Ukrepi

(Ne)srečna trinajstica in slabšanje razmer v zdravstvu

Aktualna stavka zdravnikov, ki se je prevesila v peti teden, bo, ne glede na izid, s seboj prinesla slabo popotnico. Jasno je, da do uresničitve celotnega diapazona stavkovnih zahtev ne bo prišlo, pa razlog za to ni le mlačnost in več kot očitna manevrska nespretnost pogajalskega duela. Odločitev za stavko je padla v času nevzdržno dolgih čakalnih vrst, v katerih so premnogi pacienti z zelo raznolikimi bolezenskimi stanji že tako ali tako stežka čakali na boljši jutri, ki naj bi prinesel hitrejšo dostopnost do prenekatere preiskave, diagnostike ali posega – zdaj pa se čakanje le še podaljšuje.

Čakalne dobe

»Pacienti razumejo, da je treba razmere v zdravstvu izboljšati, a tak način, s tako dolgo stavko, ni sprejemljiv, saj se čakalne dobe še podaljšujejo«

»Dostop do zdravstvenih storitev je bil že pred stavko zelo otežen, zdaj se razmere še poslabšujejo in čakalne vrste podaljšujejo. Ljudje so v stiski, pri mnogih, ki ne pridejo pravočasno do diagnoze ali do zdravil, se stanje slabša. In čeprav pacienti razumejo, da je treba razmere v zdravstvu spremeniti, jih v dobro vseh, zaposlenih in obolelih, izboljšati, pa način preprosto ni pravi. Stavka, zlasti tako dolga, ni sprejemljiva, saj slabih razmer v sistemu ni mogoče reševati na hrbtih pacientov. Spremembe, glede katerih se vsi strinjamo, da so nujne, je treba doseči drugače,« je prepričana Štefanija Lukič Zlobec, predsednica združenja za pomoč pri demenci Spominčica – Alzheimer Slovenija in zveze organizacij pacientov (ZOPS).

Varnost in kakovost

Prim. mag. Matjaž Turel: »To, kar se danes dogaja v javnosti, nas boli«

Prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog, ki v sklopu Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergije UKC Ljubljana vodi bolnišnični oddelek, je iskren človek, ki ni nagnjen k leporečenju ali k zavijanju resnice v celofan – zato tudi vedno odkritosrčno spregovori o anomalijah, ki narekujejo vsakdan slovenskega zdravstva. V tej maniri sva se za Zdravstveniportal.si pogovarjala o razmerah v zdravstveni sferi, ki so zdaj že četrti teden zaznamovane s stavko zdravnikov in zobozdravnikov – pa tudi o razlogih, zaradi katerih politika že leta odgovornost za vse težave javno-zdravstvenega sistema, vključno z nedopustno daljšajočimi se čakalnimi vrstami, želi naprtiti na pleča zaposlenih v zdravstvu.

Varnost in kakovost

»Tako hudo, kot je v javnem zdravstvu danes, ni bilo še nikoli – toda za to nismo krivi zdravniki pa tudi medicinske sestre in drugi zaposleni ne«

»Kot zdravnik delam že 30 let. In lahko rečem, da tako hudo, kot je v javnem zdravstvu danes, ni bilo še nikoli. Toda za to nismo krivi zdravniki pa tudi medicinske sestre in drugi zaposleni ne. Javni sistem, v katerem za paciente skrbimo iztrošeni ljudje s pomočjo iztrošenih naprav, ne deluje več. Vsi vemo, da v zadnjih letih dostopnost do specialista postaja vse bolj otežena in se še poslabšuje, kar je z vidika pravočasne diagnostike in zdravljenja povsem nedopustno – še bolj nedopustno pa je to, da si morajo pacienti, tisti, ki to zmorejo, pravočasno pot do nadaljnje diagnostike in zdravljenja vse pogosteje utirati z iskanjem samoplačniških storitev. Zato res ne vem, kaj si predstavlja politika, ki ne ukrene prav nič, da bi rešila javno zdravstvo, čeprav je to danes resnično izčrpano,« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si poudaril Dušan Baraga, družinski zdravnik in pediater iz Zdravstvenega doma Cerknica. Z njim smo se pogovarjali popoldne, ko je končal z obravnavo pacientov in se posvečal papirologiji, tudi bolniškim listom – tako je namreč v njegovi ordinaciji videti stavka, ki so jo zdravniki zdaj sicer še zaostrili.

Revolt

»Stavkajočim zdravnikom odzivanje vlade sporoča eno samo stvar: da ravnajo pravilno«

»Bolniki in zdravstveni delavci so naravni zavezniki, zato je pomembno, da družba ne dovoli politično motiviranega ščuvanja. Sicer se jutri ob bolezni ne bomo več mogli obrniti na nikogar za pomoč,« ob rob dogajanju v slovenski družbi, ki jo je že v začetku leta zaznamovala stavka zdravnikov, poudarja ena od profesoric na medicinski fakulteti, ki želi ostati anonimna. Anonimna zato, ker se na zdravnike v zadnjem obdobju na družbenih omrežjih pa tudi v družbi nasploh zliva verbalna gnojnica, ki ji v preteklosti ni mogoče najti primerjave. A zdravniki kljub temu vztrajajo pri stavki, ki se bo kmalu prevesila v tretji teden.

Varnost in kakovost

Zdravniki stavkajo, bolniki čakajo, izgubljamo vsi – ministrica za zdravje pa molči

Najdaljša stavka slovenskega zdravništva je trajala tri tedne, pred nekaj manj kot tremi desetletji. Zdravniki, ki letos spet stavkajo, zdaj že drugi teden, se dobro zavedajo, da »podviga« iz leta 1996 ni mogoče ponoviti, saj kljub veljavni zakonodaji in sindikalnim pravicam zaposlenih v razmerah, v kakršnih deluje zdravstvo danes, to preprosto ne bi bilo v skladu z njihovim poslanstvom. Nedopustno je, da pogajalski strani, ki zastopata zdravnike in vlado, pri iskanju možnosti za sporazum ostajata povsem vsaksebi. Pogajalci se dogovarjajo s pomočjo metanja kopij, ki letijo mimo pacientov – na simbolični ravni pa prenekaterega od njih tudi zadenejo. In kje je v tem valovanju, zaradi katerega javnemu zdravstvu grozi, da bo potonilo še globlje in se bo posledično dostopnost obolelih do pravočasnih, kakovostnih in varnih storitev še poslabšala, ministrica za zdravje?

Reforma

Slika javnega zdravstva ni črno-bela, je pa resnično skrb vzbujajoča, ne le zaradi stavke zdravništva – zato je treba reči bobu bob in postaviti osnove za korenito reformo

Cilj je na obeh straneh enak: obolelim omogočiti hitro, celovito, kakovostno in varno zdravljenje – takrat, ko ga potrebujejo in ne šele z večmesečnim ali celo nekajletnim zamikom; za obolele skrbeti v varnem, sodobnem hospitalnem okolju, z ustrezno ekipo, v kateri zdravnik ne bo polno angažiran z administrativnimi in logističnimi obremenitvami, ampak s tem, za kar je najbolje usposobljen: z zdravljenjem. Res je, cilj je enak, tako z vladnega kot s stanovskega vidika, le videnje poti in vzvodov, ki naj bi omogočili takšen miljé za optimalno oskrbo povsod tam, kjer danes prevladujejo nedopustno dolge čakalne vrste, se očitno vse preveč razlikuje. Zato stavka zdravnikov bo – pa čeprav je vsakomur v tej naši Sloveniji jasno, da tovrstni protest v zdravstveni sferi v okoliščinah, v kakršnih je že brez stavke primorano delovati zdravstvo, nikakor ni dobrodošel.

Varnost in kakovost

Ali bo leto 2024 vendarle prineslo formulo za zagotovitev kakovostnejših in varnejših pogojev za delo v javnem zdravstvu in tako pripomoglo tudi k skrajšanju nevzdržno dolgih čakalnih vrst?

Dogajanje na področju zdravstva, ki smo mu priča v prvih dneh leta 2024, je prepolno ozkega vrednotenja, skrčenega na zavzemanje zdravništva za boljše ovrednotenje storitev, ki jih opravljajo. Takšne oznake, ki se vrstijo v javnosti, zlasti na družbenih omrežjih, so bodisi sporadične bodisi namerne, predvsem pa vse premalo poglobljene. Kajti v resnici se je slovenska družba znašla na razpotju, ko bo treba narediti res vse, da bi zavarovance, paciente oziroma obolele rešili iz sistemskega krča, ki jih je, skupaj z njihovimi pravicami, postavil v čakalne vrste, v katerih mnogi izgubijo še zadnji kanec zdravja.

Revolt

Ob rob napovedani zdravniški stavki: do kdaj bodo bolniki, zdravniki in medicinske sestre talci demagogije?

Razmere v slovenskem zdravstvu, ki se slabšajo že leta oziroma kar desetletja, so danes vse prej kot zavidljive. Sistemski okviri ostajajo togi – kljub številnim spremenljivkam, ki izrazito vplivajo na kakovost in količino obravnav, medtem ko se kvota strokovnega kadra zmanjšuje. Obljubljani sistemski ukrepi, ki naj bi pripomogli k izboljšanju pogojev za zagotavljanje pravočasne in čim bolj celovite zdravstvene obravnave, omenjenemu dogajanju ne sledijo. Zato pravzaprav sploh ne čudi več, da je med medicinskimi sestrami in zdravniki v javnem zdravstvu vse pogosteje prisoten razmislek o tem, kako pospešeno poiskati nove strokovne izzive in oditi iz birokratsko diktiranega javnega sistema; s tem niso zadovoljni ne zdravniki ne bolniki, ki so danes morda bolj kot kadarkoli prej oddaljeni od središča dogajanja v zdravstveno-varstveni sferi. Zato se morajo oboleli vse pogosteje (če želijo s pravočasnim strokovnim ukrepanjem preprečiti napredovanje bolezni) odločiti za samoplačniške storitve – če si to lahko privoščijo.

Čakalne dobe

»Kot če bi rekam prepovedali, da prestopijo bregove – in to šele potem, ko je povodenj že davno zapustila struge in teče skozi hiše ter odnaša še zadnje ljudi, ki so pripravljeni ostati in poskušati pomagati«

Kaj ukreniti, če se kljub (pre)počasnemu krpanju zdravstva, v katerem v različnih specialnostih in na različnih ravneh zdravstvenega varstva vse bolj škriplje, razmere le še dodatno poslabšujejo? Kaj poreči na to, da kadrovske zagate že na terciarni ravni, kjer, na primer, skrbijo za otroke z najtežjimi nevrološkimi obolenji, najsi bo to spinalna mišična atrofija (SMA) ali epileptični sindrom, močno vplivajo na strokovno oskrbo obolelih otrok z zelo zahtevnimi stanji? Mladi zdravniki opozarjajo na stiske, s katerimi se vsi po vrsti – ne glede na bolnišnico, oddelek ali ambulanto, v kateri delajo – spopadajo iz dneva v dan, sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides pa je zaradi aktualnih razmer in (ne)reševanja akutnih sistemskih problemov napovedal stavko.