Mag. Mojca Grebenc, ginekologinja:

»Proti najbolj virulentnim tipom papiloma virusa obstaja cepivo. Zakaj ga ne bi izkoristili, če ga imamo na razpolago?«

Kakšno je danes védenje mladih glede varne spolnosti pa tudi glede uporabe zaščite – pa ne le za preprečitev neželene nosečnosti, ampak tudi ali predvsem za preprečitev okužb in posledičnih obolenj, ki lahko kasneje v njihovem življenju pustijo velik, neizbrisen pečat?

Mladi se v današnjem »hitrem svetu« s spolnostjo soočajo hitreje, pri čemer jih dostopnost spletnih informacij in tudi spletnih aplikacij za zmenke na nek način kar »poriva« v zgodnejše seznanjanje s spolnostjo. Koliko so na to pripravljeni, pa se mi ne zdi odvisno le od družbe, ampak predvsem od domačega okolja.

Mladostniki, ki se doma lahko odprto pogovarjajo o spolnosti, so na spolnost bolje pripravljeni. Če se lahko pogovarjajo o neželjenih ali slabih straneh spolnosti – na primer o neželeni nosečnosti ali spolno prenosljivih boleznih, konec koncev pa tudi o zlorabah v spolnosti –, jih praviloma že starši doma pripravijo na neželene učinke, nakar lažje poiščejo pomoč oziroma nasvet pri strokovnjaku. Predvsem pa se tovrstnim neprijetnostim znajo izogniti. 

Dekleta, ki prihajajo k meni v ambulanto, so večinoma o spolnosti že poučena. To so dekleta, ki jim je uspelo dobiti izbranega ginekologa, kar je danes izziv. Prednost imajo dekleta, pri katerih je doma vzpostavljen tak odnos, da jim pri iskanju ginekologa lahko pomaga mama – in s takimi dekleti se je v ambulanti tudi veliko laže pogovarjati, saj ne pridejo po osnovno, ampak po prvo strokovno znanje.

Z največjim izzivom pa se soočajo dekleta, pri katerih doma ni takega odnosa, imela pa so že spolni odnos, ki je bil bodisi nezaščiten bodisi je zatajil kondom, in so zanosila. To pomeni, da morajo v dokaj hitrem času poiskati pomoč, saj brez izbranega ginekologa praviloma ni mogoče priti do napotnice za prekinitev nosečnosti. Ta dekleta si doma ne upajo povedati, v kakšni situaciji so – in so lahko v hudi stiski.

Kako pogosto dekleta pridejo k vam po nasvet, po pomoč – morda prav zato, ker se doma o tem ne morejo pogovoriti?

Težko rečem, kako pogosto je to v družbi. Kar se tiče glavarine, je moja ambulanta polna, zato novih pacientk ne sprejemam – in tako so pacientke, ki bi iz tega razloga potrkale na vrata moje ambulante, dokaj redke.

V ambulantah, kjer pacientke še opredeljujejo, pa bi kolegi lahko povedali, da je takih primerov kar dosti – mladi iščejo pomoč, ko so že spolno aktivni in ko dekleta zgrabi prva panika, češ, kaj pa, če sem zanosila ... Zdi se mi, da takih deklet ni malo. 

Kako pogosto pa se zgodi, da dekle spregovori o spolni zlorabi? V družbi se je tovrstna razprava »odprla«, ti tabuji se počasi, a vztrajno umikajo – pa vendar je še veliko zadržkov, strahu ...

Mogoče nisem najbolj kompetentna za to, da bi o tej temi lahko govorila. Med drugim zato, ker v moji ambulanti ne moremo sprejemati novih pacientk – in posledično mlada dekleta pri meni težko vzpostavijo ta stik.

Največkrat pridejo do mene prek mam, v primeru, ko mame zaznajo »določeno situacijo«, nakar me prosijo, če z dekleti lahko spregovorim o zadevah, povezanih s spolnostjo, tudi o neprijetnostih, povezanih s spolnostjo. 

Vsake toliko se zgodi, da slišiš tudi neprijetne zgodbe, ki so krive, da se je dekle nenadoma zaprlo pred svetom; to opazijo predvsem starši. Sama pa to opazim pri dekletih, ki pridejo na pregled zaradi določenih težav, vendar je pregled nemogoče opraviti zaradi njihovega že vkoreninjenega strahu. V takem primeru lahko posumiš na določeno dogajanje – traja pa dolgo, preden ti dekle zaupa toliko, da o tem pove kaj več.

Kakšna pa je po vaši oceni ozaveščenost o učinkih cepljenja proti okužbam s humanim papiloma virusom (HPV)? Vemo sicer, da je prostovoljno odločanje za cepljenje, ki ga krije država, »omejeno« na šestošolke in šestošolce, vendar je za tovrstno zaščito mogoče poskrbeti tudi kasneje v življenju ...

Res je, do priporočenega cepljenja proti HPV so upravičene šestošolke – v zadnjih letih pa tudi šestošolci, kar me zelo veseli. Do zaščite s cepljenjem pa so upravičeni tudi vsi zamudniki, ki se takrat, ko so bili upravičeni do cepljenja, niso cepili, ker se starši niso odločili za tovrstno zaščito. Dekleta, ki, na primer, dopolnijo 15 let, se za cepljenje proti okužbi s HPV lahko odločijo sama.

Po moji oceni je pri nas še vedno precepljenih premalo deklet. Lahko bi bili boljši, čeprav smo kot Slovenija zelo zelo dobri na področju izkoreninjenja raka materničnega vratu, katerega povzročitelj je HPV.

Smo nekako že kar med prvimi kandidati za izkoreninjenje okužb s HPV, kajne?

Zelo zelo dobro nam kaže. 

Mogoče bi opozorila še na to, kdaj se starši odločijo za tovrstno zaščito. Kdaj mame zastrižejo z ušesi in pomislijo, ali bi bilo tudi za njeno hči ali sina dobro poskrbeti za cepljenje? Takrat, ko same dobijo slabši izvid. Zadostujejo že blage spremembe. Takrat napoči čas za razmislek. Kako sem se lahko okužila s HPV, čeprav sem se vedno varno obnašala, se sprašujejo. 

Papiloma virus je najbolj razširjena spolno prenosljiva bolezen. Prepričana sem, da se po prvega pol leta spolnih odnosov vsak sooči z enim od tipov HPV – niso pa vsi tako virulentni, da bi povzročali raka na materničnem vratu (RMV). Proti najbolj virulentnim tipom obstaja cepivo. Zakaj ga ne bi izkoristili, če ga imamo na razpolago?

In če se dotakneva še področja kontracepcije: pravzaprav lahko rečemo, da je v Sloveniji na voljo zelo široka paleta tovrstne zaščite, ki je na voljo vsakomur. Se tu skrivajo še kakšni dodatni izzivi, na katerih področjih bi bile morda nujne izboljšave?

Mislim, da smo kot družba o kontracepciji kar dobro poučeni. Med nami ne bi smelo biti človeka, ki ne pozna kondoma. Nehormonske oblike kontracepcije, kot so kondomi in diafragme, so v drogerijah oziroma lekarnah prosto dobavljive.

Nekaj malega vemo tudi o naravnih metodah kontracepcije. Te so morda zelo popularne, vendar zahtevajo kar dobro poznavanje lastnega telesa in menstrualnega cikla, predvsem pa morata pri tem pristopu sodelovati oba partnerja.

Na drugi strani pa imamo hormonsko kontracepcijo, ki jo je mogoče dobiti pri ginekologu, predpisano na recept. Tu pa se pojavi prva ovira.

Pri mladih, ki se soočijo s prvimi spolnimi odnosi, je verjetno najlažja uporaba kondoma, ker je ta prosto dostopen. Dekleta z izbranim ginekologom pa se potem, ko imajo prvega resnejšega fanta, pogosto odločijo za posvet o načinu zanesljivejše kontracepcije, pri čemer pride v poštev hormonska kontracepcija. Ta je na voljo na recept, kar pomeni, da stroške krije osnovno zdravstveno zavarovanje, doplačila ni.

Problem pa je pri tistih dekletih, ženskah, ki nimajo izbranega ginekologa oziroma ginekologinje, kajti vemo, s kakšnimi težavami se spopada slovensko zdravstvo, vemo za težave zaradi pomanjkanja strokovnega kadra. Morda se je v zadnjih letih bistveno več govorilo o specialistih družinske medicine – vendar na področju pediatrije in ginekologije ni kaj dosti drugače, kajne?

Res je. Tudi v primarni ginekologiji je mreža zelo podhranjena. Trenutno imamo 154 ginekoloških programov – kljub temu pa je še vedno več kot 200.000 Slovenk, starejših od 15 let, brez izbranega ginekologa. 

Pri ginekologu se sicer lahko opredeli že 13-letno dekle, vendar so izbire do 15. leta zelo velika izjema.

Pomanjkanje ginekologov se utegne še bolj odraziti z navalom upokojitev. Med nami je že zdaj 49 ginekologov z že izpolnjenimi pogoji za upokojitev. Čeprav vsi ne opravljajo polnega programa na primarni ravni zdravstvenega varstva, pričakujemo, da bi zaradi upokojitev v naslednjih treh letih morali za delo v osnovnem zdravstvu izobraziti dodatnih 35 do 40 mladih ginekologov. Zanimanje za delo na primarni ravni pa je, žal, zelo slabo.

In predvidevam, da tudi na medicinski fakulteti ni dovolj študentov, ki bi načrtovali usmeritev v to specializacijo ...

Verjetno kot študent medicine šele ugotavljaš, katera specialnost ti bo najbolj pri srcu. V času študija krožiš, spoznaš posebnosti posameznih specialnosti in delo znotraj njih – in mogoče se v ginekologiji in porodništvu ta predstavitev res najbolj usmeri na klinično, torej na bolnišnično delo, in ne toliko na delo primarnega ginekologa. Morda je tudi to razlog, zakaj med študenti medicine ni tako velikega zanimanja za to specialnost.