Ključna zahteva sindikata Fides je izločitev zdravnikov in zobozdravnikov iz enotnega sistema plač v javnem sektorju. Ta sistem po prepričanju Konrada Kuštrina, (po)nov(n)ega predsednika Fidesa, ki to funkcijo opravlja že skoraj tri desetletja, preprosto duši profesionalnost in ustvarjalnost, pri vseh poklicnih skupinah, predvsem pa pri zdravnikih. Vendar Fides tokrat ni več pripravljen čakati – do konkretnih in korenitih sprememb mora priti pospešeno, sicer se bo zdravstveni sistem sesul sam vase. Mnogi zdravniki, predvsem ti, ki delajo v osnovnem zdravstvu, pa imajo nedopustnih razmer, ki ne omogočajo kakovostnega in varnega dela, že zdaj dovolj.

»Tokrat ne bom štiri leta gledal, kako se nam potaplja zdravstvena barka – do sprememb mora priti v enem letu. Toda ko bo počilo, ne more le deset oficirjev ali generalov skočiti iz jarkov, medtem ko se ostali potuhnejo, kot se je zgodilo pri vseh zadnjih tako imenovanih stavkah, razen pri stavki v letu 1996 – tokrat se moramo odzvati vsi,« je kolege opozoril Kuštrin že pred začetkom volitev. 

Revolt zaradi nevzdržnih razmer, stavka trka na vladna vrata ...

Ob tem je dodal: »Vem, da je težko stavkati, vendar ne živimo v razviti, civilizirani državi! Pred desetimi leti smo se spet obrnili v smer, iz katere smo prišli – in zdaj nezadržno letimo nazaj.« Po oceni Konrada Kuštrina, s katerim so na koncu soglašali vsi zdravniki, je to dogajanje treba ustaviti.

Zato zdaj Fides zahteva, da se slovenskemu zdravniku zagotovi svobodo dela in prosto izbiro, ali bo zaposlen pri enem ali pri več delodajalcih, sindikalni delegati pa so soglasno podprli tudi strateške usmeritve, ki so jih za izhod zdravstva iz krize zdravniške organizacije pripravile in prav tako soglasno sprejele že pred petimi leti, v času, ko se jim je pri tem dejanju pridružil in jih podprl tudi predsednik države – pa kljub temu še vedno niso uresničene. 

V prejšnjem mandatu je koordinacija zdravniških organizacij delovala kot dobro naoljen mehanizem, danes, ko jo vodi zdravniška zbornica, pa po besedah Konrada Kuštrina ni tako – nasprotno, »danes koordinacija zdravniških organizacij sploh ne deluje. Leto dni sem bil tiho, zdaj ne bom več. Zdaj je treba sprejeti resne sklepe.« 

In med prvimi, ključnimi stvarmi, ki jih bodo (predvidoma v maju) začeli udejanjati zdravniki, bo delovanje po standardih in normativih, zapisanih v modri knjižici, ki so že tako rekoč »uzakonjeni« in so kot del kolektivne pogodbe ena izmed delovno-pravnih pravic zdravnikov in zobozdravnikov. Pri tem se bodo, kot pravi Kuštrin, zgledovali po oceni uglednega profesorja, ki dela v terciarni dejavnosti, po kateri »je pri zdravljenju najpomembneje, da zdravnik dela zbrano, z empatijo, pazi, da je za pacienta dobro poskrbljeno – in da ne dela napak«. 

In kaj bo spremenjeni način dela, ki naj bi ga prinesel mesec maj, pomenil v praksi? Po oceni vodstva sindikata Fides bo dobra tretjina zdravnikov, ki so zdaj primorani delati nedopustno veliko, delala manj, veliko jih bo delalo podobno kot doslej, nekateri pa bodo morali zavihati rokave bistveno bolj kot doslej.

Po drugi strani pa so v tem medčasju, ko standardi in normativi za delo zdravnikov (s podobnimi problemi se spopadajo tudi v zdravstveni negi) še vedno niso zaživeli v praksi, delo v zdravstvu začele narekovati številne ad hoc sprejete zakonodajne rešitve. Za te se zdi, kot da namenoma želijo izničiti trud za kakovost in varnost pri zdravljenju pacientov, za katere danes, v poplavi administrativnih opravil in birokratskih zadolžitev, skorajda zmanjka časa. 

Kot opozarjajo družinski oziroma splošni zdravniki, birokratska opravila, nesrečno povezana tudi z e-zdravjem in šifrantom VZS (vrste zdravstvenih storitev), tako rekoč narekujejo »podajanje« pacientov med posameznimi specialisti in zahtevajo pisanje vedno novih napotnic, kar po nepotrebnem poraja nastajanje vedno novih čakalnih dob oziroma podaljševanje obstoječih.

Resničnostna parodija, ki narekuje vsakdan v zdravstvu

Na petkovi letni konferenci Fidesa smo lahko prisluhnili razmisleku številnih ključnih akterjev v zdravstveni sferi – in niti eden med njimi o zdajšnjih okvirih, ki narekujejo delovanje zdravstvenega sistema, ni spregovoril v superlativih. 

Nasprotno, nizala so se grenka dejstva o resničnostni parodiji, ki zaznamujejo vsakdan v zdravstvu. V zadnjih letih se pri nas delež pacientov, ki morajo doplačevati za zdravstvene storitve, povečuje, čeprav za to ni razloga, kajti bistvo dobrega zdravstvenega sistema je, da zavarovanec dobi kakovostno in učinkovito zdravstveno obravnavo, ne da bi mu bilo treba za to plačati iz lastnega žepa.

Razlogi so različni, najsi gre za politikantske obljube pred volitvami, ki so v popolnem nasprotju z ukrepi po volitvah – ali za neustrezno financiranje, v katerem pride do fiaska tudi v primeru, ko za skrajšanje čakalnih dob namenijo 35 milijonov evrov, te pa se v resnici spet podaljšajo, menijo poznavalci sistema. Razmere so se, bodisi zaradi neukrepanja bodisi zaradi napačnega ukrepanja, v zadnjih letih tako poslabšale, da se zdravniki skupinsko odločajo za odpoved delovnega razmerja.

Za zdaj to velja za zdravnike v osnovnem zdravstvu – ne zato, ker bi hoteli izsiljevati drugačne razmere in razmerja, ampak zato, ker preprosto ne zmorejo več. Ker ne vidijo izhoda.

»Hodijo po nas, nas teptajo – vsi zdravniki v Sloveniji moramo vstati, se upreti!«

»Vsi zdravniki v Sloveniji moramo vstati, se upreti, ker nas lomijo, hodijo po nas, nas teptajo!« je na letni konferenci sindikata Fides stanovske kolege k revoltu odločno pozvala Tanja Petkovič, specialistka družinske medicine, ki sicer vodi ljubljanski regijski odbor za osnovno zdravstvo pri zdravniški zbornici.

Tanja Petkovič je bila, kot je povedala, zaradi nevzdržnih razmer primorana začeti delati s polovičnim delovnim časom – in ni edina, ki se je odločila za tako radikalno spremembo. Sicer pa se Petkovičeva pridružuje Kuštrinovi oceni, da v tem boju preprosto »ne velja računati na zdravniško zbornico«, saj da koordinacija zdravniških organizacij v zdajšnjem mandatu ne deluje – vsaj ne tako, kot bi morala. 

Ob tem, ko so zaradi nevzdržnih obremenitev zdravniki družinske medicine v Kranju in Celju (pridružujejo pa se jim tudi drugod po Sloveniji) začeli sprejemati drastične ukrepe, pri politiki pa ni nikakršne podpore, je po njenem prepričanju »stvari treba vzeti v svoje roke – ali stavkati ali pa dati odpoved«. 

Vrstiti se bodo začele kolektivne odpovedi – 1. aprila v Kranju, 1. maja v Celju ...

V Kranju bomo kmalu, natančneje 1. aprila, priča kolektivnemu odstopu oziroma odpovedi delovnega razmerja večine zdravnikov družinske oziroma splošne medicine. Po pričakovanjih zdravnice Marije Burger Jenko iz Zdravstvenega doma Kranj se bodo, ko bodo uvideli, kaj se dogaja, uprli tudi pacienti. Odprto pa ostaja vprašanje, ali se bodo na to dogajanje odzvali tudi odločevalci oziroma vlada.

Tudi v celjskem zdravstvenem domu je 13 zdravnikov družinske medicine že pripravilo pisno odpoved, zaradi nevzdržnega preobremenjevanja, ki jim dobesedno onemogoča kakovostno in varno skrb za paciente – odpoved je za zdaj deponirana pri vodji enote, s 1. majem pa so jo pripravljeni udejanjiti. 

Bo politika tokrat ukrepala pravilno, v dobro bolnikov?

Na današnji letni konferenci Fidesa se je jasno pokazalo, da revolt zdravnikov ni nekaj, kar bi narekoval krovni zdravniški sindikat, ampak gre za klic na pomoč, ki ga narekujejo nevzdržne in nedopustne razmere v zdravstvu.

Tej oceni se pridružuje tudi Igor Muževič, predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um, rekoč, da je pogled njihovega sindikata na probleme v zdravstvu in njihovo (ne)reševanje istoveten, saj zavračajo povečevanje represije in administrativnih zahtev ter obremenitev.

»Napočil je čas, da politika prisluhne vsem, ne le izgorelim zdravnikom, kajti posledice zaradi onemogočanja kakovostnega in varnega dela občutijo tudi bolniki,« meni Muževič.

Zaveda se, da morebitna stavka zdravnikov ni iluzorna možnost. »Stavka je težka zadeva, zaradi katere trpijo tako zdravniki kot bolniki, vendar je treba pogledati tudi oportunitetne 'stroške' oziroma škodo. Kaj se bo zgodilo z bolniki, če zdravniki ne bodo začeli stavkati zaradi nedopustnih razmer, v kakršnih delajo? Posledice so v takem primeru veliko hujše – mejijo na naravno katastrofo.«

Razmere v zdravstvu na najnižji točki znosnosti

Tudi Miro Lasbaher, ki že vrsto let opozarja na neurejene razmere v zdravstvu, zaradi česar je nameraval zapreti svojo ambulanto, vendar tega potem zaradi bolnikov ni naredil, ocenjuje, da so razmere v slovenskem zdravstvu v tem trenutku na najnižji točki znosnosti.

»Administracija se je praktično potrojila, od sedmih minut, kolikor imamo na voljo za paciente, zanje ne ostane praktično nič časa – zdravniki se soočamo z ogromnimi stiskami, stalno smo v dilemi, ali smo na kaj pozabili, ali smo morda kaj spregledali.«

Zato se po njegovi oceni ne kaže čuditi, če bodo zdravniki povsem izgubili potrpljenje; po drugi strani pa razmere poslabšuje tudi »obstoječi način financiranja zdravstva, ki je zbirokratiziran in zapleten do onemoglosti; nihče ga ne razume, celo uradne razlage veljavnih pravil se stalno spreminjajo.«

Vodilni zdravniki v zdravstvu ocenjujejo, da je ZZZS, ki bi moral skrbeti za udejanjanje pravic pacientov, v resnici postal finančni servis, ki tveganje prenaša na ramena drugih. Veliko je tudi sistemskih neumnosti; te krnijo izvajanje zdravstvenega varstva, umetno podaljšujejo čakalne dobe in onemogočajo nemoteno delovanje sistema, ki je med najbolj vitalnimi v državi oziroma družbi. In zdaj se v tem sistemu dogaja revolt, ki napoveduje izbruh z nič manj eruptivno močjo, kot jo je imela doslej najdaljša stavka slovenskih zdravnikov v letu 1996. 

Politika sprejema butalske ukrepe, ki jih bodo še najbolj boleče občutili pacienti

Pa je treba, da pride do tega? Ni na vidiku nobenega blažjega vzvoda za utirjanje zdravstva?

Kot pravi predsednik zdravniškega društva prof. dr. Radko Komadina: »Tudi največji optimisti s(m)o po dveh letih pogovora s stenami postali ciniki.« Zakaj? 

»Razen Butal smo verjetno edina država, ki je uvedla čakalne dobe v osnovnem zdravstvu, ki je 'uzakonila' zdravniško buljenje v računalnike, ki je uvedla več kot 1000 vrst zdravstvenih storitev ... Se je v Sloveniji res zgodilo, da je znanje, ki je naša intelektualna lastnina, ugrabila zdravstvena politika – za sprejemanje butalskih ukrepov, ki imajo strokovne posledice na pacientih?!«

Tudi odgovor na retorično vprašanje Komadine je jasen: zdravniki ne nameravajo biti več tiho. Morda so resignirani, utrujeni, izgoreli, zagotovo naveličani nenehnih obtoževanj in posploševanj, kadar prihaja do posamičnih anomalij, vendar so po drugi strani tudi trdno prepričani, da se jim dogaja krivica. In te, kot pravijo, ne bodo več trpeli: »V prihodnje bo treba uporabiti vse oblike sindikalističnega boja, kajti jasno je, da nas vsi po vrsti ignorirajo.« 

Bolniki so pri tem izvzeti, kajti ti so se primorani spopadati z nedopustnim čakanjem na vse bolj vijugavi poti v iskanju izgubljenega zdravja, čakati na zdravnika, ki bo izpolnil tiste osnovne pogoje, ki jih je danes pri omenjanju zdravniškega poslanstva omenil Konrad Kuštrin: »Pri zdravljenju je najpomembneje, da delaš zbrano, z empatijo, paziš, da je za pacienta dobro poskrbljeno in da ne delaš napak«. 

A grožnja s stavko ostaja. Do te bo prišlo v primeru množičnejših odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki so že napovedane – na dan odpovedi bo Fides izrazil solidarnost s svojimi člani. In ta solidarnost ne izključuje možnosti splošne stavke vseh zdravnikov in zobozdravnikov na Slovenskem.

Je to res Slovenija, kakršno smo si želeli? Je to sploh še minimalni približek zdravstva, kakršnega smo imeli?

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.