Etika

»S cepljenjem smo v preteklosti odpravili otroška pokopališča in močno podaljšali pričakovano življenjsko dobo – zdajšnja nezadostna precepljenost pa vzdržuje epidemijo in ogroža zdravje ljudi«

Čeprav sta bili zadostna precepljenost proti nalezljivim boleznim in posledično nizka stopnja otroške umrljivosti že doslej odraza civilizacijske in zdravstvene kulture, so se povsod pojavljali predsodki in nasprotovanja tovrstni zaščiti pred boleznimi. Takšen odziv je izviral iz strahu pred nepoznanim, iz predsodkov, ki so narekovali kategorično nasprotovanje, pa tudi iz subjektivnih prepričanj in dvomov, temelječih na opozorilih o možnih stranskih učinkih, brez katerih pa, kot vemo, ni prav nobeno zdravilo in tudi nobeno cepivo. Koristi so vedno izrazito prevladale nad možnimi tveganji – in tako je v preteklosti izginila prenekatera bolezen, ki bi sicer še dandanes ugašala življenja otrok in odraslih. Tokratno dogajanje, ki smo mu priča v sklopu pandemije COVID, je drugačno. Izrazito drugačno. In na to opozarja današnji javni poziv najvišjega etičnega foruma v zdravstveni sferi, republiške Komisije za medicinsko etiko (KME).

Preventiva

Zaupanje v cepljenje proti COVID se krepi, celo v Sloveniji, vendar zelo zelo počasi

»Da bi se jaz cepila zaradi novega koronavirusa, tega pa ne bodo dočakali! Ni govora. V naši družini smo vsi proti cepljenju, pri tem cepivu pa še posebej,« mi je proti koncu pomladi pojasnjevala mladenka, čeprav je o tem v resnici zelo osebnem podatku nisem spraševala. Ni pa se mi bilo odveč pogovoriti o cepljenju kot o fenomenu, kajti menim, da jasni, nedvoumni, argumentirani podatki, ki so iz sleherniku nerazumljivega znanstvenega jezika »prevedeni« v poljuden jezik, zagotavljajo razumljivo informacijo in s tem trdno osnovo za poglobljen in tehten razmislek. Za dobro, ozaveščeno odločitev. Ko sem dekle srečala v začetku tega tedna, je kar žarela. Kopica problemov, ki jih je prinesla ta epidemična nebodijetreba, je odpadla, zato se, kot mi je zaupala, počuti neprimerljivo manj obremenjeno. Kako je to mogoče? »Ja, cepila sem se, seveda! Meni že ne bo nihče iz dneva v dan tiščal teh paličk v nos ...,« mi je hitela pojasnjevati z žarečim obrazom.

Ukrepi

Zakaj se ne bi zgledovali po dunajskih maratoncih

Svet se od izzivov pri obvladovanju bolezni COVID še dolgo ne bo poslovil, neznanka ostaja tudi vprašanje, kako hitro bo sodobni civilizaciji s pomočjo znanosti in medicine uspelo kužnost novega koronavirusa zminimalizirati na raven blažje, z lahkoto obvladljive viroze. Dokler precepljenost ne bo dovolj visoka, to ne bo mogoče. Zato je, žal, jasno, da bodo do takrat zaščitni ukrepi, takšni in drugačni, ostali v veljavi. Dvomi v varnost cepiv in v nujnost zaščite s precepljenostjo so, kot so pokazali primerjalni rezultati za evropske države, prav v Sloveniji najtrdneje zakoreninjeni. In prav zaradi tega se tudi to jesen utegne zgoditi, da bo novi val epidemije, ki se mu ne bo mogoče izogniti, ponovno pustil za sabo hude posledice, na ravni celotne družbe. Po drugi strani pa dobre prakse potrjujejo, da je s pravilnim pristopom in ustrezno komunikacijo mogoče doseči neprimerljivo več.

Organizacija

Kaj se bo zgodilo s svetom, v katerem je znanost polna dvomov, laiki pa živijo v prepričanju, da vedo vse?

Pred 101 letom, točno na današnji dan, se je rodil Charles Bukowski, pesnik, ki je po zaslugi pronicljivega uvida v vse pore družbe in dogajanja v njej postal kultna osebnost. Rodil se je v času, ko je po svetu razsajala epidemija španske gripe, ki je ugasnila več življenj kot vse bitke v prvi svetovni vojni. Bukowski je že v svojem času opozoril na problem, ki vznika v svetu, v katerem so »inteligentni ljudje polni dvomov, medtem ko so neumni polni samozavesti« – in ta »resnica vseh časov« dobiva potrditev tudi v zdajšnji epidemiji in mešanih odzivih nanjo. Aktualno dogajanje, ki ji zaradi nevzdržnosti nastale situacije pot v prihodnost tlakuje prav preplet glasnosti manj inteligentnih in tehtnega obmolka modrih, meče senco na celotno družbo in njen razvoj, najbolj pa bo posledice občutilo zdravstvo. Pravzaprav ne toliko zdravstvo kot tako, ki se je tako ali drugače že prilagodilo bivanju na dodobra omajanih temeljih – predvsem bolniki so in bodo tisti, ki bodo najbolj neposredno izkusili vso težo zapiranja oči pred resničnostjo.

Ukrepi

»Absolutno verjamem, da je preobrat možen!« v intervjuju za Zdravstveniportal.si ocenjuje minister za zdravje Janez Poklukar

Prevzeti vodenje ministrstva za zdravje v času največjega razmaha epidemije ni preprost zalogaj. Janez Poklukar se je odločil za tako potezo, kljub védenju, da njegovo poslanstvo v vlogi generalnega direktorja ljubljanskega UKC še ni končano. Novi izziv je bil pomembnejši, tudi z vidika zaščite javnega zdravja, ki je bilo v poldrugem letu žrtev številnih izzivov – in temu še vedno ni videti konca. Ne gre le za obvladovanje epidemije, gre tudi za sindemijo, v sklopu katere na račun ogroženega zdravja in okrnjene zdravstvene obravnave, vedno daljših čakalnih vrst in logistične oslabelosti sistema vznikajo tudi številne druge epidemije, kajti porast obolenj v tem času je (bila) velika, diagnostika in zdravljenje pa temu bremenu nista sledila.

Cepljenje

Kdaj bo medicina bolezen COVID obvladovala tako, kot ji je to uspelo pri tuberkulozi, kdaj bo okužba z novim koronavirusom povzročala le še sezonski prehlad?

Po danes objavljenih podatkih se je v Sloveniji doslej za cepljenje, ki prinaša zaščito pred najtežjimi oblikami prebolevanja bolezni COVID, odločilo 40 odstotkov prebivalstva; 747.355 (35,4 odstotke) posameznikov je že polno cepljenih, 853.171 pa je do zdaj prejelo prvi odmerek enega od cepiv. Toda po napovedih epidemiološke stroke tolikšen delež ne bo zadostoval za precepljenost, ki bi nam kljub napovedujočemu se novemu valu epidemije oziroma pandemije jeseni omogočila vsaj kolikor toliko normalno življenje – med drugim zaradi vse opaznejšega širjenja približno trikrat kužnejše delta različice virusa.

Starejši

Znova prezrta skrb za starejše?

Nevzdržno in v resnici sramotno je ravnanje ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki varovancem domov za starejše ni omogočilo oziroma olajšalo udeležbe na referendumu o noveli zakona o vodah, saj pristojni niso pravočasno poskrbeli za možnost glasovanja po pošti. To je le ena od sistemskih ovir, ki so se v zadnjih dneh znašle na poti pri izražanju demokratične volje in tudi z ustavo določene pravice prebivalstva. Vendar tudi takšne ovire niso preprečile izvedbe te pravice in možnosti, s katerimi starejšim so in bodo pomagali številni prostovoljci, gasilci in taksisti – z brezplačnimi prevozi na volišča.

Skrb za čisto okolje

Primer ekološke bombe »Laze« prinaša odgovor, zakaj se udeležiti nedeljskega referenduma in kaj obkrožiti

Pogovarjala sva se na obrobju Kranja, v Lazah v Stražišču, kjer je bil v preteklosti eden najlepših kotičkov na obrobju gorenjske prestolnice. Z ribnikom, ki ga danes ni več, z bistrimi potočki, ki jih je industrija skalila z mavrico strupenih izpustov in v katerih danes ni več življenja. To območje se je ponašalo z bogato floro in favno, ki je bila prav tako v dobršni meri podvržena izumrtju – zaradi nedopustnih posegov v naravni habitat, zaradi strupenih odplak, izpustov in kaskadno ponavljajočih se požarov. Po drugi strani pa industrijski obrati v Lazah (nekateri so si tu izsilili domicil kljub temu, da, na primer, nimajo gradbenih dovoljenj, ponašajo pa se z izjemno kratkovidno podeljenimi dovoljenji za poseganje v okolje) vedno znova zaobidejo vse zakonodajne določbe in pravila, tudi s pomočjo lokalne politike. V potoku ni več rakov, ob vodi ni več številnih divjih ptic, tudi fazanov, ki so nekdaj tu imeli domicil. Ostala je industrija. In prebivalci, ki na račun dolgoletnega neskrbnega ravnanja države in lokalnih oblasti, politike vseh barv, umirajo na obroke. Dobesedno. Zaradi raka, respiratornih obolenj, demence ... Zato, ker je bil vedno »mali človek« tisti, ki je moral plačati največjo ceno za preračunljive politične odločitve in usmeritve.

Starejši

»Starejši so bili med epidemijo bolj kot v preteklosti izpostavljeni fizičnemu, psihičnemu in strukturnemu nasilju – in posledice tega bodo še dolgo odmevale«

Med epidemijo smo veliko poslušali o pomenu skrbi za starejše, ki jih je bolezen COVID najbolj ogrožala. Ta starostna skupina prebivalstva je na račun epidemije, ki je najbolj ogrozila njihovo zdravje in najpogosteje ugašala njihova življenja, »plačala« največji davek – še vedno pa ni povsem jasno, kako hude so in bodo v resnici posledice dogajanja, ki ni končano. O pezi različnih oblik nasilja nad starejšimi, katerega pojavnost se je v času pandemije še povečala, o posledicah osamitve in osamljenosti, otežene dostopnosti do zdravstvenih storitev, pomanjkanja socializacije, neurejenih razmer in pogojev za delovanje domov za starejše sem se za Zdravstveniportal.si pogovarjala z Ireno Špelo Cvetežar, diplomirano medicinsko sestro, direktorico Doma Tisje v Litiji in vodjo delovne skupine za nenasilje v zdravstveni in babiški negi, ki deluje v sklopu zbornice zdravstvene in babiške nege.

Ukrepi

Bo slovensko zdravstvo po dolgih desetletjih res dobilo veter v že dodobra nacefrana in z obliži prelepljena jadra, pacienti pa boljšo dostopnost do varnejših in pravočasnejših storitev?

Slovenska medicina je tako rekoč iz banalnih razlogov, ki pa se vedno znova znajdejo na skupnem imenovalcu – financiranju –, začela izrazito zaostajati za razvitimi državami. Reforme sistema, o kateri je bilo v minulih letih in desetletjih sicer veliko govora, ni bilo od nikoder. Je mogoče verjeti, da bo skorajda dve milijardi evrov »težki« predlog zakona o zagotavljanju finančnih sredstev za naložbe v slovensko zdravstvo v prihodnjem desetletju, ki že čaka na razpravo v poslanskih klopeh, dal nov veter v že dodobra nacefrana in z obliži prelepljena jadra slovenskega zdravstva, pacientom pa prinesel oprijemljiv obet za boljšo in hitrejšo dostopnost do kakovostnih in varnih zdravstvenih storitev?