Brigita Langerholc Žager je ena od ambasadorjev nacionalne kampanje »Nisi okej? Povej naprej!«, ki naj bi na Slovenskem pripomogla k destigmatizaciji duševnega zdravja. Številni posamezniki se namreč še vedno v osami spopadajo s težavami v duševnem zdravju, saj jih njihovi bližnji ali prijatelji preprosto ne zaslutijo, ne zaznajo ali jih celo zanikajo. Človeku, ki nujno potrebuje pogovor in roko, da bi ga pomagala potegniti iz »črnega brezna«, tako vse prepogosto nihče ne zna, ne zmore ali noče pomagati. Po drugi strani pa kljub pomembnim sistemskim spremembam na tem področju pri nas še vedno ni celostne, kakovostne, dostopne mreže služb, ki bi zagotavljale takojšnjo odzivnost pri reševanju tovrstnih stisk in težav pa tudi življenj.

Z nedavno opravljeno raziskavo med 7154 študenti o doživljanju pandemije in z njo povezanih kriznih razmer, v katerih smo bili primorani živeti zadnji dve leti, so raziskovalci Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) preverjali indikatorje duševnega zdravja, ki so se v tem času spremenili v celotni družbi, med vsemi starostnimi skupinami. Raziskava je med drugim pokazala, da so pri več kot polovici anketiranih mladih odraslih, ki še študirajo, prisotni zmerni do resni simptomi depresije. Visoka je bila tudi prisotnost samomorilnih misli – pri petih odstotkih anketiranih je bila zabeležena vsakodnevna prisotnost takšnega razmišljanja. 

Proč s stigmatizacijo, stereotipi, predsodki in diskriminacijo!

Zato Nuša Crnkovič, ena izmed raziskovalk pri omenjeni študiji in vodja aktualne nacionalne kampanje proti stigmatizaciji težav v duševnem zdravju, v sklopu katere želijo pri nas tudi s pomočjo osebnih pričevanj izboljšati prepoznavo in razumevanje tovrstnih težav ter spodbuditi čimprejšnje iskanje pomoči, poudarja: »V Sloveniji je stopnja stigmatizacije visoka. Tudi raziskava je pokazala visoko stopnjo duševnih stisk med študenti, ki so med epidemijo postali nova ranljiva skupina, zaznamovana s stigmo oziroma tremi ključnimi elementi. Prvi je stereotip, ki je neresničen; takšna je, denimo, trditev: Depresivna oseba je lena. Na drugem mestu so predsodki, pri katerih je dodana še čustvena komponenta, v smislu: Depresivna oseba je lena in to me moti. Tretji element je diskriminacija, ki predstavlja odziv na prva dva: Depresivna oseba je lena in to me moti, zato ne bom šel na kavo z njo.«

In to je nujno treba spremeniti, kajti med pandemijo so se, kot opozarja Nuša Crnkovič, mnogi znašli v stiski iz različnih razlogov, med drugim tudi zaradi pomanjkanja stikov z drugimi, zaradi odsotnosti druženja in pogrešanja družbe – zato ne bi smeli pozabiti, da nekdo, ki se znajde v resni stiski, pomoč praviloma išče pri bližnjih, ki pa morajo znati privzeti odgovornost in se pravilno odzvati.

Odziv naj bo konstruktiven, ne destruktiven

»Odziv mora biti konstruktiven. Ko ti nekdo zaupa, da je v stiski, ga ne prekinjaš, ne daješ vrednostnih sodb, se ne odzivaš destruktivno, ne minimaliziraš občutkov osebe, ki se je znašla v stiski. Treba je izraziti sočutje, pokazati empatijo, vprašati, kako lahko pomagaš – kajti včasih so te stiske tako zelo hude, da pogovor preprosto ne zadostuje (več), ampak je nujna strokovna pomoč,« vodja nacionalne kampanje izpostavlja ključne momente, ki nekomu lahko pomagajo najti pot iz teme, v katero ga vse bolj vleče depresija.

Ob tem pa dodaja: »V procesu okrevanja je zelo pomembno, da ima človek, ki se znajde v duševni stiski, ki ima težave z duševnim zdravjem, ki je v depresiji, nekoga, ki mu je vedno, ves čas, kadarkoli pripravljen stati ob strani.«

Globoka depresija in pet minut svetlih trenutkov v črno obarvanem dnevu

Kot pravi Brigita Langerholc Žager, njen soprog sprva ni razumel, s kako resno težavo se je primorana spopadati, tudi starši ji niso znali pomagati; edina, ki jo je bila pripravljena poslušati, je bila 80-letna teta ... 

A pot iz globin depresivno obarvanega labirinta je bila izjemno zapletena, težka. »Najprej sem si morala priznati, da sem globoko depresivna. Ko so prišle samomorilne misli – in to večkrat na teden –, sem čutila, da mi zmanjkuje časa, da si tokrat sama ne znam pomagati in da potrebujem pomoč. V sklopu borih pet minut trajajočih svetlih trenutkov v celotnem dnevu mi je uspelo zavrteti telefon in se prijaviti na posvet pri zdravnici ...,« pripoveduje nekdanja vrhunska atletinja.

Veliko izzivov je morala premagati, preden ji je uspelo premagati obdobje teme, kajti vsak posameznik mora najti svoj pristop, svoj način, predvsem pa ne odlašati z iskanjem pomoči, ki je lahko vitalnega pomena, zato Brigita Langerholc Žager vsakogar, ki se bo znašel v podobni situaciji, spodbuja: »Povej naprej in kolesje se bo zavrtelo!«

Slaba dostopnost strokovne pomoči in nerazumno dolge čakalne dobe

Tovrstnih osebnih stisk in zgodb je nepredstavljivo veliko; vznikajo povsod okoli nas in nobena ne bi smela ostati zatajevana, preslišana, prezrta. Prof. dr. Vesna Švab je prepričana, da je COVID kriza zelo nedvoumno pokazala, da lahko vsi pomagamo drug drugemu, kajti duševne stiske so postale tako zelo pogoste, da mora biti tovrstna ozaveščenost, skupaj s solidarnostjo in empatijo, nujna in nepogrešljiva sestavina sodobne družbe.

»Ni nujna reorganizacija, ampak drugačen panevropski, pansvetovni pristop. Nujna je sprememba diskurza, ki ne sme vsebovati negativizma – treba je doseči, da človek, ki se znajde v duševni stiski, lahko poišče (in tudi dobi!) pomoč kjerkoli in kadarkoli. Zagotovo pa potrebujemo tudi več denarja za službe, ki pripomorejo k čimprejšnji rehabilitaciji, vrnitvi obolelih v življenjski in delovni vsakdan. Sicer je res, da je država že vzpostavila centre za duševno zdravje, vendar je treba napraviti nadaljnje korake, nujno je treba zagotoviti takojšnjo odzivnost, kajti kot družba smo preprosto dolžni zagotoviti kakovostno, dostopno mrežo služb, ki bo zagotovila takojšen odgovor na potrebe na področju duševnega zdravja,« poudarja prof. dr. Vesna Švab.

Specialistka psihiatrije ob tem dodaja, da »v Sloveniji nujno potrebujemo res vsestransko mrežo služb na področju duševnega zdravja, ki jo v 21. stoletju upravičeno pričakujemo in zahtevamo.« V ta sklop spada tudi pomoč svojcem, ki so prav tako kot oboleli pogosto stigmatizirani in tudi ekonomsko prikrajšani. Sicer pa pri celostnem pristopu in ukrepanju ne gre le za delo z vso družino, ampak tudi s celotno družbo – da bo ta, kot meni prof. dr. Švab, končno vendarle, brez predsodkov in napačnih interpretacij, razumela, kaj so duševne težave oziroma motnje.

Izstopajoči problem na tem področju danes predstavljajo pomanjkanje strokovnjakov in posledično slaba dostopnost strokovne pomoči ter nerazumno dolge čakalne dobe, ki se lahko vlečejo tudi leto dni in več. 

»V tem času pa posameznik ostane sam, kar je povsem nedopustno,« opozarja Vesna Švab, ki prav zato izpostavlja pomen pogovora o duševnih težavah in stiskah, ki jih lahko zazna tudi starš, če je le dovolj pozoren in opazi spremembe v obnašanju otroka, ki sam od sebe včasih težko pove, da je v stiski, žalosten, obupan ... Temu pa mora, če želimo pomagati, nemudoma slediti pogovor v smislu sočutnega poslušanja, ne usmerjanja v smislu: »Vzemi se vendar v roke!«

Kako pomagati pri iskanju poti iz temačnih globin depresije

Pobudniki in ambasadorji kampanje, ki spodbuja odstiranje meglic s področja duševnega zdravja, sporočajo: »Ne, ni čuden tisti, ki se mu zgodi, da se mora v življenju spopasti z duševnimi težavami ali motnjami, ampak je čuden tisti, ki na tak način razmišlja.« 

Da je spodbujanje k pogovoru, k izmenjavi osebnih izkušenj, k uvidu v različne poti okrevanja in k poudarjanju pomena podpore bližnjih prava pot, se je že potrdilo na področju preprečevanja samomorilnosti. Slovenija je bila še nedavno v neslavnem vrhu držav glede na visok delež samomorov, danes se je ta pomembno znižal – in podobno bi se moralo zgoditi tudi na drugih področjih, ki ogrožajo zdravje slovenstva. Tudi na področju duševnega zdravja.

Zato nikoli ne velja odreči svojega prostega časa, bližine in razumevanja nekomu, ki vas oziroma nas, nemo ali na ves glas, prosi za pomoč. Včasih že minimalni angažma nekomu lahko reši življenje – in na to nikoli ne bi smeli pozabiti. Zlasti pa ne danes, ko se zdi, da sta pandemija in posledična kriza na gladino družbenega dogajanja splavili najslabše emocije, ki jih premore sodobni človek. Zato naj v resnici velja, naj vsak, ki v tem trenutku iz kateregakoli razloga »ni okej«, ne okleva in to pove naprej!

Simbolične fotografije: iStock, portreti: posnetki zaslona med spletnim pogovorom/STA

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.