V kontekstu aktualnega dogajanja je tudi državna komisija za medicinsko etiko ponovno opozorila, »da starost bolnikov ne sme biti razlog za odklonitev zdravljenja«. Ker pa komisija, ki jo vodi dr. Božidar Voljč, ni bila seznanjena s kriteriji, po katerih so zdravniški konziliji med stanovalci domov za starejše odločali o primernosti ali neprimernosti bolnišničnega zdravljenja, jih ne more komentirati – zato predlaga, »da skupina neodvisnih strokovnjakov presodi strokovno primernost kriterijev, po katerih se je vnaprej odločalo, za koga je bolnišnično zdravljenje primerno in za koga ne«.
Minister Gantar je še v začetku minulega tedna zagotavljal, da očitanih nepravilnosti ni bilo, nakar je v sredo povedal, da je tudi sam videl formular, ki je dokazoval, da so v določenih ustanovah povsem napačno razumeli smisel priprave tovrstnih obrazcev in posledično v obravnavi varovancev domov za starejše ravnali nekorektno.
Kaj se bo znašlo pod drobnogledom nadzornikov
Pod drobnogledom nadzornikov se bosta – z vidika kakovostne in varne obravnave pacientov – zdaj znašla delovanje in ukrepanje domskih zdravnikov in predstavnikov zdravstvene nege v času epidemije koronavirusa SARS-CoV-2. Da pa nadzorniki domov starejših občanov (DSO), ki so kadrovsko že tako ali tako močno podhranjeni, ne bi še dodatno obremenili, je ministrstvo zdravniški zbornici ter zbornici zdravstvene in babiške nege svetovalo, naj nadzor v domovih v Metliki, Ljutomeru, v Ljubljani (Vič Rudnik – enota Bokalci in Tabor – Poljane), Horjulu, Šmarju pri Jelšah, Črnomlju, Kranjski Gori, Domžalah, Kamniku in Portorožu (Lucija) opravita istočasno in v sodelovanju.
Jasno je, da pri tako pomembnih strokovno-etičnih vprašanjih ni prostora za izgovore, ne za nazaj in ne za naprej, kajti povsem logično je, da se z okužbami z novim koronavirusom ne bomo srečevali le sporadično, ko bo odkritih po nekaj primerov na dan, kot se dogaja zdaj, saj je ponovni val epidemije verjetnost, ki ji najverjetneje ne bo mogoče ubežati. Zato mora biti za najranljivejše – starejše, ki imajo praviloma več kroničnih obolenj, posledično pa je njihov imunski sistem slabo odziven – poskrbljeno res celovito in neoporečno.
Posledice dolgoletnega zanemarjanja dolgotrajne oskrbe
Zaposleni v domovih za starejše (na fotografiji DSO Tabor v Ljubljani) so tudi med epidemijo protestno opozorili na neustrezne kadrovske razmere v socialno-varstvenih zavodih, ki so, skupaj z neustreznimi navodili za učinkovito preprečevanje širjenja okužb z novim koronavirusom, oteževali skrb za varovance domov.
»Epidemija je opozorila, kaj je v našem sistemu zdravstvenega in socialnega varstva treba dopolniti, popraviti ali sprejeti,« poudarja predsednik komisije za medicinsko etiko doc. dr. Božidar Voljč, ki ocenjuje, da v preteklem desetletju kljub dokazanemu manku zmogljivosti in navkljub opozorilom Evropske komisije »odgovorni resorji niso izpolnjevali svojih dolžnosti in pristojnosti na področju dolgotrajne oskrbe. Zgradili niso niti enega javnega doma za starejše, ampak so gradnje prepustili pridobitnim interesom – še več, dopustili so, da propadata dve že napol zgrajeni stavbi.« Ob tem dr. Voljč s kolegi opozarja tudi na pomembno strokovno praznino, ki jo bo treba pospešeno zapolniti: »Odgovornim v zdravstveni stroki lahko očitamo dolgoletno zanemarjanje geriatrije, ki bi jo v Sloveniji nujno potrebovali, deloma pa tudi paliativne oskrbe.«
V času epidemije novega koronavirusa so vse te sistemske vrzeli prišle na dan, saj so onemogočale celovito delovanje in ukrepanje, ki je bilo sicer pri nas, če pod njim na splošno potegnemo črto, vendarle dobro načrtovano in tudi izvedeno, saj breme okužb ni bilo tako zelo usodno, kot bi se lahko zgodilo, če bi se tudi pri nas odvil, na primer, podoben scenarij kot v italijanski pokrajini Bergamo.
Zdravstvo se je, če odmislimo težave z zaščitno opremo, dobro pripravilo na preprečevanje širjenja okužb z novim koronavirusom; v domovih za starejše je bila zgodba precej drugačna.
Tehtanje dobrega, manj dobrega in slabega
»Komisija ocenjuje, da nam je v Sloveniji epidemijo na družbeni ravni uspelo omejiti z nizkim številom smrti. Kako drugače bi epidemija lahko potekala, se je pokazalo v tistih nekaj domovih za starejše, kjer se je bolezen ob izbruhu izredno hitro širila med stanovalci – ob širjenju v druge domove pa bi število smrti lahko doseglo raven, ki so jo zlovešče napovedovale začetne epidemiološke ocene,« pri čemer pa bo po trdnem prepričanju članov državne komisije za medicinsko etiko virus SARS-Cov-2 ostal med nami.
»Pridružil se je vsem virusom in bakterijam, s katerimi živimo v bolj ali manj uspešnem sožitju in ki vzdržujejo našo imunsko odpornost. Ne vemo še, kako se bomo z njim srečevali v prihodnje, zagotovo pa smo v dosedanjem poteku epidemije zbrali pomembne izkušnje za naše ravnanje, če nam bo spet zagrozil,« meni dr. Voljč. Do takrat naj bi tudi izredni nadzor našel odstopanja in nepravilnosti, ki naj bi jih potem v domovih za starejše pospešeno sanirali.
Politična odločitev na podlagi staristične diskriminacije?
Po drugi strani pa je jasno, da bodo ukrepi nujni na vseh ravneh, ne le v domovih.
Tudi Biserka Marolt Meden, predsednica Srebrne niti – združenja, ki si pri nas najodločneje, najglasneje in najdosledneje prizadeva za zagotovitev možnosti za dostojanstveno starost ter se bori proti tako imenovanemu starizmu –, aktualnemu dogajanju ob rob dodaja takšno oceno: »To, kar se je po navodilih odločevalcev dogajalo v domovih, je bila politična odločitev na podlagi staristične diskriminacije. Starejše žrtvovati, da bo v bolnišnicah dovolj prostora za mlajše. A v bolnišnicah je bilo dovolj prostora za vse. Vsi izgovori danes padejo, če se spomnimo izjav v času korone o dobrem triažiranju v domovih ...«.
Kritike in argumenti ...
Sicer pa je v petek direktor Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik dr. Aleš Rozman, med drugim tudi član koordinacije, ki je domovom za starejše med epidemijo pomagala pri preprečevanju širjenja okužb z novim koronavirusom med varovanci domov, ponovno zanikal verodostojnost trditev, po katerih naj bi stroka na kateri koli točki oskrbe onemogočala hospitalizacijo tistim oskrbovancem domov, ki so potrebovali zdravljenje v bolnišnici.
Zaradi vsaj v nekaterih primerih sporne uporabe obrazcev opozicija zahteva pojasnila vlade in prevzemanje odgovornosti, pri čemer bi po oceni LMŠ najprej morala odstopiti dva ministra – minister za zdravje Tomaž Gantar ter minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Cigler Kralj.
Tomaž Gantar in Janez Cigler Kralj
Simbolični fotografiji: iStock; kreativna rešitev naslovne fotografije: Zdravstveniportal.si; portreti in DSO Tabor: STA; portret Polone Campolunghi Pegan: osebni FB profil
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.