Ni presenetljivo, da so pri zdravniški zbornici serijo javnih tribun začeli s problematiko osnovnega zdravstva, z jasno izraženim revoltom zdravnikov nad spornimi določbami lani noveliranega zakona o pacientovih pravicah – in, kot kaže, po letu dni vendarle uspeli prepričati resorno ministrstvo, da tako ne gre več naprej.

Očitno so stisko zdravnikov, ki dnevno pogledajo tudi po 70 pacientov ali več in preprosto nimajo časa, da bi se poglobili v problem posameznega bolnika, uvideli tudi na resornem ministrstvu, kjer so, resda v prejšnjem mandatu, pripravili sporne spremembe zakona o pacientovih pravicah. Na javni tribuni je državna sekretarka mag. Pia Vračko skoraj 200 zbranim zdravnikom zagotovila, da ima ministrstvo za zdravje že v načrtu pripravo novele zakona.

Na ministrstvu bodo, kot smo slišali, razmislili o bolj smiselnem, manjšem naboru podatkov v primerjavi s tistimi, ki jih je zdaj treba vpisovati v naročilno knjigo. Sankcije za neelektronsko vodenje naročilne knjige bodo zamaknjene v bližnjo prihodnost (predvidoma v leto 2021 ali 2022), zobozdravnikom pa ne bo treba več voditi čakalnega seznama, kar pomeni, da bo njihov status v tem kontekstu izenačen z družinskimi zdravniki in pediatri.

Nova ureditev kakovosti oskrbe pacientov ni izboljšala, ampak poslabšala

Lani uzakonjene novosti, povezane z naročilnimi knjigami in čakalnimi seznami, naj bi izboljšale kakovost obravnave pacientov in olajšale obravnavo, vendar se, kot priznava tudi državna sekretarka, »zatika pri izvedbi, čeprav zamisel v osnovi ni slaba. Z informacijsko podprtimi sistemi želimo zdravnikom olajšati delo, toda rezultat je ravno nasproten – izvajalce smo pretirano obremenili, kar jih vleče stran od pacientov. Zagotavljam, da si tega ne želi nihče – ne zdravniki ne ministrstvo za zdravje ne zavod za zdravstveno zavarovanje, ZZZS.« 

Vračkova se strinja z opozorili zdravnikov, da naročilne knjige in čakalni seznami v tem trenutku ne prinašajo nikakršne koristi, saj znižujejo kakovost oskrbe pacientov, zato poudarja, da morajo biti v prihodnje »v pripravo takšnih rešitev nujno vključeni tudi uporabniki.«

Predsednica zdravniške zbornice dr. Zdenka Čebašek-Travnik je že v uvodu v tribuno opozorila, da izvajalci tega, kar so načrtovalci in zakonodajalci sprejeli, nadzorniki pa posledično bdijo nad izvajanjem nemogočega in pišejo globe, preprosto ne morejo izpolnjevati, zato jim preostane le dvoje – da se uprejo ali pa uklonijo. 

Uklonitev sistemskim nonsensom ne more biti rešitev

Vendar uklonitev sistemskim nonsensom ne more biti rešitev, ne prava, kajti kakovost obravnave pacientov na ta račun ne bi bila nič boljša in nič bolj varna. Zato je bilo na tribuni še toliko bolj očitno, da se je sistem navsezadnje vendarle uklonil razumu – za zdaj resda šele v obliki obljube, vendar je v primerjavi z dogajanjem v preteklosti že to svojevrsten napredek. 

Kajti to, kar se je v zadnjem času dogajalo v zdravniških vrstah v osnovnem zdravstvu, je, resnici na ljubo, preseglo vse razumne meje, še najbolj izrazito v družinski medicini, kjer so se zdravniki znašli v res hudi stiski. Ne le, da se njihove že tako ali tako zdesetkane vrste redčijo na račun upokojevanja, da se študenti medicine raje odločajo za druge, bistveno manj izčrpavajoče specialnosti – ali pa se za spremembo odločijo kmalu po opravljeni specializaciji –, ampak so jih zdaj dodatno izčrpavali še sistemski ukrepi, na račun katerih so se v zadnjem času prelevili v administratorje in zavarovalniške agente.

Da se zdravniki s tem preprosto ne želijo, nočejo in ne morejo več strinjati, so že nekajkrat jasno in javno povedali. Nedavna zbornična anketa je, denimo, potrdila, da ima več kot 80 odstotkov zdravnikov težave pri vodenju čakalne in naročilne knjige, da so pacienti zaradi čakalnih seznamov na slabšem kot prej, kakovost zdravniškega dela pa postaja vprašljiva, saj mora biti prevelik del ordinacijskega časa namenjen administraciji – namesto da bi se zdravnik v tem času posvetil bolniku.

Najbolj nazorno je nastalo situacijo osvetlila zdravnica Eva Mejač: »Nekoč smo hodili v ambulante in na obiske k bolnikom z zdravniškimi torbami in svoje delo opravljali s svojim znanjem, po svoji vesti in po Hipokratovi prisegi. Bolniki so bili zadovoljni z nami. Zdaj hodimo naokoli s torbami z računalnikom. Delamo po pravilih, ki nam jih postavljajo ZZZS, ministrstvo za zdravje, zastopniki pacientovih pravic, informacijski pooblaščenec in še kdo. Bolniki so nezadovoljni, čakajo v čakalnih vrstah, nas žalijo in celo tožijo. Toliko o čakalnih in naročilnih knjigah in njihovih avtorjih.«

Posuvanje s pepelom ne bo zadoščalo, novosti morajo zaživeti čim prej

Avtorji zakonodajnih rešitev, ki grenijo življenje in ženejo v obup tako zdravnike kot paciente, so se zdaj posuli s pepelom. Vendar to ne bo zadostovalo. Obljuba o spremembi zdaj povsem neživljenjskih določb je eno, njena uresničitev nekaj drugega, Med enim in drugim ne sme miniti preveč časa, sicer se bo sistem, vsaj na primarni ravni, začel nepopravljivo sesuvati. 

V resnici se to dogaja že zdaj. Poglejmo samo primer zdravstvenega doma v Kranju z vsemi »podružničnimi« ambulantami, v katerih praktično ni več zdravnika, ki bi še lahko vpisoval nove paciente. Potrebovali bi štiri dodatne ambulante družinske medicine, primanjkuje jim pediatrov in kardiologov – vendar težave niso nove, vlečejo se že deset let. Pa kljub opozorilom ni nič bolje, nasprotno – razmere se nezadržno poslabšujejo. 

Mnogi pacienti, ki zaman kličejo svojega zdravnika, poiščejo pomoč v dežurni ambulanti; posledično so bili v zdravstvenem domu v teh ambulantah primorani uvesti plačevanje nenujnih zdravstvenih storitev. Zdravniki so preobremenjeni, zgarani, izgoreli, vse pogostejše so daljše bolniške odsotnosti – ena izmed zdravnic, po oceni kolegov zelo predana in delovna, je preminula na delovnem mestu.

Kam pelje tak sistem, če ne bo sprememb? Si odgovorni v tako boleči situaciji še vedno upajo trditi, da so trditve o pomanjkanju zdravnikov in preobremenjenosti obstoječih izmišljene, prenapihnjene, izpovedovane s prozornim ciljem, da bi dosegli višje, boljše, najboljše plačilo?

Trenutno smo pri nas v povsem drugačni situaciji. V situaciji, v kateri bo treba ukrepati odločno, tehtno, usmerjeno in pospešeno – če naj bi v zdravstvu ohranili tisto, kar nam, vsaj kar se primarne ravni tiče, zavidajo v zdravstvenih sistemih držav, razvitejših, modernejših, bogatejših od Slovenije. A zdaj se ta sistem počasi seseda, pred našimi očmi. In kdo bo tisti, ki bo prevzel odgovornost, če do tega pride dokončno, nepopravljivo? 

Pogovor s pacientom ali komunikacija z računalnikom?

Minoren dogodek, ki se je v sklopu tribune pripetil skorajda neopazno, je bil v resnici zelo zelo poveden. Predstavnik enega izmed računalniških podjetij, ki so na podlagi za zdaj še veljavne zakonodaje in spornih rešitev v njej vzpostavljali e-rešitve, je zbranim zdravnikom želel prikazati, kako čim hitreje izdati e-napotnico, z vsemi kliki in vpisi ter izborom šifer, ki jih morajo opraviti na tej poti. A je naletel na – tehnične težave.

To se mu je zgodilo pred polno dvorano ljudi, ki dobro vedo, kako je, če odpove sistem – v drugačni situaciji. V ordinaciji, ko je čakalnica prepolna bolnikov, ljudi, ki potrebujejo pregled, posvet, nasvet, tudi tolažbo in stisk roke. Ljudi, ki so bolni in se počutijo še slabše, ker se mora njihov zdravnik »pogovarjati« s škatlo, ki mu komunikacije ne vrača – vendar mora to početi, zelo dosledno. Tako, da tudi po pregledu 69. pacienta ne zgreši katerega izmed okenc, ki jih mora izpolniti, da ne pozabi vpisati katere izmed šifer, ki jih bodo nadzorniki, ko bodo pregledovali opravljeno »papirologijo«, brezpogojno zahtevali. 

Kam pravzaprav plove slovenski zdravstveni sistem?

Raziskovalka ZRC SAZU dr. Jana Šimenc je v iskanju pravih odgovorov in tudi pravih usmeritev, ki bi pripomogle k izboljšanju slovenskega zdravstva, k izboljševanju pogojev za njegovo delovanje, ponudila nekaj zanimivih iztočnic.

»Kako nove tehnologije spreminjajo medicinsko prakso? Čigavi interesi prevladujejo v programskih vrsticah? Kdo ustvarja in oblikuje medicino prihodnosti – raziskave, programerji, računalniški algoritmi, zdravstveno osebje, pacienti? Kdo postaja avtoriteta v medicini – računalniški algoritmi, mnenja pacientov, zavarovalnice, informacije s socialnih omrežij? Koliko in na kakšen način se razmišlja o zaupanju, o odgovornosti, o nadzoru? In koliko se ob optimizacijah procesov razmišlja o subtilnih dimenzijah medicinske prakse, ki so esence zdravljenja in terapevtskega odnosa?«

Ustvarjanje pogojev za konstruktivno (so)delovanje – resni nameni ali zgolj obljube?

V slovenski medicini prihodnosti, če naj gre v korak z razvitim svetom, je treba ustvariti pogoje za konstruktivno (so)delovanje, na vseh ravneh. In pri tem je treba možnost soodločanja priznati in dati tudi pacientom oziroma zavarovancem, zaradi katerih zdravstveni sistem, ki potrebuje res temeljite spremembe, sploh obstaja – pa naj govorimo o pogojih za zdravljenje, o dilemah, ki se odpirajo v povezavi s pravicami in s prostovoljnim zdravstvenim zavarovanjem, o odločitvah zakonodajalca ali vlade, o izgubljenih priložnostih, o napačnih avtoritetah, o ustvarjanju pogojev za razraščanje korupcije, ki le še dodatno šibi naše zdravstvo.

Problemov je toliko, da dela preprosto ne bo zmanjkalo. Predvsem pa slovenstvo pogreša dovolj trdne volje in iskrenih namenov, da bi vse to v resnici spremenili in izboljšali – ne le z lepljenjem obližev, ampak s celovitim, dobro načrtovanim. S skrbno usklajenim, kakovostnim in varnim posegom, ki ne bo povzročal težav, kakršne je doslej že tolikokrat prineslo samovoljno in premalo domišljeno spreminjanje in sprejemanje zakonodaje. 

Novela zakona o pacientovih pravicah, ki jo bodo, kot napoveduje ministrstvo za zdravje, zdaj vendarle spremenili in odpravili največje nesmisle, uzakonjene pred letom dni, je lahko kamenček, ki bo sprožil plaz izboljšav – le pri obljubah ne sme ostati.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.