Dilem je v tem času veliko in preprosto ni več mogoče, da bi zamahnili z roko in jih odgnali stran. Stiske se kopičijo, bolezensko breme se povečuje, aktivnosti so na prenekaterem področju življenja zastale, mnoge dejavnosti počasi, a vztrajno ugašajo. Naj bo na ravni družbe ali na ravni posameznika – resničnost, ki nam jo piše epidemija, že več kot leto dni izrazito vpliva tako na naš vsakdan kot tudi na pogled v prihodnost. Kdaj se bo življenje znova »normaliziralo«? Kako bomo lahko pomagali pri zmanjševanju stisk, ki se kopičijo? Kdaj bo zdravstvo spet delalo v polnem pogonu? 

O precepljenosti, ki bo ugasnila moč epidemije, še dolgo ne bo mogoče govoriti. Pa ne le zaradi kratkih stikov pri dobavi cepiv.

Premosorazmerno z vseobsegajočo, vsebinsko in sporočilno pa močno okrnjeno in precej zmedeno komunikacijo, ki naj bi slovenstvo prepričala v smotrnost in smiselnost upoštevanja strokovnih priporočil glede preprečevanja širjenja okužbe, se namreč že vse predolgo vrstijo tudi politični in strokovni zdrsi. 

Na račun teh pa že tako ali tako oslabljeno verjetje v zaščitne ukrepe še dodatno izgublja svojo moč in (p)ostaja preglasovano s trditvami, prepričanji in prepričevanji, po katerih naj bi bila epidemija, s katero se danes spopada ves svet, zgolj kulisa, ki politiki omogoča, da v ozadju uresničuje svoje scenarije, na račun katerih naša prihodnost ne bo lahka.

Če je bilo na začetku takšne trditve mogoče prepoznati kot slabe kopije globalnih teorij zarot, le nekoliko prilagojene slovenskim razmeram, pa danes zagotovo ne gre več »le« za ta problem. 

Slabo obvladovanje komunikacije, ki je pogosto tako zelo slaba, da dvom le še poglobi, namesto da bi ga z jasnimi, nedvoumnimi, iskrenimi in razumljivimi argumenti poskušala odpraviti, je postalo zaščitni znak ključnih akterjev v tej epidemiji. Seveda je jedro problema bistveno obsežnejše, kompleksnejše. 

Na politični ravni smo priča eskapadam, kakršnih smo, resnici na ljubo, bolj vajeni iz alanfordovskih stripov kot pa iz resničnega dogajanja, ki bi moralo temeljiti na verodostojnosti in zakonitosti.

Včasih smo te zgodbe brali – in se jim smejali. Danes jih doživljamo – in pri tem nam ne gre na smeh.

Zato se pravzaprav ne kaže čuditi temu, da pri obvladovanju epidemije Slovenija ni uspešna. S pravim pristopom bi se zlahka primerjali z Novo Zelandijo, kjer so z enotnostjo in upoštevanjem ukrepov dosegli opazen uspeh v boju s pandemijo, medtem ko se pri nas zdi, da so veljavni ukrepi priročno orodje za merjenje moči med različnimi političnimi opcijami. Tako pa, jasno, ne bomo prišli daleč, kajti politika v sliki družbe, ki jo ostri in brusi čas, vendarle ni nič drugega kot muha enodnevnica – ki pa, seveda, v tistem kratkem času, ko je na oblasti, lahko naredi veliko dobrega ali pa ogromno škodo.

In prav to se je pokazalo tudi med epidemijo – med preizkušnjo, v kakršni se pretežni del Slovencev ni še nikoli znašel. Najsi bomo vajeni odrekanja ali ne, vsi bi se morali jasno zavedati, da egoistično jadikovanje zaradi začasno spremenjenega življenjskega ritma zdaj ni na mestu – in da je v resnici od vsakogar med nami odvisno, kdaj bomo spet lahko zaživeli »po starem«. Bolj kot od politike ali od stroke je to odvisno od tebe, mene, od vseh ostalih ... 

Zato naj spraševanje, kdaj bo vendarle konec ukrepov, ki nam življenje omejujejo na različne načine in na različnih ravneh, vsakdo nameni najprej sebi. Veliko nas je, ki vemo, da smo naredili vse, da bi preprečili širjenje okužb in obvarovali življenja bližnjih. Nekateri pač še vedno raje »stavijo« na lastne pravice, ki po njihovi oceni segajo onkraj pravic drugih. Pa se zavedajo, da se enkrat, nekoč tudi sami lahko znajdejo na drugi, šibkejši strani?

Seveda mi je jasno, da preigravanje takšnih retoričnih »dilem« ni všečno – a resnično si želim, da bi slovenstvo zmoglo najti v sebi toliko moči, da bi prešli takšne in drugačne probleme, ki nemalokrat temeljijo na napačni podstati, in enovito ukrepali v neomajni želji po boljši prihodnosti. Brez političnih in politikantskih igric. V skrbi za blagor in boljše zdravje ljudi.

Kajti na koncu je zdravje tisto, ki je najpomembnejše. Mladi se s to resnico praviloma ne ukvarjajo, ker so – vsaj večina njih – zdravi. A slejkoprej vsakdo spozna, da je urejeno zdravstvo, ki na vseh ravneh za vsakega pacienta poskrbi pravočasno in mu zagotovi kakovostno in celovito zdravljenje, mu omogoči varno obravnavo in zagotovi ohranitev ali povrnitev zdravja, lakmusov papir dobro urejene družbe. 

Pri nas smo – če ovrednotimo celotno sliko na tem področju – še daleč od tega. Epidemija, ki noče in noče izzveneti, pa je le še dodatno razgalila vse nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki bi jih v resnici morali odpraviti in popraviti že pred desetletji. Da bi imeli zdravstvo, kakršnega si zaslužimo.

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.