V Sloveniji vsako leto približno 1500 ljudi dobi diagnozo pljučni rak; ta bolezen, ki je po pojavnosti na 3. mestu, medtem ko po umrljivosti zaseda 1. mesto, pri nas na letni ravni zakrivi kar 1200 smrti. Kako doseči, da bi ob izjemno obetavnem zdravljenju, ki je na voljo, to diagnozo v prihodnje postavili v čim zgodnejši fazi in tudi pri tej bolezni izboljšali obete za (o)zdravljenje? Odgovor je na dlani: poleg odpovedovanja odvisnosti od kajenja, ki je med glavnimi krivci za nastanek raka na pljučih, veliko upanje vzbuja uvedba presejalnega programa za pljučnega raka.

Rak na pljučih v EU povzroči kar petino vseh smrti zaradi raka. Aktivno iskanje novih možnosti za preprečitev tako velikega bremena je pokazalo, da skeniranje z računalniško tomografijo (CT) z nizkimi odmerki pomembno zmanjšuje umrljivost zaradi raka pljuč pri kadilcih in pri nekdanjih kadilcih, starih od 50 do 80 let.

Programom Zora, Dora in Svit bo sledil tudi presejalni program za pljučnega raka

Možnosti torej obstajajo, mednarodna priporočila prav tako – zdaj je treba le še poskrbeti za logistiko celotnega presejalnega programa, kar je zahtevna in ne takoj izvedljiva naloga. Toda tudi pri nas bomo slejkoprej, o tem ni več dvoma, poleg Zore, Dore in Svita dobili še program za zgodnje odkrivanje pljučnega raka.

V sklopu letošnje konference Življenje z rakom po raku, ki je fokus usmerila v evropski načrt boja proti raku v praksi, so o načrtovani novosti podrobneje spregovorili vodja konzilija za pljučnega raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana doc. dr. Martina Vrankar, vodja državne komisije za presejalne programe doc. dr. Urška Ivanuš in v. d. direktorja Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik doc. dr. Aleš Rozman.

»Čim več kadilcev bo treba spodbuditi, da se tobaku odrečejo in da se udeležujejo presejalnih programov«

»Rak na pljučih je v več kot 85 odstotkih povezan s kajenjem in v življenju kadilca obstajata dva ukrepa, ki lahko preprečita oziroma zmanjšata verjetnost, da bo umrl zaradi te bolezni. Prva metoda, bistveno učinkovitejša, je prenehanje kajenja; druga metoda, ki je še vedno zelo učinkovita, pa je presejalni program. Ko torej govorimo o tem, kako zmanjšati umrljivost zaradi pljučnega raka, je treba 'staviti' na oba pristopa – si torej prizadevati, da bi se čim manj ljudi navadilo na kajenje ter poskušati spodbuditi čim več kadilcev, da se tobaku odrečejo in da se udeležujejo presejalnih programov,« poudarja doc. dr. Aleš Rozman. 

Ker je bilo v zadnjih letih med bolniki, ki so jim postavili diagnozo pljučni rak, skoraj polovica nekdanjih kadilcev, naj bi v skrining vključili vse, pri katerih še ni minilo 15 let, odkar so prenehali s kajenjem – »in pri njih pričakujemo večji odziv. Pri preostalih, ki so zaskrbljeni, a se nikotinske odvisnosti ne zmorejo rešiti, pa je treba najti prave poti in načine, kako jih nagovoriti k udeležbi v presejalnem programu, ki omogoča pravočasno odkritje bolezni in takojšnje zdravljenje,« opozarja v. d. direktorja univerzitetne klinike Golnik.

Medtem ko je bilo leta 2010 petletno preživetje po diagnozi rak pljuč približno 10-odstotno, je danes že 20-odstotno in, kot dodaja dr. Rozman: »Na naši kliniki, kjer diagnosticiramo dobrih 40 odstotkov vseh pljučnih rakov v državi, iz leta v leto odkrijemo vse več pljučnih rakov v zgodnjem stadiju bolezni in vedno manj tistih, pri katerih je bolezen že močno napredovala (stadij IV). Posledično se zmanjšuje tudi umrljivost zaradi raka pljuč.« 

»Možnost za presejanje pljučnega raka si želimo čim prej«

Cilj presejalnega programa za raka pljuč ni le zmanjšanje umrljivosti zaradi tega raka, ampak zmanjšanje umrljivosti zaradi raka nasploh. Sicer je res, da je kajenje med moškimi v  upadu – a pri tem ne velja pozabiti, da se moški bistveno slabše odzivajo na vabila za sodelovanje v preventivnih oziroma presejalnih programih. Po drugi strani pa se je pogostost kajenja pri ženskah povečala, kar se bo še leta odražalo tudi v zbolevnosti za pljučnim rakom. Izzivov na področju raka pljuč je torej še veliko. In kako se ti odražajo na klinični ravni?

»Ko postavimo diagnozo, je pri polovici obolelih bolezen v stadiju, ko se je bolezen že razširila in naredila metastaze – tako napredovale bolezni danes kljub vsem načinom zdravljenja, ki so na voljo, še ne moremo pozdraviti. Pri polovici bolnikov je bolezen še vedno neozdravljiva, čeprav smo bili v zadnjih desetih, dvajsetih letih priča res izjemnemu napredku pri zdravljenju pljučnega raka, predvsem sistemskega. K temu so pripomogla zlasti nova, tarčna zdravila oziroma imunoterapija,« pojasnjuje vodja konzilija za pljučnega raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana doc. dr. Martina Vrankar.

Pri bolnikih, pri katerih raka pljuč odkrijejo v zgodnji fazi bolezni (stadij I in stadij II) in jih zdravijo z radikalnim pristopom – z operacijo, včasih tudi z adjuvantno kemoterapijo ali s stereotaktičnim obsevanjem, ki ga izvajajo pri rakih v zelo zgodnji fazi –, je preživetje 60- do 90-odstotno, odvisno od tega, v katerem stadiju je bila bolezen odkrita. 

»Petletno preživetje bolnikov s pljučnim rakom je bilo v letih od 2014 do 2018 20-odstotno – povprečje pri moških je znašalo 18 odstotkov, pri ženskah 26 odstotkov. Te odstotne točke se bodo v prihodnje zagotovo še izboljševale, zdi pa se, da smo z zdravljenjem dosegli limit. Zato so podatki raziskav o presejanju raka pljuč nekaj, kar nam daje upanje, da vendarle lahko večji delež bolnikov odkrijemo v zgodnji fazi bolezni, posledično pa so možnosti za ozdravitev bistveno boljše. Dokazov je vedno več – in na tej osnovi smo se tudi pri nas že lahko začeli pogovarjati o vzpostavitvi presejanja pljučnega raka. Dve večji mednarodni raziskavi sta pri bolnikih s tem rakom pokazali zmanjšanje umrljivosti za 24 odstotkov, zato si možnost za presejanje pljučnega raka želimo čim prej,« poudarja dr. Martina Vrankar.

»Pri tem presejalnem programu je določene stvari treba še doreči«

​

​Toda organizirano presejanje zahteva resne in kompleksne priprave. »Da bo Slovenija po zaslugi pravočasnega uvajanja novih presejanj tudi v prihodnje ostala ena od vodilnih evropskih držav, je ministrstvo za zdravje imenovalo državno komisijo za presejalne programe. Naloga te komisije je presoja, ali je določen rak 'zrel' za uvedbo presejanja ali ne; v tem smislu smo dobili izid evropske presoje, kar je odlično. Druga naloga komisije pa je pomoč pri implementaciji presejanja tako, da bo to prinašalo čim več koristi in povzročalo čim manj škode,« pojasnjuje vodja državna komisije za presejalne programe dr. Urška Ivanuš.

Ob tem izpostavi, da gre pri uvedbi dveh načrtovanih novosti – presejalnih programov za raka na pljučih in za raka na prostati – za povsem različni zgodbi. »Pri presejalnem programu za raka na pljučih je določene stvari treba še doreči. Na primer: koga vabiti, od katere starosti dalje in do katere starosti ter kakšne vrste kadilce oziroma bivše kadilce. Treba pa bo tudi opredeliti, kakšne so v resnici potrebe po presejanju – koliko naj bi bilo posameznikov, ki bodo potrebovali diagnostiko, koliko naj bi bilo manjših lezij, ki jih bo treba spremljati, koliko posameznikov se bo vračalo v program presejanja,« našteva dr. Urška Ivanuš, sicer tudi vodja programa Zora. 

Zato bo, kot dodaja, za pljučnega raka najprej treba »narediti implementacijsko raziskavo, za kar Evropa namenja precejšnja finančna sredstva. In Slovenija se je na to možnost že odzvala in se prijavila, kar je povsem pravilna pot«.

Pljučne bolezni in svetovni dan spirometrije

Na globalni ravni je leta 2020 za pljučnim rakom zbolelo 2.200.000 ljudi, torej več, kot ima Slovenija prebivalcev, zaradi posledic raka na pljučih pa je v istem obdobju umrlo 1.800.000 ljudi. 

V dneh, ko beseda teče o novem presejalnem programu za raka pljuč, beležimo tudi svetovni dan spirometrije (27. junij). S pomočjo te preiskave za preverjanje pljučne funkcije je mogoče ugotoviti, katera bolezen človeku povzroča težave z dihanjem in pokaže zožitve dihalne poti, zdravniku pa spirometrija omogoči, da ugotovi, kaj je tisto, kar ovira pacientovo dihanje in zmanjšuje volumen ter hitrost izdihanega zraka. Najpogostejši bolezni, ki povzročata težave z dihanjem, sta astma in kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB), imenovana tudi bolezen kadilcev – v zadnjem obdobju pa spirometrijo uporabljajo tudi za ugotavljanje posledic bolezni COVID, ki se med drugim kažejo s pospešenim bitjem srca, s težavami pri dihanju in slabim počutjem po telesni aktivnosti. 

Zaradi pljučnih bolezni na globalni ravni vsako leto umre skoraj štiri milijone ljudi.

Portreti: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.