Čakalne dobe seveda niso edina ahilova peta, ki slovenskemu zdravstvu preprečuje zagon in razvoj, so pa na tem izjemno občutljivem področju (zlasti v zadnjem desetletju) med prednostnimi izzivi, tudi na politični agendi. Ni je vlade, ki ne bi želela svojim volilcem postreči z všečnimi podatki o učinkovitem skrajšanju čakalnih vrst. Tudi zadnja vlada, ki se (že nekaj časa) poslavlja, ni bila imuna na ta izziv, vendar mu, kot se je pokazalo v praksi, ni bila kos. To področje je zaznamovala precejšnja informacijska zmeda, ljudem ni jasno, kako priti do pravih, verodostojnih, ažurnih podatkov.

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je izvajalcem zdravstvenih storitev (ne v osnovnem zdravstvu, ampak na specialistični – sekundarni in terciarni ravni) omogočal poročanje o čakalnih vrstah za storitve, ki jih izvajajo. Izvajalci pa so morali in morajo voditi čakalne sezname za storitve, ki jih ne morejo opraviti takoj. 

To je (bila) osnova, znane pa so tudi zakonodajne novosti, ki so spremenile tako pravila glede stopnje nujnosti na napotnicah kot glede beleženja podatkov o čakalnih vrstah, odprle pa so tudi vrata za prehod beleženja tovrstnih podatkov s sistema Načas na poročanje preko e-zdravja.

Tu pa se je v praksi zataknilo.

Mesečna poročila, ki jih ni

Ministrstvo za zdravje je aprila lani, ko je e-napotnica postala uradni dokument, sporočilo, da se bodo po novem, direktnem sistemu zbirali podatki za več storitev, pogosteje in bolj pregledno kot v sistemu Načas, saj zdravstveni zavodi teh podatkov ne bodo več sporočali sami, ampak jih bo novi sistem dobival neposredno iz informacijskih sistemov izvajalcev.

Takrat je resorno ministrstvo določilo, da bo NIJZ tudi po začetku novega načina zbiranja podatkov še naprej zagotavljal mesečna poročila o čakalnih dobah na Slovenskem in jih objavljal na svoji spletni strani – oziroma da bodo podatki o čakalnih dobah dostopni na cakalnedobe.ezdrav.si.

In kako je s tem danes? 

Poročil ni, vsaj ne rednih, pri podatkih prihaja do odstopanj, ljudje ne vedo, katera je najmanj zapletena pot za naročanje na diagnostiko, preiskavo ali poseg. Zato smo se o pripravi podatkov podrobneje pogovorili s predstojnico Zdravstveno-podatkovnega centra (ZPC) NIJZ Metko Zaletel in z Davidom Breznikarjem, skrbnikom podatkov o čakalnih dobah.

V prejšnjem sistemu Načas je bilo število storitev, ki so jih spremljali na NIJZ, omejeno, izvajalci so o čakalnih dobah poročali v excelu in jih v večini primerov pripravljali ročno; pristopi k evidentiranju so bili precej različni, podatki posledično ne absolutno verodostojni. 

Šifrant, ki vključuje več kot 600 storitev, je treba nenehno posodabljati

»Zdaj, ko spremljamo e-napotnice, naj bi bili podatki – datum izdaje napotnice, vrsta storitve, datum pregleda ali posega – realni, vendar se je začelo zapletati. Sistem e-naročanja se vpeljuje postopoma, vanj nenehno vstopajo novi izvajalci, dodajajo se nove storitve. Velik izziv predstavlja tudi šifrant zdravstvenih storitev, ki mora biti poenoten na nacionalni ravni. Zapleta se pri subspecialnostih, kajti oba univerzitetna klinična centra opravljata številne subspecialnosti, druge bolnišnice pa takih podrobnosti ne potrebujejo. Šifrant je obsežen, danes vključuje preko 600 storitev, na katere se je mogoče e-naročiti,« pojasnjuje Metka Zaletel.

Zdaj to rešuje stroka, v sklopu razširjenih strokovnih kolegijev in tudi drugih strokovnih skupin, ki skupaj z NIJZ skrbijo za stalno posodabljanje šifranta vrst zdravstvenih storitev (VZS). Ob tem predstavnica NIJZ doda: »V dobrem letu in pol smo tako že šestkrat prilagodili seznam storitev, nekatere vrste zdravstvenih storitev je bilo preprosto treba črtati, ker se je pokazalo, da jih nihče ne uporablja, medtem ko so bili nekatere med njimi preveč splošne in so zdaj precizneje opredeljene.« 

Več let trajajoča pot do stabilnosti sistema

Stalne spremembe v sistemu – tako spremembe šifranta vrst zdravstvenih storitev kot tudi nekatere druge prilagoditve, na primer uvedba dodatne stopnje nujnosti – pa seveda vplivajo na kakovost in primerljivost zbranih podatkov o čakalnih dobah. 

Povečano število čakajočih torej ni enoznačen podatek, kajti ta informacija je lahko odraz dejanskega povečanja števila pacientov ali pa le odsev manjše spremembe v sistemu. 

Hrvaška je Slovenijo pri uvajanju e-zdravja v zdravstveni sistem močno prehitela; v sosednji državi za to področje, na katerem se kopičijo številni zanimivi podatki o javnem zdravju, skrbi zdravstvena zavarovalnica. Po enem izmed scenarijev naj bi tudi nad slovenskim tovrstnim projektom bedel zavod za zdravstveno zavarovanje, ZZZS, vendar v praksi ta zamisel ni zaživela.

Po izkušnjah Hrvaške lahko traja nekaj let, da e-sistem začne delovati stabilno, brez motenj – in da so podatki verodostojni. Enake izkušnje ima Danska, kjer trdijo, da se tovrstni sistemi stabilizirajo šele po več kot petih letih. 

Tudi pri nas bo do tega cilja vodila še dolga pot. 

Objava poročila za avgust predvidoma v septembru

Poročilo o čakalnih dobah za april je bilo objavljeno šele v juniju – zaradi sprememb v sistemu, ki so nastale v tem času in povzročile, da poročila preprosto niso bila primerljiva.

Trenutno je v pripravi poročilo o čakalnih dobah, ki so (bile) aktualne 1. avgusta, njegova objava pa je odvisna od kakovosti in primerljivosti podatkov. NIJZ sicer mora v skladu s pravilnikom o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah statistične podatke objavljati enkrat mesečno, vendar podatki, ki niso primerljivi, nikomur ne koristijo, poudarja predstojnica ZPC. 

In kje najpogosteje prihaja do razhajanj? Tak primer je, denimo, prvi pregled pri dermatologu, kjer je v slovenskem prostoru veliko različnih izvajalcev. »Imamo centralni sistem, ki opravlja poizvedbe, pri katerih računalnik izbere zadnje podatke, ki so na voljo – veliki sistemi, kakršnega ima, denimo, UKC Ljubljana, so prižgani ves čas, tu ni problema. Težave se pojavijo pri manjših izvajalcih, pri dermatologih, zobozdravnikih ali fizioterapevtih, ki smo jih nedavno vključili v VZS. Ti namreč med dopustom sistem ugasnejo – ko se vrnejo, pa v hipu pride do 'nenadnega in ogromnega porasta pacientov', čeprav vemo, da v resnici ni tako,« pojasnjuje Metka Zaletel.

Finančno in kadrovsko podcenjeni projekt  NIJZ

V retrospektivnem vpogledu v dogajanje na tem področju je pomembna ločnica 1. december 2015. Takrat je ministrstvo za zdravje v skladu s sprejeto zakonodajo projekt e-zdravje preneslo v upravljanje na NIJZ. 

Obstajale so sicer alternativne rešitve, po katerih naj bi izvajanje projekta prevzelo bodisi ministrstvo za javno upravo (v sklopu racionalizacije informatike v celotni javni upravi, ki se je odvijala v tistem obdobju) – ali pa naj bi, kar bi bilo še najbolj smiselno, ustanovili samostojno agencijo, ki bi upravljala z informacijskimi rešitvami v zdravstvu.

Projekt, ki ga je od ministrstva prevzel NIJZ, je kadrovsko in finančno podhranjen. Tudi ocena glede komunikacije z izvajalci – ta bi morala biti ključnega pomena, če Slovenija želi imeti res verodostojne podatke – je bila povsem podcenjena. 

Podatki še vedno v fasciklih, kakovost zelo raznolika

Razlike v pristopih k temu projektu v praksi, »na terenu«, so nadvse povedne, razlike v informacijski opremljenosti med različnimi izvajalci so zelo velike. 

»Še pred letom dni smo tako na eni od klinik pregledovali podatke iz fasciklov, medtem ko so na nekaterih klinikah podatki izjemno urejeni in zato tudi verodostojni. Skratka, implementacija e-naročanja je preprosto odraz tega, kar se je v posamezni zdravstveni ustanovi ali dejavnosti dogajalo pred uvedbo novega sistema ugotavljanja in beleženja čakalnih dob. Ker protokol ‘pobere’ oziroma ‘prebere’ vsa področja, ki jih potrebuje, je jasno, da v tistih primerih, ko ta področja niso urejena lokalno, teh podatkov tudi na nacionalni ravni ni mogoče zagotoviti,« pravi David Breznikar. 

Podatki o čakalnih dobah na nacionalni ravni prikazujejo le vrh tega, kar je na voljo pri izvajalcih; če ti podatki niso urejeni, potem sta tudi kakovost in verodostojnost podatkov na nacionalni ravni ogroženi.

In takih vrzeli in odstopanj je v slovenskem zdravstvu še veliko – zato tudi podatki o čakalnih dobah še nekaj časa ne bodo absolutno verodostojni.