Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ima kot plačnik že začrtano strategijo za ukrepanje, ki jo je generalni direktor zavoda Marjan Sušelj najprej predstavil v sklopu mednarodne konference Evropski zdravstveni forum Gastein (EHFG), le nekaj dni zatem pa je o njej spregovoril tudi na strateški konferenci o vrednosti inovacij, ki se je odvijala v Ljubljani pod sloganom »Brez predaha za zdrav jutri«. Nove terapije in draga inovativna zdravila bolnikom prinašajo novo upanje, plačniku pa dodatne skrbi zaradi izjemno visokih stroškov, ki ogrožajo vzdržnost zdravstvenega sistema. Kako bo torej slovensko zdravstvo tudi v prihodnje krilo ta strošek in ga ne preložilo na ramena obolelih? 

»Za zdaj je to še velika neznanka, kajti cene razvoja so precej nepregledne, spretno prikrite s strani farmacevtske industrije. V Sloveniji trenutno inovativna in tudi druga draga zdravila predstavljajo približno tretjino vseh stroškov za zdravila, kar je vse prej kot zanemarljiv delež, ki se nezadržno povečuje. V zadnjih štirih letih smo, denimo, samo delček teh zdravil, ki mu pravimo 'zdravila sirote', v stroškovnem smislu povečali kar za 81 odstotkov,« pravi generalni direktor ZZZS Marjan Sušelj, ki je na konferenci EHFG sodeloval v razpravi, v sklopu katere so predstavniki različnih evropskih institucij in strok poskušali nakazati pravo pot, kako pri končni ceni zdravil upoštevati tudi javna sredstva, ki prav tako omogočajo razvoj zdravil – in na ta način prevrednotiti zdajšnja razmerja med zaslužki proizvajalcev in stroški v zdravstvenem sistemu.

14 terapevtskih skupin zdravil – 30 milijonov evrov prihranka na leto

Že dolgo je znano, da denarja za celotni diapazon zdravil, ki je ali bi lahko bil na voljo v Sloveniji, preprosto ni dovolj. Zato ZZZS že leta posega po dodatnih varčevalnih ukrepih, ki so (bili) v javnosti pogosto deležni kritik, najsi gre za uvajanje skupin medsebojno zamenljivih zdravil ali za terapevtske skupine zdravil. Tako so, denimo, do zdaj uvedli že 14 terapevtskih skupin zdravil z najvišjo priznano vrednostjo (če določeno zdravilo to vrednost presega, je v lekarni zanj treba doplačati); na ta način v zdravstveni blagajni na letni ravni prihranijo dobrih 30 milijonov evrov. 

Med ustaljenimi varčevalnimi prijemi so tudi pogajanja s proizvajalci zdravil, za znižanje cen zdravil. A tudi tu zmanjkuje manevrirnega prostora.

»Če se bo tak trend nadaljeval, bo treba temeljito razmisliti, kako te stroške dodatno omejiti – oziroma kako to tveganje delno prenesti tudi na farmacevtsko industrijo. Če tega ne bomo naredili in bomo porabili preveč denarja za nova zdravila, nam bo na drugi strani zmanjkalo finančnih sredstev za zdravstvene storitve,« opozarja Sušelj.

Danes gre 12 odstotkov denarja iz proračuna ZZZS za zdravila na recept in dodatne tri odstotke za draga zdravila, ki jih pacientom injicirajo v bolnišnicah, nekatera pa tudi v zdravstvenih domovih. V resnici je torej skupni delež stroškov za zdravila 15-odstoten.

»In tak delež si bomo v prihodnje težko privoščili. Zato na ZZZS razmišljamo, da bi ga postopno znižali na raven, kakršno imajo v skandinavskih državah – na Danskem, denimo, je ta delež približno 10-odstoten,« pove Sušelj.

Jasno je, da primerjave med življenjskim standardom in BDP-jem med Dansko in Slovenijo ne niso v prid slovenski resničnosti, zato nas je zanimalo, kako naj bi pri nas nadomestili izpad tega deleža, če gre razmislek v tej smeri.

ZZZS bo tveganja »delil« s farmacevtsko industrijo in dobavitelji

»Razvoj inovativnih zdravil je izredno hiter, morda celo prehiter za ta trenutek. Tako hitrega tempa vključevanja novih zdravil v slovenski zdravstveni sistem si v prihodnje ne bomo mogli več privoščiti, zato razmišljamo o nekakšnih dodatnih zavarovanjih oziroma pozavarovanjih,« je v pogovoru za zdravstveni portal povedal Marjan Sušelj in tako napovedal, da bo ZZZS finančna tveganja poskušal deliti tako s farmacevtsko industrijo kot tudi z dobavitelji zdravil. 

»Te spremembe bodo najverjetneje take, da bomo določili proračun za zdravila na letni ravni, denimo za leto 2019 – in če bo na ravni države prišlo do preseganja tega zneska, potem ZZZS pričakuje, da bodo farmacevtska podjetja oziroma dobavitelji zdravil to razliko povrnili v slovenski zdravstveni sistem. Tak način, pri katerem gre za neko vrsto sistemskih povračil, je v nekaterih državah že v uporabi.« 

Barbara Stegel, generalna sekretarka Mednarodnega foruma znanstveno-raziskovalnih farmacevtskih družb, organizatorja konference Vrednost inovacij, pa opozarja na drugo plat medalje: »Čeprav se poraba zdravil, tudi zaradi starajoče se družbe, vsako leto povečuje, pa se delež izdatkov ZZZS za zdravila in živila na recept ne povečuje, ampak se celo znižuje. Izdatek ZZZS za zdravila je tako pred osmimi leti znašal 15,67 odstotka, medtem ko je lani padel na 15,16 odstotka – to dokazuje, da je inovativna farmacevtska industrija že veliko prispevala k vzdržnosti zdravstvenega sistema.«

Slovenija za zdravstveno varstvo nameni nekaj manj kot 2000 evrov na prebivalca na leto; to je 71 odstotkov evropskega povprečja. Na povišanje tega deleža pri nas očitno ni mogoče računati, vendar vodstvo ZZZS zagotavlja, da bodo še naprej zagotavljali tako dostopnost do učinkovitih, kakovostnih in varnih zdravil kot tudi uvajanje novih dragih zdravil. Pri tem jim bodo v pomoč sistemski ukrepi, s pomočjo katerih bo zavod finančna tveganja na tem področju v prihodnje delil tudi s proizvajalci zdravil.

Tudi v nedavni razpravi v sklopu konference EHFG, usmerjeni v iskanje novih poslovnih modelov za financiranje raziskav in sodelovanje na tem področju, smo slišali podobne pobude. 

Prof. Kieran Walshe: Glavno gonilo pri raziskavah morajo postati potrebe, ne profit!

Prof. Kieran Walshe, ki na univerzi v Manchestru (Manchester Business School) predava zdravstveno politiko in menedžment, je opozoril na potrebo po vzpostavitvi res učinkovitega partnerstva na področju raziskovanja. S tem bi po njegovem prepričanju presegli glavni interes farmacevtske industrije, pri katerem so v prvem planu dobiček, vrednosti delnic in veliki iztržki na račun zdravil, kjer prednjači troje: veliki trgi, visoke cene in majhna tveganja.

Po Walshevem prepričanju je tudi na tem področju napočil čas za celovite spremembe. Za strategijo v sferi raziskav na področju zdravja in zdravstva, pri katerih morajo glavno gonilo postati potrebe, ne profit. Za partnerstvo. Za doslednejši nadzor nad potmi, ki jih danes ubirajo inovacije. Za umestitev ključne vloge raziskav in razvoja v izboljšanje dosežkov na tem področju, saj je tovrstno dogajanje pri prenekaterih bolezenskih sklopih, ki finančno niso »zanimivi«, že vse predolgo v zastoju.

Inovativne terapije in inovativna zdravila – izjemni dosežki in izziv za naprej

Po drugi strani pa je razvoj izjemen. Bolnikom z aidsom oziroma okuženim z virusom človeške imunske pomanjkljivosti (HIV), virusom, ki napade imunski sistem obolelega in oslabi sposobnost njegovega organizma za boj proti okužbam in različnim obolenjem, so inovativne terapije omogočile skoraj nepredstavljivo. Umrljivost zaradi te bolezni se je v zadnjih dveh desetletjih zmanjšala za 80 odstotkov. 

Ne le v tem primeru, tudi pri številnih drugih obolenjih velja, da učinkovita in pravočasna optimalna terapija, skupaj s celostnim pristopom k zdravljenju in rehabilitaciji, zmanjšuje tudi zaplete pri zdravljenju, manj je dodatnih posegov in hospitalizacij, manj invalidnosti, manj bolniške odsotnosti, bistveno boljša je kakovost življenja obolelih, ki se hitreje vračajo v aktivno življenje, tudi na delovno mesto. 

Podobno je, denimo, pri zdravljenju raka, ki se je, prav tako v zadnjih 20 letih, znebil predznaka usodnosti in postal kronična bolezen; ta je lahko tudi ozdravljiva, če se zdravljenje začne dovolj zgodaj, ko bolezen še ni napredovala.

Za zdaj še vedno velja, da je v slovenskem zdravstvu zagotovljena dobra dostopnost do zdravil in tudi do najdražjih, najsodobnejših oblik zdravljenja – seveda takrat, ko bolnik po dolgotrajnem čakanju pride na vrsto pri pravem specialistu, ki postavi pravilno diagnozo in nemudoma začne z zdravljenjem. 

Seveda pa lahko družba upravičeno pričakuje in tudi zahteva sistemske spremembe, ki bodo omogočile celovito, kakovostno in varno ukrepanje v vseh vejah medicine, v vseh fazah zdravljenja, v vseh postopkih odločanja; celovite ukrepe, ki bodo obolelim zagotavljali čim manj vijugavo pot zdravljenja, jim pomagali povrniti zdravje in jih zavezali tudi k lastnemu angažmaju za (boljše) varovanje zdravja.