»Vsi vemo, da ne živimo kot Robinzon na samotnem otoku, ampak prihajamo v interakcijo drug z drugim, pri čemer uveljavljanje moje pravice pomeni poseganje v tujo pravico. Ko gre za pandemijo, lahko rečemo, da je interes celotne skupnosti, da se najde pot, ki bo zmanjšala oziroma preprečila najhujše posledice. Vsak državljan ima dolžnost, da ne izziva nevarnosti okužbe, da ne širi propagande proti cepljenju in da upošteva sprejete predpise. Naša miselnost pa je, žal, pogosto dokaj anarhična; če kršimo predpis, to razumemo kot gentlemansko delikt. Vendar to kaže zgolj na nizkost pravne kulture,« je prepričan zasl. prof. dr. dr. h. c. Janez Kranjc.

Kako torej v času, ko na globalni ravni pričakujemo novi val pandemije, predvidoma zadnjega in najusodnejšega, najti pravno korektno možnost omejevanja tistih dejavnosti, ki pomenijo temeljno tveganje za širjenje okužb oziroma za povečevanje bremena bolezni COVID? 

»Gre za tehtanje med individualnimi človekovimi in temeljnimi pravicami na eni strani – ter na drugi strani ugotovitvami stroke, ki terjajo določena ravnanja, ki po svoji vsebini pomenijo omejevanje teh pravic. Če samo navedem nekatere človekove pravice, ki jih vsebuje, denimo, Evropska konvencija o človekovih pravicah, hkrati pa jih normira tudi naša ustava. Gre za pravico do življenja, pravico do svobode in varnosti, do svobode zbiranja in združevanja, svobode gibanja in tako dalje. Ob tem pogosto pozabljamo na socialne pravice. Toda razširitev pandemije lahko ogrozi tudi ekonomsko substanco družbo; s tem načne temeljne socialne pravice, ki veljajo za vse, ki delajo – na primer pravico do poštenega plačila, pravico do dela ...,« poudarja profesor prava, ki je o tej občutljivi, a nadvse pomembni temi spregovoril v sklopu javnega odziva Slovenske medicinske akademije.

Po njegovem prepričanju lahko pride do razveljavitve oziroma omejitve omenjenih pravic – začasno, v primeru, ko to zahtevajo pravice drugih. 

»Naša ustava dopušča omejevanje oziroma začasno razveljavitev pravic, ko gre za izredne razmere; za to mora obstajati ustrezna zakonodajna podlaga. Ko tehtamo, kako najti ustrezno pot do veljavnih ukrepov, ki bodo omejili oziroma, upajmo, tudi izkoreninili pandemijo, je treba gledati, kaj je manjše zlo. Prof. dr. Bojana Beović je že omenila možnost obveznega cepljenja. Pa je to v našem pravnem sistemu mogoče?« se retorično sprašuje dr. Kranjc. Z vidika 51. člena ustave, ki v določenih primerih dopušča celo prisilno zdravljenje, bi, tako profesor prava, »z nekoliko širšim pristopom lahko razmišljali tudi v tej smeri«.

Glede na aktualne razprave o tem, ali je dopustno zahtevati vpogled v potrdilo o cepljenju ali ne, dr. Janez Kranjc opozarja na zakon o varstvu osebnih podatkov, »ki dopušča vpogled v občutljive osebne podatke takrat, kadar to določa zakon zaradi izvrševanja javne koristi. Seveda gre za vprašanje, ali je potrdilo oziroma dejstvo, da sem bil cepljen, v resnici podatek, ki se nanaša na zdravstveno stanje. Upal bi si trditi, da to ni podatek o zdravstvenem stanju, ampak dejstvo, da sem se dal cepiti – ki nič ne pove o tem, ali sem (bil) bolan ali ne. Pojem pravice torej predpostavlja obveznost nekoga, ki mi bo omogočil, da to pravico realiziram. Zaradi tega bi v zvezi z ukrepi, ki jih imamo – oziroma ki bi jih morali imeti –, opozoril na to, da pandemija ne dopušča samo razprave o pravicah, ampak bi morali govoriti tudi o obveznostih tistih, ki naj uresničitev teh pravic olajšajo, omogočijo oziroma ohranijo.«

Po besedah dr. Kranjca v tem kontekstu govorimo o dolžnostih zakonodajalca, izvršilne oblasti, pravnikov, vzgojno-izobraževalnih ustanov in državljanov.

Zakonodajalec je dolžan sprejeti ustrezne okvirne norme, ki bodo omogočale izvedbene predpise, s pomočjo katerih se bo preprečilo oziroma omejilo širjenje bolezni. 

»Izvršilna oblast mora po eni strani sprejeti jasne in premišljene ukrepe, ki jih ne bo ves čas spreminjala – določiti pa mora tudi način, kako bo preverjala njihovo uresničevanje. Kaj nam pomaga, če imamo predpis, da moramo imeti PCT potrdilo, pa tega nihče ne preverja? Nedavno smo imeli na fakulteti francosko poletno šolo; francoski gostje so se čudili, ker jih nikjer nihče ni vprašal, ali imajo potrdilo o cepljenosti oziroma o prebolelosti. Eno je torej predpis, drugo pa je njegovo izvrševanje oziroma nadzor nad njegovim izvrševanjem,« opozarja dr. Kranjc.

Dolžnost, ki izhaja iz tega tehtanja, je po njegovem prepričanju tudi dolžnost pravnikov. »Ne gre za to, da bi odločali v nasprotju s predpisi, gre za to, da na predpise ne bi gledali črkobralsko – z ustrezno ambicijo in željo, da svojo profesionalno kompetenco pokažejo s tem, da bodo našli rešitev. Na prvo žogo reči 'ne gre' je zelo enostavno pa tudi zelo neprimerno, zato mislim, da je dolžnost, da se iščejo rešitve, da se spodbujajo rešitve in da se predvsem spodbuja širša pravna kultura.«

V tem smislu pa velja izpostaviti tudi dolžnost vzgojno-izobraževalnih ustanov, ki naj spodbujajo pravno in siceršnjo kulturo, predvsem pa naj – če širijo znanje –, spodbujajo tudi spoštovanje znanja. Kot izpostavlja dr. Janez Kranjc, ima tudi vsak državljan »dolžnost, da ne izziva nevarnosti okužbe, da ne širi propagande proti cepljenju in da upošteva sprejete predpise. Naša miselnost je, žal, pogosto dokaj anarhična; če kršimo predpis, to razumemo kot gentlemanski delikt. Vendar to kaže zgolj na nizkost pravne kulture.«

»Veliko ljudi je ob tem, ko se poudarja varstvo osebnih podatkov, prepričanih, da pravzaprav nihče ne sme nič (iz)vedeti o njih. Pustimo to, da istočasno na spletu objavljajo vse kar se dogaja z njimi in njihovimi otroki – prepričani pa so, da tega nihče nima pravice zahtevati. Celo na pravni fakulteti se je zgodilo, da neka študentka ni hotela pokazati dokumenta, ki bi potrdil, da gre res za isto osebo, ki je prišla na pisni izpit. Seveda ni imela prav – in na koncu je dokument pokazala. Tako lahko vidimo, kako tako neživljenjsko gledanje na smisel predpisov lahko zavre ali zagreni življenje,« je prepričan profesor.

Vse pravo je zaradi ljudi, dodaja – in zaradi tega je po njegovem trdnem prepričanju dolžnost vsakogar, da išče smisel v predpisu; če tega smisla ni, potem je tak predpis treba spremeniti. 

»Ta smisel iščemo tudi ob tehtanju interesov. Če pogledamo odločbo ustavnega sodišča ter število sodnikov in sodnic, ki so glasovali za in proti, vidimo, da stvari niso enoznačne. Nihče jim ne more očitati nestrokovnosti, nihče jim ne more očitati, da ne poznajo stvari – pa vendar so prišli do različnih rezultatov. In to je tisto, za kar plediram. Dobrohotno, z interesom koristiti in preprečiti škodo, je treba iz predpisa iztisniti to, kar je mogoče – da bomo prišli do rezultata, ki bo zmanjšal škodo, zmanjšal nevarnost, reševal življenja,« meni dr. Janez Kranjc.

Ob tem dodaja: »Zavedati se moramo tega, da imamo na eni strani dokaj abstraktne pravice, ki se soočajo z zelo konkretnimi, zelo hudimi posledicami. Ne smemo pozabiti, koliko gostincev je propadlo zaradi pandemije. Kaj bodo ti ljudje delali? Ne gre samo za to, ali bodo imeli sredstva za preživetje ali ne. Gre tudi za to, da ustvarjalnega človeka delo osmišlja – in če mu to možnost vzamemo, smo mu vzeli veliko več, kot le zaslužek.«

Zato je v tem smislu v humanem konceptu treba gledati ne le ukrepe, ampak tudi ali predvsem razlago predpisov, kajti »pandemija COVID-19 je nekaj popolnoma novega. Pred petimi leti si nihče ni predstavljal, da bo kaj takega sploh mogoče, ker smo verjeli, da medicina že v kali vse zatre. Pa se je pokazalo, da ni tako.«

Portret Janez Kranjca: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.