Reforma

Bo načrtovana zdravstvena reforma pacienta, izgubljenega v sistemu, ponovno postavila v središče dogajanja – nazaj na mesto, ki mu pritiče?

V Sloveniji smo, vsaj kar se zdravstva tiče, priča precedensu. Doslej namreč še ni bilo premiera, ki bi zaposlenim v javnem zdravstvu javno zagotovil bianco menico za pokritje vseh zdravstvenih storitev, ki jih bodo v sklopu predrugačene organizacije dela izvedli do konca prihodnjega leta in tako skrajšali nespodobno dolge čakalne vrste, v katerih so, skupaj s svojimi še neodkritimi ali neustrezno obravnavanimi boleznimi, ujeti bolniki. Tisti torej, zaradi katerih sistem sploh obstaja. Kakšne rešitve je nakazalo delovno srečanje z zdravniki, medicinskimi sestrami, z izvajalci in z vodstvenim kadrom, ki so mu na ministrstvu za zdravje dali simbolični slogan »Skupaj za boljšo in hitrejšo dostopnost do zdravstvenih storitev«? In kakšne dileme vznikajo ob nekaterih predstavljenih poudarkih, ki so pri marsikom vzbudili skrb o morebitnem načrtovanju stranpoti pri ustvarjanju nove podobe slovenskega zdravstva?

Redke bolezni

»Retinitis pigmentoza je nekaj drugega kot biti slep, slaboviden ali videč, zato moram živeti s tem, da vidim in ne vidim« – Tanja Šubelj alias grofica Anastazija Preddvorska o življenju z manj kot enim odstotkom vida

Tanja Šubelj. Zgodba, ki jo piše njeno življenje, je navdihnila pisatelja Ivana Sivca, da je napisal knjigo Slepa grofica, medtem ko ona – trenutno v gradu Dvor, enem izmed najstarejših srednjeveških gradov na Slovenskem – kot grofica Anastazija Preddvorska vztrajno uresničuje svoje sanje in aktivno pomaga pri ozaveščanju o pigmentni retinopatiji, za zdaj še vedno neozdravljivi bolezni, ki jo spremlja že od mladih nog in ji vztrajno jemlje vid. A to Tanje Šubelj ne ustavi, nasprotno, kljub manj kot enoodstotnemu deležu vidnega polja je polno aktivna, med drugim tudi kot soustanoviteljica društva Svetloba, ki združuje obolele z redkimi, gensko pogojenimi boleznimi oči. Najpogostejša med njimi je pigmentna retinopatija.

Čakalne dobe

Ker na 500 vrst zdravstvenih storitev ne čaka nihče, kar 5000 pacientov pa čaka na »ostalo«, bo zdravstveni svet pospešil prečiščenje in posodobitev šifranta storitev

Težavam z nepreglednostjo še vedno daljšajočih se čakalnih vrst ter neverodostojnostjo podatkov o številu čakajočih na posamezne zdravstvene storitve in posege naj bi pomagal narediti konec tudi novoimenovani zdravstveni svet, ki ga vodi kardiologinja prof. dr. Mirta Koželj. Zdravstveni svet se je že na prvi seji odzval na pobudo Alenke Kolar, vršilke dolžnosti generalnega direktorja direktorata za digitalizacijo v zdravstvu, ki je pri proučevanju čakalnih vrst naletela na številne anomalije in nepravilnosti. Da je za ureditev seznamov treba nemudoma poskrbeti tudi s posodobitvijo šifranta teh storitev, so se, med drugim na podlagi lastnih (kliničnih) izkušenj, ko je iskanje prave šifre nemalokrat tako rekoč misija nemogoče, strinjali vsi člani zdravstvenega sveta.

Ukrepi

Se bodo domine, ki resno ogrožajo stabilnost zdravstva in onemogočajo dostopnost do storitev, končno nehale podirati?

Izjemno oslabljena dostopnost do zdravstvenih storitev, vztrajno daljšajoče se čakalne vrste, zamujanje pri diagnostiki in zdravljenju, zdravstvene ustanove v milijonskih rdečih številkah ter ohromljenost delovanja v osnovnem zdravstvu je le nekaj težav, ki niso nove, a jih je obdobje pandemije z vso silo potisnilo na površje. Na ministrstvu za zdravje in vladi pravijo, da se zavedajo resnosti problema, ki iz leta v leto dobiva novo, vedno slabšo podobo. Tako je, denimo, danes že več kot polovica slovenskega prebivalstva ujeta v dolgih čakalnih vrstah. Zato je vlada na današnji dopisni seji sklenila, da bo zavoljo »resnih motenj, ki ogrožajo stabilnost zdravstvenega sistema«, v skladu z določbami zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju določila vsebino programa storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelila zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje, in določila obseg finančnih sredstev za pokritje na novo določenega programa.

Zavajajoče oglaševanje

Ne nasedajte oglasom za poceni »čudežna zdravila«, ki so »v akciji« le še nekaj dni, na spletnih straneh z ukradeno identiteto pa jih promovirajo izmišljeni slovenski zdravniki iz neobstoječih zdravstvenih institucij

Vsi vemo, da na spletu lahko najdemo veliko uporabnih in koristnih informacij, ki bogatijo naše znanje in nadgrajujejo naše védenje – po drugi strani pa je medmrežje idealna kamuflaža za številne izmišljene in neverodostojne spletne strani ter za zavajajoče objave, katerih številčnost postaja tako rekoč nepregledna zlasti pri temah, ki se tičejo zdravja. Avtorji takih spletnih strani, ki so praviloma ustvarjene v tujini, Slovence v slabi slovenščini s podatki, za katere je že po hitrem kritičnem pregledu jasno, da so izmišljeni, nagovarjajo k nakupu tisoč in ene različice »čudežnih zdravil«. Seveda je jasno, da nič od tega ni res, a mnogi, ki so hudo bolni, se oprimejo še tako šibke bilke, ki jim prinaša upanje za preživetje – in pogosto se zgodi, da spregledajo zlonamernost vsebine zavajajočih, škodljivih oglasov. Avtorji teh oglasov pa ostajajo brezkompromisni: nizajo laž za lažjo, v upanju, da bodo lahko čim več zaslužili.

Redke bolezni

»Videčim pokažem tisto, česar ne vidijo – in to jaz, ki sem deklarirano slep že 20 let!« – fotograf Branko Čeak o življenju s pigmentno retinopatijo

Branko Čeak je v Teheranu leta 1995 kupil fotoaparat – in od takrat, kot pravi, ni našel nobene alternative, ki bi njegovo življenje zaznamovala bolj kot fotografija. Ko je bil star 14 let, mu je zdravnica z neizprosno togostjo napovedala, da bo v kratkem času oslepel; na takšno »kletev« se je, kot pravi, odzval spontano, z marsikomu težko sprejemljivo odločitvijo, polno izzivov, ki se jih ni bal takrat in se jih ne boji danes, kljub življenju z redko genetsko boleznijo mrežnice, za katero je značilna postopna izguba fotoreceptorskih celic.

Čakalne dobe

»Verjetno noben bog ne ve, katera vrsta zdravstvene storitve je mišljena pod oznako 'ostalo', na katero danes čaka 5000 pacientov!«

Da bo obdobje pandemije za seboj pustilo neizbrisen odtis, je bilo že dolgo jasno vsem, tudi zunanjim opazovalcem, ki so imeli to srečo, da v času najizrazitejšega širjenja okužb z novim koronavirusom in v tem obdobju izrazito spremenjenega delovanja zdravstva niso potrebovali zdravstvene oziroma zdravniške pomoči. Zanje to obdobje najverjetneje ne bo imelo hudih posledic, medtem ko za številne, ki jim v tem času niso postavili diagnoze, bolezen pa je nemoteno napredovala, tega ni mogoče reči. Zelo konkretne in dolgo odmevajoče posledice bo občutila tudi družba kot celota. Po podatkih COVID-19 sledilnika je do danes pri nas zaradi zapletov po okužbi s SARS-CoV-2 ugasnilo 6726 življenj; vprašanje pa je, v kateri predalček v sistemu bodo umeščeni vsi tisti, ki se jim je zdravje poslabšalo prav zaradi slabe dostopnosti do strokovne pomoči v času najizrazitejšega valovanja pandemije – in ki so morda še vedno med čakajočimi na pregled, preiskavo ali na poseg. Sistem je tak, kot je, naluknjan bolj kot švicarski sir. In že dolgo so prav luknje v sistemu – kljub védenju odgovornih, ki pa niso ustrezno ukrepali – omogočale prehod v stanje, ki ga je pandemija razgalila in pripomogla k še dodatnemu poslabšanju.

Ukrepi

Sanacija akutnih razmer bo dolgotrajna

Pred kratkim sem na zdravstvenem portalu opisala kalvarijo zdaj že pokojne gospe, ki je zbolela za rakom trebušne slinavke. Preplet težav, ki so v našem zdravstvu vzniknile že davno in se v zadnjih letih le še stopnjujejo, bolnici nikakor ni olajšal sobivanja z boleznijo, ki ima že sicer enega najtežjih in najhitreje stopnjujočih se potekov. Nasprotno, kaskadno pojavljanje sistemskih kratkih stikov, ki so v času epidemije COVID postali še izrazitejši in pogostejši, je bilo zaznamovano z izčrpavajočim in s hudimi bolečinami prežetim čakanjem na diagnostiko, na ugotovitev oziroma potrditev bolezni ter na začetek zdravljenja. Takšno stanje je dokaj simptomatično za aktualno dogajanje v zdravstveni sferi. Vsi vemo, da so spremembe nujne – in minister za zdravje Danijel Bešič Loredan zagotavlja, da bo poskrbel za skrajšanje nedopustnega in zdravju škodljivega čakanja na uresničitev pravice, zapisane tudi v najbolj nedotakljivem splošnem aktu, ki po ustavni plati opredeljuje ureditev slovenske družbe: pravice do enakovrednega, pravočasnega, kakovostnega in varnega zdravljenja. Spremembe naj bi omogočil pravkar sprejeti interventni zakon.

Sladkorna bolezen

»Če nam v zgodnji fazi sladkorne bolezni uspe telesno težo zmanjšati za več kot 15 odstotkov, obstaja velika verjetnost, da se bomo znebili tudi bolezni, vsaj za nekaj časa«

Čeprav se je védenje o sladkorni bolezni in pomenu njenega čim zgodnejšega odkritja v zadnjih letih in desetletjih močno izboljšalo, pa je med nami še vedno ogromno posameznikov, ki živijo s to neozdravljivo napredujočo boleznijo, a tega ne vedo. Samo med starejšimi od 55 let naj bi diabetes z neoviranim napredovanjem nemoteno povzročal zaplete pri več kot 96.000 Slovenkah in Slovencih. Pri vsakem desetem torej, ki bi mu morda, če bi izvedel za diagnozo, že zgolj s spremembo življenjskega sloga uspelo bistveno izboljšati počutje in okrepiti zdravje ter posledično ustaviti napredovanje bolezni. Kaj storiti, da bi bilo čim več obolenj odkritih pravočasno – da bi bilo pravočasno tudi ukrepanje, pri katerem se je (vsaj za določen čas) mogoče izogniti tudi zdravljenju z zdravili?

Presejalni programi

Presejalni program za pljučnega raka bo pripomogel k več kot 20-odstotnemu zmanjšanju umrljivosti zaradi te bolezni

V sklopu presejalnih programov je prenekateremu posamezniku, prepričanemu, da je povsem zdrav, z odkritjem predrakavih sprememb ali raka v začetni fazi mogoče rešiti življenje oziroma preprečiti prestajanje kalvarije, na katero bi bil »obsojen«, če bi bolezen odkrili pozno. Da je to res, danes lahko potrdijo mnogi, ki so jim v sklopu presejalnih programov Zora, Dora ali Svit odkrili bolezenske spremembe, ki so zahtevale takojšnjo nadaljnjo diagnostiko in zdravljenje – in so danes zdravi. Tovrstna možnost se obeta tudi pri raku pljuč, bolezni, ki je še vedno vse prepogosto diagnosticirana v fazi, ko ozdravitev ni več mogoča.