Samo Fakin je prepričan, da smo se – v zdravstveni sferi, pa tudi nasploh – znašli v eni izmed najtežjih situacij v zadnjih treh desetletjih, zato je nujno takojšnje ukrepanje. Prebivalcem Slovenije, zrevoltiranim zaradi nastale situacije, nekako v simbiozi z aktualnim dogajanjem svetuje: »Čim glasneje zahtevajte svoje pravice!«.

Vsem odgovornim pa priporoča takojšnjo uskladitev in ukrepanje za sanacijo treh aktualnih perečih problemov: podaljšanje čakalnih dob, zmanjšanje prepustnosti sistema zdravstvenega varstva in manko denarja, kajti v zdravstveno blagajno se je zaradi izjemnih razmer, ki jih je narekovala epidemija SARS-CoV-2, nateklo za 200.000.000 evrov manj prihodkov.

Povezava na video intervju

Slovensko zdravstvo se je znašlo v vse prej kot zavidljivi situaciji, ki je ne bo lahko rešiti, zato me zanima, kakšna je vaša vizija. Kaj napovedujete?

Nagrmadile so se tri stvari in podaljšanje čakalnih dob je le ena od teh. Poleg tega se je v času epidemije zaradi zaščitnih ukrepov zmanjšalo dnevno število pregledanih bolnikov – in kot kaže, bo situacija podobna tudi v prihodnje; prepustnost sistema bo manjša. In še tretji problem: prihodkov v blagajni zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) bo za približno 200 milijonov evrov manj. Če to troje seštejemo, bodo čakalne dobe še daljše, kot so bile, tudi izgube bodo še večje, kot so bile – in denarja ne bo. Pred 14 meseci je bilo drugače: denarja je bilo dovolj, treba bi bilo zgolj začeti z organizacijskimi ukrepi in izboljšati upravljanje – vse to sem imel v načrtu, vendar mi je koronavirus, s katerim sem bil takrat okužen, to preprečil.

Kako pa v luči zdajšnjih razmer, ki jih še vedno diktirajo (sicer zdaj že nekoliko omiljeni) ukrepi za preprečevanje širjenja okužb s koronavirusom SARS-CoV-2, ocenjujete delo ministrov za zdravje, ki sta vas nasledila – najprej Aleša Šabedra in kasneje Tomaža Gantarja? Sta po vaši oceni ukrepala ustrezno, pravočasno, morda pogrešate celovite ukrepe, ki bi pomagali preprečiti posledice, s katerimi se bo zdaj prisiljen spopasti zdravstveni sistem, posledice, ki jih bodo občutili tudi bolniki?  

Kar se tiče čakalnih dob, v času ministrovanja Aleša Šabedra temu niso namenjali pretirane pozornosti – vsaj opaziti je ni bilo mogoče, čeprav so bili vsi nastavki za tovrstno ukrepanje dobro pripravljeni, v sklopu finančnega načrta ZZZS. Je pa res, da bi to zahtevalo grozljivo veliko dela z direktorji bolnišnic, v katerih bi bilo nujno treba povečati produktivnost. 

Šli pa smo v nasprotno smer. Podprli smo zahteve medicinskih sester, sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides ter sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um – in to brez ustreznega finančnega vložka, kar je bila napaka. Če pustiš, da zdravstveni delavci uveljavijo svoje legitimne zahteve, je povsem v redu – vendar moraš zagotoviti denar za to. Tega denarja pa nismo zagotovili, vsaj v zadostni meri ne.

Tudi upravljanje javnih zdravstvenih zavodov se ni izboljšalo, organizacija je še vedno takšna, kot je bila. Nihče ni poiskal notranjih rezerv in nihče ni zagotovil dodatnih virov. Še vedno potrebujemo dodatne finančne vire – pri tem mislim na trošarino na sladke pijače, alkohol in cigarete.

Pri doslej naštetem nisem upošteval posledic epidemije novega koronavirusa. Kar se tiče Tomaža Gantarja, pa je jasno, da minister v dveh mesecih ne more narediti nič – razen, da dokaj učinkovito obvladuje epidemijo. 1477 ljudi je bilo v Sloveniji okuženih, 103 so zaradi bolezni COVID-19 umrli. Tak rezultat ukrepov za preprečevanje širjenja okužb z novim koronavirusom potrjuje, da so bili ukrepi tako prejšnje kot zdajšnje vlade pozitivni. 

Zdaj pa bo prišel na vrsto resen izziv: kako naprej. Pogrešam dokument, pogrešam razpravo na državni ravni; najbolj pa me je strah, da bo politika svojo pozornost z epidemije preusmerila drugam.

Omenili ste, da je bilo pri nas obvladovanje epidemije dobro, tudi ali predvsem na ravni ministrstva za zdravje. A kljub temu zdaj slišimo, da se morda obeta menjava zdravstvenega ministra ... Pravzaprav je to zelo nenavadno, kajti, kot se zavedamo vsi: politike v zdravstvu je veliko preveč. Čeprav govorimo o ministrstvu za zdravje, o resorju, ki je del vlade, pa vemo, da vpliv politike v resnici sega prav do zadnjega segmenta v zdravstveni sferi.

Ko sem bil minister, sem se praktično že prvi teden začel pogovarjati z direktorji bolnišnic in zdravstvenih domov, ki so odgovorni za to, da se stvari »na terenu« zgodijo. Če se z njimi ne pogovarjaš vsak mesec, se začno zadeve odvijati spontano, kar se ponavadi slabo konča.

Menjava Tomaža Gantarja bi bila zgrešena poteza. Ministrstvo za zdravje bi bilo treba okrepiti. Sam sem se soočil s tem, da nihče od tistih, ki v slovenskem zdravstvenem sistemu kaj znajo, noče priti na ministrstvo. Verjetno je dr. Gantar pred isto dilemo – in še pred eno, pred katero sem se v času ministrovanja znašel tudi sam: politika preprosto ne dovoli, da bi si minister sam izbral kader, češ, »ta diši po nasprotni stranki ...«. Skratka, politične stranke diktirajo kadrovsko zasedbo na ministrstvu.

Če bo prišlo do menjave ministra, pomeni, da se bo novi minister, četudi bi morda imel čudežne sposobnosti, uvajal najmanj nekaj mesecev – tega časa pa, žal, nimamo. Vsak teden, ko v zdravstvu odlašamo s sprejetjem dodatnih ukrepov, pomeni podaljšanje čakalnih dob, večje izgube in težje soočanje s posledicami krize.

Po drugi strani pa vidimo, do kakšnih nepravilnosti in anomalij je prihajalo pri nas, tudi v času epidemije. Popotnica, ki jo s tem dobiva aktualna vlada, ni dobra. Opozorila glede korupcije in nepravilnosti so se sicer pri nas vrstila dolga leta, desetletja – spremenilo pa se ni nič. Tokrat se je ta problem pojavil pri nabavi zaščitne opreme; problem je resen, kompleksen, moteč, nenazadnje se odraža tudi v veliki razdeljenosti slovenske družbe, v izražanju čustev, ki jih na nacionalni ravni nismo vajeni, v odzivih, ki zahtevajo celovito ukrepanje ...

Ko sem gledal prenos iz državnega zbora, bi kot Trboveljčan rekel: »Še malo, pa se bodo začeli tepsti.« Tako je bilo videti. Toliko sovražnega govora, kot ga je bilo v tem domnevnem hramu demokracije, in, seveda, instituciji, ki sporoča vrednote vsem ostalim Slovencem, je težko videti – pri tem, da nihče nima v rokah res konkretnih dokazov. 

Čakam na poročilo računskega sodišča, ki bo v miru proučilo, kaj je bilo res in kaj ni bilo res ter kako bi lahko bilo res, pa ni bilo, če je bilo ... – ne pa, da si tako leva kot desna stran ustvarita svojo sliko in potem samo z domnevnimi dokazi, predvsem pa z veliko čustvi in diskvalifikacijami poskušata razvrednotiti nasprotno stran. 

Slovenci še vedno nismo slišali resnice – počakajmo nanjo in potem sodimo.

Kako pa komentirate drugačno, v zadnjem času aktualno iskanje in zahtevanje resnice in pravice, s podporo žvižgačem, tudi s protesti na kolesih?

Ko se nekdo, ki je bil »blizu«, izpostavi in pove, kaj je doživel, verjamem, da v ozadju obstajajo dokazi, ki jih bo treba materializirati. In ko bodo na voljo še papirji, bomo videli, ali je žvižgač govoril resnico. Take resnicoljubne ljudi je treba absolutno zaščititi – ne pa, da se večina stvari dogaja v zakulisju in da povprečni Slovenec niti približno ne ve, o čem »njegov« poslanec v parlamentu sploh govori oziroma kaj bere z listka, ki mu ga je pripravil nekdo drug.

Mislim, da je v naši družbi vse preveč sprenevedanja in premalo resnicoljubnosti. Da je kriza to naplavila na površje, je dobro. Odlično pa bo, če se bomo odločili, da odslej govorimo resnico – v skladu s prisego o spoštovanju ustavnega reda, o delovanju v skladu z zakonodajo in po najboljših močeh za državljane Republike Slovenije. Upam, da bodo vsi spoštovali to prisego. 

Menim pa, da bi se nastali problem lahko razčistili na povsem preprost način: naj vsi dobavitelji pokažejo dobavnice in račune, iz katerih bo razvidno, po kakšni ceni so kupili opremo in po kakšni ceni so jo prodali naprej – in problema bo v hipu konec. Če pa se dokumente skriva kot domnevno poslovno skrivnost, se pa, seveda, pojavljajo dvomi.

Kako pa sicer ocenjujete delovanje aktualne vlade, njeno odzivanje v času epidemije?

Glede na dosežene rezultate, glede na to, da se je epidemija ustavila, jo je težko kritizirati, čeprav nekateri to počnejo. Ali je bilo njeno ravnanje pravilno, bodo čez nekaj mesecev pokazale analize. Ne dela pa aktualna vlada nič kaj drugače kot vse druge vlade v okolici.

In če se vrneva k izzivom, ki jih v prihodnje v zdravstvu ne bo manjkalo: katere ukrepe bo treba sprejeti najprej, da bi obolelim lahko zagotovili čim bolj celovito, ažurno, kakovostno in varno zdravljenje, zlasti tistim, pri katerih se je zdravstveno stanje med epidemijo, ko so bili nenujni posegi 'zamrznjeni', morda že močno spremenilo?

Te paciente, ki so ali bodo ogroženi, je treba v najkrajšem času pregledati – tudi v sklopu nadurnega dela, dežurstva, s pomočjo specializantov ... Pacient mora v najkrajšem času dobiti ustrezno zdravljenje – da pridemo »na čisto«. To moramo doseči, sicer bodo posledice za ljudi praktično neopisljive. Tudi etično sporno je, da jih pustimo čakati. 

Zato mora celotno zdravstvo poskrbeti za nov način organizacije. Kako bomo to dosegli? Bodisi s povečano produktivnostjo bodisi z delom v popoldanskem času ter ob sobotah in nedeljah bodisi z organizacijskimi spremembami v smislu določanja prvih in kontrolnih pregledov. Zdaj je priložnost, da uredimo vse, o čemer sicer govorimo že dolgo. 

Prvi korak v tej smeri je, da se direktorji zdravstvenih ustanov začnejo redno sestajati in se dogovarjati o tem, kar bodo naredili, da bodo ukrepi usklajeni za vso Slovenijo, ne (več) odvisni od vsakega direktorja posebej – in da ta direktor ne bo v primežu zaposlenih, ki imajo morebiti drugačen pogled na zdravstvo. 

Treba je postaviti prioritete in, za božjo voljo, ne spuščati zraven politike; to je drugi korak. 

Potem pa je treba jasno videti, koliko bo to stalo, kajti v zdravstveni blagajni je letos 200.000.000 evrov manj, bolnišnice bodo imele izgube, prišlo bo tudi do izpada zaradi neizpolnjenega programa. Govorimo o nekaj sto milijonih evrov, ki jih bo treba zagotoviti, če želimo, da bo zdravstvo normalno delovalo.

Ker pa dobro poznam politike, vem, da bo zdaj, ko je kriza mimo, njihov fokus usmerjen drugam, predvsem v iskanje odgovora na vprašanje, kako doseči, da bi bili ponovno izvoljeni, če bi morda prišlo do predčasnih volitev. Ta fokus je izjemno močan, pri vseh politikih, ki pa so v tej vlogi zato, da delajo – ne le govorijo! – v dobro ljudi.

Kaj torej narediti, da bi pritegnili pozornost politike, da bi pripomogli k odločnemu, ažurnemu sprejemanju ukrepov, ki bi bili zdravstvu v pomoč, ne v oviro?

Mislim, da politiki zdaj potrebujejo zelo močno sporočilo medicinske in organizacijske stroke – da bodo vedeli, kaj je treba narediti, in se pri tem ne bodo zanašali le na svojega soseda ali znanca, ki je zdravnik in »veliko ve o zdravstvu«. To je premalo. 

Aktivirati se morajo vse institucije, ki delujejo na področju zdravstva ter direktorji zdravstvenih ustanov, ki jim je treba prisluhniti – vendar ne tako, da se ad hoc ustanovi skupino, ki bo skrbela za nabavo medicinske opreme, nakar se pokaže, da v tej skupini ni strokovnjakov za javno naročanje iz bolnišnic! In potem se nam zgodijo ventilatorji, sledi velik vik in krik na televiziji, češ kaj vse je bilo narobe. 

Napaka je bila narejena že v izhodišču – zraven ni bilo strokovnjakov, ki bi to znali kupovati. To se ne sme več ponoviti.

Kaj je treba v zdravstvu narediti? To je treba prepustiti tistim, ki to znajo – in ne odločati na nestrokoven način.

Kaj pa bi nasploh rekli ljudem, ki so zaradi nastale situacije izjemno zrevoltirani? Kaj bi jim svetovali? Kako naj čim bolj optimistično zrejo v prihodnost?

Čim glasneje zahtevajte svoje pravice! 

Kako motivirati politike? Vsak poslanec želi biti ponovno izvoljen – zato zahtevajte odgovore na vprašanja: kaj bo naredil, da bodo ljudje prišli do svojih pravic; kaj konkretno bo naredil, ne v smislu 'prizadevali si bomo'; in do kdaj konkretno bo to naredil.

Če bodo ljudje dovolj glasni, se bodo tudi politiki ustrašili, da naslednjič ne bodo izvoljeni – in se bo mogoče vendarle kaj premaknilo ...

Dejstvo je, da smo bili Slovenci doslej bistveno preveč potrpežljivi, nekako vdani v usodo, kljub vsem nepravilnostim, ki so se dogajale in ki so onemogočale razvoj družbe – takšen, kakršnega smo imeli v mislih pred tremi desetletji?

Na položaju ministra za zdravje sem imel zelo preprosto načelo, kako se odločati – ali je odločitev dobra za bolnike, za sistem, za ustanove v zdravstvu, za zaposlene in šele na koncu za mene. Zadnja leta se v glavnem pogovarjamo o položaju medicinskih sester, zdravnikov, o korupciji, o slabem vodenju – ne pogovarjamo pa se skozi prizmo, ali je to dobro za bolnika.

Če moramo skrajšati čakalne dobe in če to stane 300.000.000 evrov, je edini odgovor: treba je priskrbeti teh 300 milijonov. Vse ostalo je mlatenje prazne slame. 180.000 ljudi čaka na ambulantni specialistični pregled. Treba jih je pregledati. Torej 180.000 krat 50 evrov; matematika je zelo preprosta, vse ostalo je zamegljevanje.

Šest mesecev v vladi mi je dalo zelo dragoceno izkušnjo: drugi ministri imajo absolutno preveč dela s svojimi področji, da bi se ukvarjali še z zdravstvom. In ko predsednike političnih strank vprašajo kaj o zdravstvu, imajo ti za odgovor pripravljene tri piar stavke; pri tem se interes politikov za zdravstvo neha in je v rokah aktualnega ministra za zdravje. Če ima ta srečo, da »njegov« resor zanima predsednika vlade, ima pomoč, sicer ne. 

En človek pa je odločno premalo. Lahko tudi zboliš, tako, kot sem jaz.

Video intervju

Na začetek članka

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.