da bomo to lahko počeli še naprej.

Erik Brecelj

Virus in jaz

Sem med tistimi, za katere je srečanje z virusom SARS-CoV-2 najbolj tvegano. Star sem in njegova sekira poje predvsem v našem gozdu. Dovolj razlogov imam, da se sprašujem, kako neki bi se razpletlo moje srečanje z njim. Ali so med vsemi protitelesi, ki so se mi v življenju nagrmadila v mojem imunskem spominu, sploh kakšna, ki bi se mu lahko zoperstavila?

Kot večina, seveda, upam, da bi, če bi, in tako dalje, na koncu vendarle preživel. Kaj pa, če ga že imam in je do mene še nekako milosten, ga pa nevede raznašam po stanovanju, vrtu in ga med nakupi izdihujem v masko? Kakorkoli že, virus je ves čas z menoj, v mislih, poročilih, tisku, od vsepovsod rine v moj vsakdanjik in mi vzbuja vprašanja, na katera ni odgovora.

A ker sem ves čas doma, se vsaj za zdaj počutim razmeroma varnega. Resnici na ljubo mi izolacija spričo obveznosti kar ustreza, saj jih, brez z odhodom od doma povezanih nalog, lažje izpolnjujem. Pa tudi osamljenega se ob telefonu, internetu, pozornih članih družine, prijateljih in znancih, ne počutim.  

V zvezi z epidemijo pa je za zdravnika in javnega zdravstvenika zanimivo, da se, dokler ni cepiva, virusu kljub vsemu napredku biologije in medicine lahko s srednjeveško karanteno le umikamo, prav  zoperstaviti pa se mu še ne moremo. In dokler je tako, lahko mogočno posega v ustaljeni globalni red, v način življenja in navade držav in vsakogar od nas.

Svetovna mobilnost je zastala, do včeraj obvladljive razdalje so nenadoma velike, v karanteni nas spet bolj zanima svet, v katerem smo doma. Čas je za skromnost, za razmišljanje o sebi, o soljudeh in naših odnosih.

Ker mi narava veliko pomeni, si v karanteni prizadevam pomlad spet doživljati kot nekoč, ko mi čas življenja še ni tako hitro odtekal. Ne da bi v osami to s komerkoli lahko delil, spremljam odpirajoče se popke, poslavljam se od zvončkov, kronic in logaric, veselijo me škorci, ki so zasedli valilnice, opazujem paritveno zaposlenost ptičev okoli hiše in se vsak dan pogovorim s parčkom prijaznih kuščaric, ki se pride gret na toplo desko. Trudim se, da bi bil po več letih površnosti v odnosu do živali, dreves, narave in potoka spet del vsega kot nekoč in se sprašujem, ali sem tega še sposoben.

Če je v vsaki slabi stvari tudi kaj dobrega, sem virusu hvaležen za priložnost, ki ta čas izpolnjuje kakovost mojega življenja. V osami nenavadne Velike noči je tudi več časa za obujanje spominov na nekdanje praznike, na pirhe, potice, na mladostna praznična srečanja, na čas, ko so bili otroci še majhni in smo se imeli radi. Videti je bilo, da lepa doživetja sama po sebi sodijo zraven, a danes vem, da so bila darila, ki se ne bodo nikoli več ponovila.

Je mar starost še lahko lepa? Njena neprijetna lastnost je, da se z naraščanjem let večajo tudi razlike med nami in kakovost življenja s svojimi številnimi obrazi ni do vseh enako pravična. V moji generaciji jih je veliko, ki so osame vajeni, ki tiho živijo v revščini in čakajo na klic ali obisk otrok, predvsem pa že dolgo, dolgo niso slišali prijazne besede. Virus jih je prizadel le še v tem, da jim je odgnal upanje na srečanja z otroci in vnuki. In če so jih tradicionalno lahko pričakovali za Veliko noč, jih letos zaradi virusa ni bilo. Bo Velika noč tudi še naslednje leto?

In kako na drugi strani socialne lestvice virus prizadeva našo razvajenost, ki se v odzivih na omejitve izkazuje z nepotrpežljivimi izrazi »mora se, morajo, zahtevamo« in podobno? Horac opisuje kmeta, ki ga pohlep po čim večjem pridelku pospešeno stara, amore senescit habendi. A starata tudi napuh in sovraštvo. Še v starosti nam odtegujeta medsebojno veselje, ljubezen in zaupanje. Koliko enega in drugega, temé in svetlobe, je med nami, v naši slovenski družbi?

Če bi virus tehtnico nagnil na svetlo stran naših življenj, bi mu ob vsem bili lahko tudi hvaležni.

Doc. dr. Božidar Voljč,
predsednik državne komisije za medicinsko etiko