Področje zdravstvenega zavarovanja je v Sloveniji pred pomembnimi pretresi, začenši z načrtovano ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja pa vse do nujne prevetritve v obveznem zavarovanju, ki mu je pri načrtovanju in predlaganju ukrepov politika v zadnjih letih nemalokrat poskušala pristriči krila. In kje s(m)o v tej zgodbi zavarovanci oziroma pacienti?
Čakalne dobe v zdravstvu – v sistemu, v katerem naj bi bil pacient v središču dogajanja, ne moteči moment, ki s svojim obstojem »prispeva« h kratkim stikom v postopkih zdravstvenega varstva – se podaljšujejo. Celovitih ukrepov, ki bi morali zaživeti že pred leti, še vedno ni od nikoder, sistem, že davno preživet in izžet, pa se sesuva sam vase. Pred nekaj dnevi je odstopil tudi minister za zdravje, ki sicer že ima naslednika (za zdaj resda zgolj na papirju oziroma v obliki premierovega predloga), vendar je sporočilo jasno: sprememb na bolje v slovenskem zdravstvu še vedno ni na obzorju. In kaj to pomeni za bolnike? Za njihove pravice?
V resnici si je težko predstavljati, na kako neverjetne in nepredstavljive ovire v sistemu, ki naj bi mu prvenstveno nudil zaščito, naleti človek, ko resno zboli. Ko ustaljeni tok življenja njega in njegovih bližnjih nenadno in nepričakovano povsem preusmeri težka, nepredvidljiva bolezen, pri čemer je izid te življenjske preizkušnje včasih nemogoče napovedati. Kot da že diagnoza sama po sebi ne bi bila dovolj stresna in boleča, se začno kopičiti številne dileme, težave in vprašanja, odgovori pa se vse prepogosto izgubijo v sistemskem labirintu, za katerega se zdi, kot da bi bil ustvarjen za zapletanje, oteževanje in krajo upanja v času, ko je pravzaprav upanje tisto edino, kar sploh še ostane človeku v stiski. Kot da breme bolezni samo po sebi ni dovolj, ampak mora nastala razpoka v življenju dobiti odmev še v izgubi socialne varnosti.
Slovensko združenje za boj proti raku dojk Europa Donna (ED) je na današnjem dogodku, v sklopu katerega so predstavili dobrodelno akcijo Napolni nas z upanjem, na piedestal postavilo moške. Sina, soproga in očeta žensk, ki so zbolele za rakom na prsih in so pri premagovanju te bolezni – tako kot tisoče drugih, ki se v življenju srečajo bodisi s tem bodisi s katerim drugim težkim obolenjem – potrebovale podporo in pomoč pri spopadanju s težavami, s katerimi rak ne prizanese niti najbolj pogumnim.
Vsak dan nekje v Sloveniji tri ženske izvedo, da so zbolele za rakom na prsih. Sleherni dan ena od njih umre zaradi posledic tega obolenja, ki je sicer, če je diagnoza postavljena dovolj zgodaj, ozdravljivo. To žalostno statistiko bi bilo mogoče spremeniti, breme te bolezni zmanjšati in tako prihraniti veliko težkih preizkušenj tako obolelim kot njihovim družinam. Vendar te možnosti še vedno niso splošno znane, še manj dosledno udejanjane – zato rožnati oktober, mednarodni mesec ozaveščanja o raku dojk.