Zdravniki, ki so se v klinični praksi pobliže spoznali s posebnostmi fabryjeve bolezni, se iskreno strinjajo z obolelimi: najbolj boleče pri tej redki bolezni je, da so bolniki primorani na dolgotrajno tavanje od zdravnika do zdravnika – ker so simptomi pri tej bolezni tako zelo podobni simptomom, ki se pojavljajo pri drugih, bistveno pogostejših obolenjih. Tako bolniki s fabryjevo boleznijo pogosto ostanejo preslišani – in brez prave diagnoze; ko opisujejo svoje težave, se, namesto da bi jim verjeli, dokaj pogosto zgodi, da jih označijo za hipohondre, celo za lenuhe. Zato prim. Bojan Vujkovac, predstojnik Centra za zdravljenje fabryjeve bolezni, ki deluje v sklopu Splošne bolnišnice Slovenj Gradec, vedno znova opozarja na ključno vlogo zdravnikov družinske medicine in pediatrov, saj so ti prvi, pri katerih bolniki poiščejo strokovno pomoč.
Značilnosti fabryjeve bolezni
Neaktivnost encima alfa-galaktozidaza
Za fabryjevo bolezen je značilna zmanjšana (ali celo povsem odsotna) aktivnost encima alfa-galaktozidaza, kar je posledica bolezenskih sprememb v genu GLA, ki je sicer umeščen na kromosomu X. Zaradi neaktivnega encima se glikolipidi začnejo kopičiti v lizosomih celic, kar povzroča poškodbe organov in se odraža v značilnih, a še vedno slabo oziroma zelo pozno prepoznanih kliničnih znakih.
Bolezenski znaki:
- diareja, praviloma po obrokih;
- utrujenost;
- spremembe na ledvicah in na srcu;
- slabša rast;
- spremenjeno psihološko stanje;
- spremembe na očeh;
- spremembe na sluhu, stalno zvonjenje v ušesu.
Strokovnjaki in pacientka o znanem in neznanem pri premagovanju fabryjeve bolezni
O izzivih na tem področju medicine, vključno z opozorili, katere so značilnosti te redke bolezni in kakšna je pravilna oziroma priporočljiva diagnostična pot, kar v prihodnje lahko pripomore k bistveno zgodnejši postavitvi diagnoze, so z različnih zornih kotov bolezen osvetlili pediatrinja doc. dr. Mojca Žerjav Tanšek s Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike Ljubljana, prof. dr. Katarina Trebušak Podkrajšek, vodja Laboratorija za translacijsko medicinsko biokemijo, ki deluje v sklopu Kliničnega inštituta za specialno laboratorijsko diagnostiko Pediatrične klinike Ljubljana, predstojnik Centra za zdravljenje fabryjeve bolezni prim. Bojan Vujkovac in pacientka Marija Pintarič, ki je tudi predsednica Društva bolnikov s fabryjevo boleznijo Slovenije.
S prim. Bojanom Vujkovcem in Marijo Pintarič smo se te tematike podrobneje dotaknili tudi v video pogovorih za Zdravstveniportal.si.
Pediatrično-diagnostični vidik
Doc. dr. Mojca Žerjav Tanšek: »Pri otrocih se prvi znaki lahko začnejo kazati že po petem ali šestem letu starosti, praviloma je v ospredju bolečina«
Doc. dr. Mojca Žerjav Tanšek s Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni Pediatrične klinike ljubljanskega UKC se zelo dobro zaveda, da je na podlagi prvih znakov fabryjeve bolezni skorajda nemogoče postaviti diagnozo, zato pojasnjuje: »Med vzroki za neznačilne, dokaj splošne simptome se praviloma išče pogostejše bolezni – pri prebavnih težavah in utrujenosti, na primer, psihične razloge.«
Ker je tudi bolečine v rokah in nogah, ki so najbolj moteče v otroštvu, zelo težko meriti oziroma jih dokazati, poudarja, da morajo biti pediatri pri diagnostiki pozorni predvsem na neprijetne bolečine v rokah in stopalih, ki se, če ima otrok povišano telesno temperaturo, okrepijo – pa tudi na angiokeratome, drobne pikice na koži, saj se te pojavijo pri polovici dečkov s fabryjevo boleznijo.
»Pri tej bolezni se nepresnovljeni presnovek v telesu nakopiči in lahko poškoduje vsak organ – predvsem zato, ker poškoduje tudi žilje. Pri otrocih se prvi znaki lahko začnejo kazati že po petem ali šestem letu starosti, pri čemer je praviloma v ospredju bolečina, ki je najbolj moteča in najbolj spremeni kakovost otrokovega oziroma bolnikovega življenja.
Pojavijo se tudi pridružene težave. Ena od njih je pogosta diareja, praviloma po obrokih. Prav tako utrujenost, kajti otroci s fabryjevo boleznijo so utrujeni bolj kot sorojenci. Kasneje se lahko pojavijo spremembe na ledvicah in na srcu. Vse našteto pa lahko spremlja tudi slabša rast ter spremenjeno psihološko stanje – predvsem zaradi bolečin, če te niso ustrezno diagnosticirane in obravnavane. Pojavijo se spremembe na očeh, na sluhu, prisotno pa je lahko tudi stalno zvonjenje v ušesu,« doc. dr. Mojca Žerjav Tanšek razgrinja posebnosti te bolezni, ki se nemalokrat pojavi tudi pri otrocih.
Sčasoma pa se bolezenski znaki stopnjujejo – starejši ko je bolnik, bolj so ti znaki invazivni; ogrozijo predvsem ledvica in srce. »Pomembno je, da se bolezen prepozna – pa ne le zaradi zdravljenja, ampak tudi zato, ker je za bolnika povsem drugače, če obstaja razlaga za simptome in posledično ni več v tako hudi stiski glede tega, kar se mu (bo) dogaja(lo),« je prepričana pediatrinja.
Laboratorijsko-diagnostični vidik
Prof. dr. Katarina Trebušak Podkrajšek: »Na voljo imamo več diagnostičnih testov«
»Zdravnik, ki bolnika obravnava, mora posumiti na fabryjevo bolezen. To je predpogoj. Po postavitvi kliničnega suma se bolniku odvzame vzorec krvi, ki se ga pošlje v laboratorij, kjer v ospredje stopimo laboratorijski strokovnjaki,« je o postopkih laboratorijske diagnostike, s katero je mogoče potrditi sum, da gre za fabryjevo bolezen, spregovorila prof. dr. Katarina Trebušak Podkrajšek, vodja Laboratorija za translacijsko medicinsko biokemijo Inštituta za biokemijo in molekularno genetiko, ki deluje v sklopu Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani; omenjeni laboratorij deluje tudi v sklopu Kliničnega inštituta za specialno laboratorijsko diagnostiko Pediatrične klinike Ljubljana.
»Na voljo imamo več diagnostičnih testov. Ker je pri tej bolezni okvarjen encim, lahko izmerimo aktivnost tega encima – če je ta izjemno znižana ali celo odsotna, lahko sklepamo, da gre za fabryjevo bolezen. Preiskave pa lahko izvedemo tudi na genetski ravni. V tem primeru iz vzorca krvi izoliramo genetski material oziroma DNA, nakar v genu, ki je povezan s fabryjevo boleznijo, iščemo spremembo, napako, odstopanje. Zaradi genetske spremembe namreč informacija za nastanek encima ni popolna; encim se ne sintetizira, je okvarjen, ne more opravljati svoje funkcije – in to prepoznamo z genetskimi testi,« pojasnjuje vodja laboratorija za translacijsko medicinsko biokemijo.
Stopenjski pristop laboratorijske diagnostike – encimska diagnostika in šele potem genetska diagnostika – pride v poštev pri moških. Pri ženskah pa bolezen poteka na poseben način; ker določanje encimske aktivnosti ni vedno zanesljivo, že v prvi fazi opravijo genetske preiskave.
Sicer pa, kot dodaja prof. dr. Katarina Trebušak Podkrajšek, v Sloveniji »kljub temu, da je fabryjeva bolezen redka, že izvajamo obe vrsti preiskav. Diagnostiko fabryjeve bolezni izvajamo v laboratoriju na pediatrični kliniki.«
Internistično-diagnostični vidik
Prim. Bojan Vujkovac: »Bistvenega pomena je čim zgodnejša prepoznava okvare tarčnega organa – srca, ledvic ali živčnega sistema – pa tudi dednega vzorca«
»Bistvenega pomena je čim zgodnejša prepoznava okvare tarčnega organa – srca, ledvic ali živčnega sistema – pa tudi dednega vzorca, če ima več družinskih članov enake oziroma podobne simptome. Potem pa je bolnika, seveda, treba čim prej poslati k ustreznemu specialistu,« poudarja prim. Bojan Vujkovac, predstojnik Centra za zdravljenje fabryjeve bolezni, v katerem so od leta 2000 potrdili 63 bolnikov s tem obolenjem. »Ker pa še nismo stestirali vseh 12 otrok iz znanih gensko obremenjenih družin, pričakujemo še šest dodatnih bolnikov.«
Če se zdravljenje začne pravočasno, so rezultati res dobri in življenje obolelega je skorajda povsem primerljivo z življenjem nekoga, ki nima te hude bolezni. »Lahko povem, da tudi po 20 ali več letih ne zaznamo znakov prizadetosti tarčnih organov, če se je pri bolniku zdravljenje začelo v zgodnji fazi bolezni. Ti bolniki živijo skorajda povsem normalno življenje – edino zaradi prejemanja infuzij morajo redno prihajati v bolnišnico.«
Zato oboji, tako vodja Centra za zdravljenje fabryjeve bolezni kot člani Društva bolnikov s fabryjevo boleznijo Slovenije, pričakujejo ponovno uvedbo možnosti prejemanja terapije na domu. Po prepričanju prim. Vujkovca bi tak pristop »bistveno pripomogel k izboljšanju kakovosti življenja bolnikov, ki so, žal, še vedno pogosto diskriminatorno obravnavani. Terapija na domu bi jim pomagala, da bi lahko zaživeli čim bolj normalno.«
Video pogovor s prim. Bojanom Vujkovcem:
»Ugotavljamo, da je neverjetno veliko dejavnikov, ki vplivajo na vznik znaka fabryjeve bolezni, nakar se ta začne kazati navzven«
Izzivov je pravzaprav zelo veliko, kajti zdaj je verjetno eno izmed najbolj dinamičnih obdobij v razvoju na področju odkrivanja, zdravljenja in tudi raziskovanja fabryjeve bolezni. Vse se začne v trenutku, ko je na voljo zdravilo. Takrat se eksponentno poveča zanimanje za določeno bolezen, zlasti če je ta redka.
Kar se tiče diagnostike, si zelo veliko obetamo od vse bolj prisotne nove generacije sekvenciranja, saj pričakujemo, da se bo s pogostejšo uporabo te metode odkrilo tudi bistveno več pacientov s fabryjevo boleznijo.
Na področju terapije pa prihaja veliko novih zdravil. To ne bo več samo nadomestni encim, kot je bilo doslej, ampak prihajajo tudi druge skupine, vključno z gensko terapijo. To pomeni, da bomo v bližnji prihodnosti lahko zdravljenje res poskušali prilagoditi posameznemu bolniku, ki mu bomo predpisovali najoptimalnejše zdravilo.
Na to se nanaša tudi raziskovanje, zlasti projekt, ki ga v našem centru izvajamo v sodelovanju z Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani. V sklopu raziskave iščemo modifikatorje, ki vplivajo na bolezen – istočasno pa tudi zdravljenje, tako specifično kot nespecifično.
Ocenjujem, da je teh področij pravzaprav več. Vsekakor prihajamo na novo raven raziskovanja, v sklopu katere se bo raziskovalo spremembe na genomu; aktualni sta epigenetika in, denimo, metilacija. Veliko je projektov, ki pokrivajo posamezna področja. In zelo smo aktivni, skorajda pri vseh; določene stvari delamo sami, še več pa je sodelovanja z drugimi centri po svetu.
Mislim, da so se ključne raziskave šele začele. Zdaj ugotavljamo, da je neverjetno veliko dejavnikov, ki vplivajo na vznik znaka bolezni, nakar se ta začne kazati navzven.
Znanja je za zdaj še vedno premalo. Na vseh teh področjih bo treba narediti še veliko, k čemur pa bo zelo pripomogel razvoj tehnologije, znanja in povezovanja. Ključnega pomena je in bo mreženje med strokovnjaki po svetu, kajti sami sebi nismo zadostni, medtem ko vključevanje v mednarodne tokove daje rezultate v dokaj kratkem času.
Prav to smo spoznali takoj, ko smo se začeli ukvarjati s fabryjevo boleznijo; pri pogovoru o njej v naši državi, ki je majhna, nisi dobil sogovornika. Tako je že prva pot vodila čez mejo, k povezovanju s kolegi, ki so imeli podobne težave ali podobne bolnike, da si lahko izmenjeval izkušnje ...
Danes je povsem drugače. Pristopi k novim načinom zdravljenja so zdaj bistveno hitreje dostopni, prav tako raziskave, v katere se lahko vključujemo – kar je nekaj izjemno pozitivnega v razvoju v zadnjih letih.
Izkustveni vidik
Marija Pintarič: »Nisem se potila, imela sem želodčne težave, bila sem zelo utrujena ...«
Mariji Pintarič so diagnozo postavili pred 20 leti, ko bolezni še ni občutila: problemi so se začeli pojavljati kasneje, po 40. letu starosti: »Nisem se potila, imela sem želodčne težave, bila sem zelo utrujena. Po uvedbi zdravljenja v letu 2005 sem se začela normalno potiti, prebavne motnje so se uredile, povrnila se je življenjska energija. In z veliko truda, vztrajnosti in tudi trme ter, seveda, pozitivne naravnanosti ter podpore družine mi je uspelo, da sem delala vse do izpolnitve pogojev za redno upokojitev.«
Video pogovor z Marijo Pinterič:
»Prihajam iz družine, ki je bila prva v Sloveniji, v kateri so to redko bolezen odkrili – najprej pri mojih stricih, potem so pregledali še potomce ...«
Res je. Poleg tega, da sem predsednica društva za fabryjevo bolezen, sem tudi bolnica in že 18. leto prejemam nadomestno terapijo. Pohvaliti velja center za fabryjevo bolezen v Slovenj Gradcu. In čeprav je veliko ljudi kritičnih do slovenskega zdravstva, lahko rečem, da nimamo prav nobenih kritičnih pripomb. Lepo skrbijo za nas, nam stojijo ob strani, če imamo težave, nam pomagajo. Res pa je, da medicina tudi zelo napreduje, zato je razlika med časom, ko sem to terapijo začela prejemati, in današnjim časom precejšnja.
Prihajam iz družine, ki je bila prva v Sloveniji, v kateri so to redko bolezen odkrili pri mojih stricih. Potem so pregledali še potomce – in fabryjevo bolezen odkrili tudi pri meni, kar je bil velik šok.
Bila sem namreč zdrava, bolezni nisem občutila, ni je bilo videti ... Ko sem bila stara 40 let, se je stanje poslabšalo, vendar sem mislila, da je do tega prišlo zaradi let, ne zaradi bolezni. Potem se s tem sprijazniš, nov šok pa doživiš, ko ti zdravnik reče, da bi bilo smiselno začeti z zdravljenjem oziroma prejemanjem nadomestnega encima.
To odločitev sem brezkompromisno sprejela in kakovost mojega življenja se je izboljšala.
Edini minus je v tem, ker moraš vsaka dva tedna v bolnišnico na terapijo. Obstaja pa možnost, da bi terapijo prejemali na domu, kar bi po mojem mnenju morala biti glavna prioriteta zdravstva – da nam znova omogoči to, kar smo v preteklosti že imeli, a so to možnost ukinili ...
To se je, če se ne motim, zgodilo med epidemijo.
Malo pred epidemijo. Kaj je bil vzrok? Tega ne bi komentirala. Bilo pa je edinstveno, kar lahko potrdim na podlagi lastne izkušnje, saj sem bila med tistimi posamezniki, ki so imeli priložnost terapijo prejeti na domu.
Zagotovo. Človeka, ki ti pride na dom aplicirati encim, lahko pričakaš v trenirki. Odpadejo številne skrbi. Meni se, na primer, do bolnišnice sicer ni treba voziti daleč, le 25 kilometrov – številni pa imajo bistveno daljšo pot, kar je breme, kajti terapija ima posledice. Sama sem po terapiji precej bolj utrujena – in to je lahko problem, če se moraš potem sam odpeljati domov.
Koliko članov pa ima danes vaše društvo?
Zelo malo, saj je bolnikov s fabryjevo bolezni malo. Približno 40. Korona je pustila posledice. Zdaj vsako leto organiziramo srečanje, na katerem se družimo, pogovarjamo – seveda tudi s strokovnjaki iz fabryjevega centra, ki so prav tako naši člani – in smo pravzaprav ena velika družina.
Tako je. Običajno ima prim. Bojan Vujkovac predavanje, nakar sledijo raznolika vprašanja, ki pripomorejo k temu, da smo vsi seznanjeni z vsem.
Portreti in video pogovora: Diana Zajec; simbolični fotografiji: iStock
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani
