Oportunistično presejanje oziroma odkrivanje raka prostate, ki temelji na laboratorijskem preverjanju ravni za prostato specifičnega antigena (PSA), pri nas obstaja že leta; udeležujejo se ga moški po 40. letu, k čemur jih spodbudi bodisi osebni zdravnik bodisi jim preiskavo opravijo v sklopu menedžerskega pregleda ali pa se za tovrstno preventivno potezo odločijo kot samoplačniki.

A pretiravanje s tem testiranjem z vidika posameznika ni ne smiselno ne priporočljivo, kajti vrednosti PSA so lahko povišane iz različnih razlogov in zdravljenje bolezni, ki je nemalokrat »benigna«, ni vedno utemeljeno. Z uvedbo presejalnega programa na nacionalni ravni se bodo diagnostični parametri spremenili: uvajajo se presejanje z nizkim pragom PSA, smernice za tako imenovani aktivni nadzor in dodatni testi, med drugim slikanje z magnetno resonanco (MRI).

Rak prostate je v večini primerov nizkomaligen

»Rak prostate poteka počasi, velika večina teh rakov je nizkomalignih; v metastatsko fazo pridejo šele po 15 letih. Prav zato velja, da z oportunističnim presejanjem zelo stare populacije ne naredimo nobene koristi, nasprotno: ljudi obremenimo z diagnozo, posebnega učinka na zdravje pa ti moški ne bodo imeli, ker bodo umrli od drugih bolezni,« je v sklopu konference Življenje z rakom po raku, ki se je tokrat osredotočila na evropski načrt boja proti raku v praksi, poudaril doc. dr. Tomaž Smrkolj s Kliničnega oddelka za urologijo ljubljanskega UKC.

Pri raku prostate je največji dejavnik tveganja starost in s staranjem prebivalstva je tega raka vedno več. Med ostalimi dejavniki tveganja je, kot dodaja dr. Smrkolj, pomembna tudi družinska obremenjenost s to boleznijo. Zato je nujno, da, denimo, ženske, pri katerih so odkrili mutacije gena BRCA (breast cancer), ki povzročajo raka na prsih, moške sorodnike obvestijo o tem, kajti pri njih se v takem primeru poveča tveganje za razvoj raka prostate.

Kar se tiče prepogostega, nemalokrat nekritičnega in odvečnega odločanja za preiskavo PSA, pa Tomaž Smrkolj pove, da v klinični praksi posledično srečajo nemalo žalostnih zgodb.

»Tak je, denimo, primer 90-letnega moškega, ki mu na njegovo željo, ki jo nemalokrat spodbudijo svojci ali pa se je morda njegov izbrani zdravnik ravno vrnil z izobraževanja, naredijo PSA. Če je bil ta malce povečan, pacient pade v kolesje diagnostike, začenši z biopsijo. In ta ni benigna oziroma neinvazivna, to je treba povedati. Po drugi strani pa veliko moških po 50. letu ne hodi k zdravniku – na pregled pridejo šele zaradi simptomov napredovale, metastatske bolezni. S takšnimi zgodbami se srečujemo. Zato menim, da bo presejalni program našel te moške že v zgodnejšem obdobju, pri 50. letu ali že pri 40. letu pri tistih, ki imajo večje tveganje za nastanek raka prostate – in bolezen odkril že v začetnem stadiju.«

Povišana raven PSA še ni diagnoza, ampak stanje, ki ga je treba spremljati. Ko oziroma če je nekoč vendarle postavljena diagnoza rak prostate, pa ta podatek pomeni, da bo omenjena bolezen pacienta kasneje v življenju ogrozila, mu povzročila zdravstvene težave in morda tudi smrt. 

Vendar pa je specifika raka prostate bistveno drugačna, če nanjo pogledamo z vidika patologije, zato dr. Smrkolj pojasnjuje: »Če gledamo avtopsijske oziroma obdukcijske študije, v sklopu katerih so vsakemu umrlemu moškemu naredili tudi histološki pregled prostate, so pri starejših od 50 let pogosto našli tudi raka prostate, kajti pojavnost te bolezni je v sorazmerju s starostjo moškega. Toda ti moški niso umrli zaradi raka prostate, ampak zaradi drugih bolezni. To pomeni, da bodo pri nekom, ki je bil star 100 let, med obdukcijo zagotovo odkrili raka prostate.«

Zakaj oportunistično presejanje ni dobra rešitev 

Glede argumentov za uvedbo presejalnega programa je povedno tudi sporočilo doc. dr. Urške Ivanuš, vodje državne komisije za presejalne programe: »Danes imamo oportunistično presejanje za raka prostate, ki ga v resnici ne želimo imeti – zato bo tudi pri tem raku, tako kot pri raku pljuč, pred uvedbo organiziranega presejalnega programa treba najprej izvesti pilotni projekt in nekaj ukreniti v povezavi z obstoječimi oportunističnimi presejanji.«

Dr. Urška Ivanuš, ki v sklopu Onkološkega inštituta Ljubljana sicer vodi tudi presejalni program Zora, pa se zaveda, da oportunističnega skrininga ne bo mogoče ukiniti na hitro, »sicer bodo ljudje mislili, da jim nekaj jemljemo. Tako se je zgodilo pri programu Zora, ko smo ob  prehodu z oportunističnega na organizirano presejanje podaljšali intervale z enega leta na tri leta – takrat je prišlo do velikega upora, na različnih ravneh.«

Toda po prepričanju Urške Ivanuš je pri prostati v obstoječe presejanje čim prej treba vnesti elemente organiziranega presejanja – eden takih je, denimo, posvetovanje z moškim prej, preden mu naredijo preiskavo PSA, čemur šele sledi odločitev, ali je smiselno narediti preiskavo ali ne. »Na tem področju smo zamudili leta in desetletja. Oportunistično presejanje sicer izvajamo, vendar nimamo prav nobenega podatka o tem, kaj smo naredili. Ne vemo, kdo je imel povišan PSA, kakšni so bili izidi zdravljenja, kakšni so bili neželeni učinki in tudi tega ne vemo, kaj smo v resnici rešili.«

In čeprav se je pred desetimi leti uveljavilo prepričanje, da je po 50. letu starosti preiskavo PSA treba narediti enkrat na leto, je že dolgo jasno, da temu ni tako. Oziroma, kot poudarja dr. Tomaž Smrkolj: »Danes glede zgodnjega odkrivanja, ki sledi priporočilom evropskega združenja urologov, velja, naj pri posameznikih z večjim tveganjem preiskavo PSA opravijo na dve leti, pri posameznikih, pri katerih je tveganje za nastanek raka prostate majhno, pa na osem let.« 

Portreta in video pogovora: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.