Zanimalo nas je, na kaj specialist nefrologije Boštjan Kersnič, ki stavi na kakovost in varnost v medicini, na njene dosežke, ki so pripomogli k reševanju življenj zaradi bolezni, ki so bile še donedavnega usodne, opozarja v času, ko se napoveduje predvidoma zadnji, a najhujši val epidemije SARS-CoV-2.

V video pogovoru za Zdravstveniportal.si je sogovornik spregovoril o številnih izzivih, ki vplivajo na delovanje slovenskega zdravstva, tudi o tem, kako je na naslednji udar okužb z novim koronavirusom pripravljena Slovenija, ki mu z zdajšnjo precepljenostjo ne bo kos.

V tem času poslušamo, kako so posamezne bolnišnice po Sloveniji pripravljene na novi val epidemije. Pa je sploh mogoče govoriti o ustrezni pripravljenosti – glede na razmere, v katerih že desetletja deluje naše zdravstvo, glede na aktualne čakalne dobe pa tudi glede na nepredvidljivost novih različic virusa in nizko precepljenost?

Naš zdravstveni sistem je že kronično utrujen, zato je o resni pripravljenosti težko govoriti. Pred kratkim je prof. dr. Marko Noč zelo natančno opisal, kako hudo je pri nas pomanjkanje predvsem negovalnega kadra. V večini perifernih bolnišnic se srečujemo tudi s pomanjkanjem zdravniškega kadra ... Ministrstvo za zdravje pa je že pred časom predstavilo nove podatke, po katerih se jeseni obeta nov val epidemije, ki bo najmanj tako močan, kot je bil tretji.

Najpomembneje je, da bomo poskrbeli za najbolj ogrožene bolnike – ker pa nas je premalo, se je treba zavedati, da bo to zahtevalo določeno ceno. Ne govorim o ceni storitev, ki jih bomo opravili medicinske sestre, zdravstveni delavci, zdravniki in administratorji, ampak govorim predvsem o tem, da ne moremo istočasno delati dveh stvari. Ko bomo v sklopu epidemije reševali življenjsko ogrožene bolnike, bomo ponovno morali dati »ob stran« tako nenujne operacije kot tudi dokaj nujne ambulantne preglede.

Tega me je strah. Ljudem ne moremo ponuditi zdravstvenega sistema, kakršnega smo bili vajeni v predkoronskem času. Čakalne dobe so šle v nebo – in nikakor ne morem z gotovostjo reči, da je naš sistem pripravljen na naslednji val epidemije in da bomo obvladali vse.

In posledice takšnega načina dela, tako spremenjenega pristopa pri izvajanju zdravstvenih storitev, se bodo brez dvoma kmalu pokazale v spremenjeni bolezenski sliki slovenstva – oziroma se verjetno že kažejo ...

Seveda, pričakujemo lahko primarni in sekundarni val po epidemiji. Vemo, da so v osnovnem zdravstvu specialisti družinske medicine zelo zdesetkani, težave pa imamo posledično tudi na sekundarni ravni, pri ambulantni diagnostiki – torej na področjih, ki pomagajo razkriti določene bolezni, na področjih, kjer odkrijejo predrakava stanja ali raka, ko je še v ozdravljivi fazi bolezni.

Vedeti moramo, da bo veliko zamujenega in da se bodo patologije, ki jih zaznavamo, začele spreminjati. To, da med epidemijo nismo izvajali ambulantne diagnostike, bo zdravstveni sistem občutil še dolgo po epidemiji.

Kako je, denimo, v vaši bolnišnici, na kakšen način delujete, da bi zagotavljali čim bolj nemoteno oskrbo bolnikom, ki potrebujejo diagnostiko in zdravljenje v bolnišnici?

Urgenca teče nemoteno. Vsi življenjsko ogroženi bolniki so oskrbljeni. Glede na to, da pod to etiologijo spadajo tudi COVID bolniki, je poskrbljeno tudi zanje. Diagnostika je opravljena na začetku – tako, da ločimo COVID in ne-COVID bolnike, včasih pa zaradi slike bolezni prihaja tudi do mešanja, zato bo nujna tudi siva cona. 

Pri ambulantni diagnostiki in pri rednih pregledih, ki jih je največ, pa se storitve zaradi pomanjkanja kadra prelagajo na kasneje – v tem trenutku niti ne znam povedati, na kateri čas, saj ne vemo, kako dolgo bo trajala epidemija in kako huda bo, ne vemo, kakšni izzivi nas čakajo. 

Glede na reprodukcijsko število, ki so ga izračunali na Institutu Jožef Stefan, je videti, da bodo kritični vsaj trije ali štirje meseci. Toda šele potem, ko bomo COVID oddelke lahko spet začeli zapirali, bomo v resnici videli, kje smo.

Pred poldrugim mesecem je v javnosti odmevalo vaše odprto pismo, v katerem ste slovenstvu spregovorili o epidemiji in njenih posledicah, o kaosu, ki ga ta ustvarja v naših življenjih in v zdravstvu – in ki ga je mogoče odpraviti z dovolj visoko precepljenostjo. Kakšno je vaše sporočilo danes, v času, ko se v zdravstveni sferi pripravljate na jesensko »gašenje požarov« v intenzivnih enotah?

Splošno sporočilo mojega pisma ostaja nespremenjeno. Sem proti represivnim metodam. Želel bi, da bi večina ljudi uvidela, da je cepljenje pravzaprav edini možni izhod. Tudi svojima dvojčkoma sem pojasnjeval, kako smo cepili proti črnim kozam, kako se je odvijalo cepljenje proti poliomelitisu ... 

Verjamem, da problem tiči tudi v komunikaciji, kajti večina ljudi ni študirala infektologije. Zato razprave, ali se cepiti za zaščito pred COVID, s cepivi, ki da so nepreizkušena, ostajajo na ravni gostilniških pogovorov, in ne na ravni strokovnih odločitev.

Ponovno pozivam državljanke in državljane, naj pustijo znanost znanstvenikom – da pa bi ustvarili ustrezno mero zaupanja, bi se morali izogniti represivnim metodam, za katere že vidimo, da v nekaterih deželah krojijo življenje tako zdravstvenih delavcev kot vseh drugih prebivalcev.

Kako močno pa je po vaši oceni epidemija zaznamovala zaupni odnos med zdravnikom in bolnikom, odnos, ki je eden od pomembnejših momentov za dober izid zdravljenja?

Po moji oceni je epidemija globoko zarezala v intimni odnos med zdravnikom in bolnikom – zlasti zato, ker je globoko zarezala v delovanje družinskih zdravnikov. Ljudje so to, da niso mogli priti do družinskega zdravnika, močno občutili. Po drugi strani pa vemo, kako veliko je pomanjkanje specialistov družinske medicine. To je baza našega zdravstva – in ker se je takšno stanje odrazilo tudi na drugih ravneh zdravstvenega varstva, je bilo zaupanje zelo okrnjeno.

Pozitivno pa je bilo to, da smo z bolniki lahko ostali v stiku tudi prek video povezav ter se o marsičem pogovorili na drugačen način. Če pogledamo bilanco celotnega dogajanja z vidika odnosa bolnik – zdravnik, pa imam občutek, da je bilo več negativnih kot pozitivnih izkušenj oziroma odzivov.

Že prej ste omenili, kako pomembno je delo celotnega zdravstvenega tima, v tem sklopu pa, seveda, tudi delo zdravstvene nege, negovalnega kadra. Po drugi strani pa vemo, kako pospešeno medicinske sestre in zdravstveniki bežijo iz svojega poklica, tako zaradi neurejenih razmer kot tudi zaradi slabega plačila. Kako resen je tovrstni problem v vaši bolnišnici, kako ga rešujete?...)

V tem trenutku je moj naziv vršilec dolžnosti strokovnega direktorja, zato so moje možnosti zelo omejene. Predvsem poskušamo omogočati skrb za stroko in zagotavljati kakovostno in varno oskrbo bolnikov – tako z vidika zdravniškega kadra kot z vidika medicinskih sester.

Izpostavili ste bežanje v druge poklice, kar drži – problem so predvsem plačila, kajti na zdravstveni sistem smo za vsaj eno ali dve generaciji pozabili. Pri tem nočem izpostavljati zdravnikov, ampak drugo osebje: srednje medicinske sestre, diplomirane medicinske sestre, zaposlene v administraciji pa tudi celotno pomožno osebje, ki je po mojem osebnem mnenju bistveno premalo plačano za delo, ki ga opravlja. Predstavljajo bazo, lahko rečem srce tima, ki bdi nad oskrbo bolnika. Seveda se zavedam, da je pri reševanju življenj največja odgovornost na delu zdravnikov – toda tudi če imamo najboljše zdravnike, ti brez celotnega tima nikakor ne morejo delovati.

Kakšen pa je vaš pogled na zdravstvo nasploh, nenazadnje tudi v vlogi podpredsednika zdravniške zbornice? Ocenjujete, da je reforma nujna – in če, v kakšni obliki in kdaj?

Moje razumevanje zdravstvenega sistema je na več ravneh prišlo do točke, ko vidim, da je treba določene ključne ljudi v zdravstvu opolnomočiti. Po pogovorih z zdravstvenim ministrom bi rekel, da imam v rokah absolutno premalo vajeti, da bi lahko suvereno razpolagal z denarjem, ki je namenjen za delovanje zdravstvenega sistema. Zavod za zdravstveno zavarovanje bi moral skrbeti predvsem za to, da so finančne zaloge takšne, kot jih sistem zmore – razdelitev tega denarja pa bi po mojem prepričanju morala biti pod vsaj delnim nadzorom ministra za zdravje oziroma drugega nadzornega instituta. 

Minister Janez Poklukar je že na začetku mandata izpostavil, da bi želel imeti neodvisno agencijo za varnost in kakovost obravnave v zdravstvu, s čimer se absolutno strinjam. Prav tako na zbornici nameravamo odbor, ki je bil doslej namenjen bolnišničnemu zdravstvu, preimenovati v odbor za kakovost in varnost; tako bi zdravništvo lahko ponudilo pomoč ministrstvu za implementiranje tega področja v naš zdravstveni sistem.

Se v tem kontekstu strinjate s tezami skupine zdravstvo.si, katere član je tudi prof. dr. Marko Noč, ki ste ga omenili v povezavi z njegovimi tezami o glavnih pomanjkljivostih in slabostih našega zdravstva?

Zdravstvo.si spremljam in se z večino njihovih tez strinjam. Nekatere stvari bi morali absolutno spremeniti, da bi zdravstveni sistem lahko začel delovati normalno.

Kaj pa strokovni in etični izzivi, ki jih nikoli ne zmanjka? Kako nujni razvoj v medicini zagotavljati v aktualnih razmerah, kako narediti to, kar je najbolje za bolnike, ujete v čakalnih vrstah?

Vprašati se bomo morali, ali so čakalne vrste – take, kot so – v resnici nujne. Spraševati se bomo morali torej o tem, ali je primarno zdravstvo dovolj opolnomočeno, da bi na določeni točki lahko sami obravnavali bolnika in ga ne pošiljali naprej, na preiskave na drugih ravneh zdravstvenega varstva. Toda po drugi strani vemo, da v osnovnem zdravstvu primanjkuje približno 1000 zdravnikov ...

Morali pa bi se tudi začeti spraševati, ali je vsaka izdana napotnica ustrezno uporabljena. Primer: če bolnik zaradi bolečin v križu odide na pregled k ortopedu, ta pa mu napiše napotnico za magnetno resonanco hrbtenice – pri čemer bolnik takoj izjavi, da se ne bo odločil za operacijo –, se človek sprašuje, ali je bila ta preiskava ustrezno indicirana.

Kontrolni pregledi so v času epidemije zelo relativni. Kontrolni pregledi za, na primer, revmatološke bolnike, ki potrebujejo redni nadzor, če jemljejo imunosupresive, so nujni, medtem ko kontrolni pregled za arterijsko hipertenzijo, če povišan krvni tlak ni ponovno indiciran, ni nujen – nujna pa je komunikacija med družinskimi zdravniki in specialisti, ki te preglede opravljajo.

V tem smislu bi bila nujna ustanovitev instituta za nadzor in kakovost, ki bi moral imeti pregled tudi nad učinkovitostjo. Prav tako potrebuje prenovo zakonodaja, ki govori o čakalnih vrstah – da bi ljudje, ki imajo, na primer, raka in druga obolenja, ki ne dopuščajo čakanja, lahko dobili pomoč tudi v drugi regiji. 

Bolnišnice se bodo v sklopu priprav na COVID aktivirale po fazah – v bolnišnicah, kjer bolezni COVID ne bo, bi morda lahko prevzeli še del specialističnih pregledov. Nimamo pa ustrezne podlage – ne informacijske ne zakonodajne –, da bi to lahko delali na pretočen način.

Veliko od rešitev, ki ste jih našteli, je tehtnih, aktualnih, ne bodo pa izvedljive v kratkem času. Treba se je ozreti v prihodnost, seveda tudi ukrepati – v tem času pa me zanima vaš nasvet, priporočilo, kaj narediti na individualni ravni, da bi nam uspelo premagati aktualno epidemijo?

Vsak človek mora najprej poskrbeti zase – na emocionalni, športni in intelektualni ravni. Vsak dan se je treba gibati, vsak dan nekaj prebrati in vsak dan narediti nekaj, da se imaš lepo. Svoje otroke poskušam naučiti, da s tem, kar narediš zase – da se imaš dobro in da se vsak dan naučiš nekaj novega –, poskušaš doseči spremembe v svetu tako, da bo ta jutri boljši. 

Intervju je bil posnet 27. avgusta 2021; v celoti si ga lahko ogledate na spodnji povezavi.

Fotografije – portret Boštjana Kersniča: Diana Zajec; simbolična fotografija: iStock