Čakalne dobe se še naprej podaljšujejo, zdravniki v osnovnem zdravstvu, specialisti splošne in družinske medicine, ki so med najbolj obremenjenimi, so ogorčeni zaradi sankcij, ki jim grozijo, če bi morda napisali napačno stopnjo nujnosti. Nad premalo domišljenimi in s stroko povsem neusklajenimi ukrepi pa so zgroženi tudi zdravniki, ki delujejo v bolnišnicah, na sekundarni in na terciarni ravni zdravstvenega varstva.
Prim. Matija Cevc s Kliničnega oddelka za žilne bolezni UKC Ljubljana je prepričan, da zgolj z administrativnimi ukrepi, brez denarja, ki bi omogočil odprtje novih ambulant, kadrovsko okrepitev in s tem povečanje zmogljivosti, pa tudi kakovosti in varnosti, izboljšav ne bo.
Samo Fakin, po izobrazbi zdravnik, je v slovenskem zdravstvu dolga leta delal kot menedžer, v javnosti pa je poznan v različnih vlogah, predvsem kot direktor celjske splošne bolnišnice in kot generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Donedavnega je bil prvi mož Thermane Laško, zdaj je kot samostojni podjetnik še vedno vpet v menedžeriranje zdravstva.
Fakin ob aktualnih zapletih z napotnicami spomni na ukrep, s katerim bi se lahko izognili zdajšnji zmedi, ki jo povzročajo napotnice, čakalne dobe in elektronsko naročanje.
Čakalne dobe so resen, a vendarle obvladljiv problem – če bi v zdravstvu posegli po resnih ukrepih, če bi udejanjili celovito sistemsko reformo, ki je še vedno ni. Brez pravih reformnih ukrepov pa sistem po malem, a vztrajno razpada. Zaradi neustreznega financiranja, zaradi vse prej kot optimalne organiziranosti, zavoljo amortizacije in sanacije, ki sta že dolga leta bolj ali manj na čakanju.
Po drugi strani denar iz zdravstva še vedno marsikje odteka po nevidnih kanalih, ki jih še vedno nikomur ni uspelo zaplombirati.
Kako torej nad čakalne dobe, kako poskrbeti za paciente, ki nimajo časa čakati, saj v tem času njihova bolezen lahko napreduje tako zelo, da zdravljenja preprosto ne potrebujejo več?
Po izračunu Sama Fakina bi za približno 120.000 čakajočih pacientov lahko poskrbeli s 40 ambulantami, ki bi prejele po 200.000 evrov; za to bi potrebovali 8.000.000 evrov, »toliko denarja pa bi vlada lahko zagotovila v vsakem trenutku, brez težav«.
Če bi proračunski denar, ki nemalokrat izginja v projektih, od katerih slovenstvo nima prav nič, vsaj nič dobrega, namenili za čakajoče paciente, bi država, o tem ni dvoma, naredila dobro naložbo.
