Čakalne dobe

Skoraj 80.000 bolnikov na zdrav(ljen)je čaka nedopustno dolgo

Kaj se skriva za navidezno suhoparno, nezanimivo, nemalokrat tudi vprašljivo, na splošno pa skrb vzbujajočo statistiko slovenskega javnega zdravstva, po kateri bistveno dlje od še dopustne čakalne dobe na diagnostiko in zdravljenje zdaj čaka že skoraj 80.000 obolelih, zaradi kadrovskega manka predvsem medicinskih sester in tudi zdravnikov pa v vse več vejah medicine tako pacienti kot zaposleni (p)ostajajo nemočni, ukleščeni v prepletu organizacijsko-logističnih težav? Ali spremembe zdravstvene ureditve, ki jim v zdravstvu zaposleni vse pogosteje in vse glasneje izrecno nasprotujejo, pri čemer pa ostajajo ne(u)slišani, upoštevajo dejavnike, ki vplivajo na dobrobit in na zdravje posameznika in družbe, v kateri delež starejših od 65 let zajema že skoraj četrtino celotnega prebivalstva?

Zdravila

Bo ZZZS breme vrtoglavih stroškov za inovativna zdravila in terapije, ki obolelim prinašajo novo upanje, delil s proizvajalci zdravil?

Slovenija nikakor ni edina država, ki se spopada s težavami zaradi izjemnega napredka znanosti in posledično večjimi zmožnostmi sodobne medicine pri vračanju zdravja in reševanju ter podaljševanju življenj. Nekdaj usodna obolenja so postala kronična, življenje z njimi človeka zlepa ne obsodi več na vegetiranje med štirimi stenami, ampak mu omogoča aktivno, kakovostno bivanje, primerljivo s tistim pred postavitvijo diagnoze – ali celo še boljše. Nove terapije, ki jih omogočajo najnovejša, tako imenovana inovativna, tarčna oziroma biološka zdravila, pa so dvorezen meč – povečujejo razkorak med finančno zmogljivostjo sistema in možnostmi, ki so na voljo, vendar jih ni mogoče finančno pokriti. Kako premostiti to resno težavo, kako omogočiti, da bodo tudi v prihodnje na voljo najboljše, najsodobnejše terapije?