Minister za zdravje bi moral pomagati razumeti, da virtualno lepljenje predrzno režečih se »smeškov« na družbenih omrežjih – ali podobno etiketiranje »samo« v mislih, ki pa se odrazi v vsakodnevnem neodzivanju posameznikov na zahteve, nasvete in na klice na pomoč, ki bi jih v času pandemije novega koronavirusa morali vsi skupaj in vsak posebej razumeti nadvse resno –, ni nič drugega kot dokaz slaboumnosti ali nesramnosti. Neodgovornosti in neetičnosti. Nezmožnosti razumevanja aktualne situacije, ki zahteva res dosledno (samo)zaščitno ukrepanje – da bi pomagali številnim, ki jim življenje lahko ugasne samo zato, ker se bo na račun ignorantov epidemija pri nas razplamtela tako na široko, da tudi gašenje z zdaj sprejetimi ukrepi ne bo pomagalo.

Sicer je res, da sta v zadnjih dneh slovenstvo nagovorila tako premier kot predsednik države, včeraj pozno popoldne je razloge za razglasitev epidemije in radikalnejše ukrepe, s katerimi naj bi zamejili eksponentno naraščanje okužb, pojasnila tudi vodja svetovalne skupine pri ministrstvu za zdravje prof. dr. Bojana Beović. In, seveda, obstaja tudi pojasnilo, zakaj se resorni minister ni oglasil: zbolel je. 

Pa vendar se zdi, ne glede na njegovo trenutno zdravstveno stanje, da bi resorni minister moral nagovoriti Slovence. Že prej, zdaj in kasneje, vedno znova – ne pa, da se zdi, da po žerjavico v ogenj vedno znova pošilja druge in jih v javnosti izpostavlja verbalnim plamenom, ki bi jih moral gasiti sam. 

Moral bi spregovoriti – razumljivo, razumno in razumsko. V imenu vseh zaposlenih v tej dejavnosti, ki se v tem trenutku razdajajo in garajo v enotah intenzivne terapije, kamor zdravstvenega kadra ni mogoče prerazporejati kar tako, glede na razpoložljivost v drugih specialnostih, ker preprosto niso vsi vešči dela z bolniki, ki potrebujejo tovrstno sofisticirano zdravljenje z umetnim predihavanjem ali zunajtelesnim dovajanjem kisika ter 24-urno spremljanje s celovito obravnavo in nego. V imenu vseh poklicnih skupin, ki delujejo v zdravstveni sferi – in ki se dobro zavedajo, kako bo epidemija le še dodatno poglobila težavne razmere, v katerih delujejo. 

Zaposleni v zdravstvu namreč na razmere, o katerih ljudje razpravljajo na zelo različne načine (lestvica se giblje od kovanja v zvezde do najbolj nizkotnih komentiranj), ne morejo vplivati, saj jih kroji sistem – se pa zelo dobro zavedajo, da zdajšnje čakalne dobe, ki so nedopustne, v resnici niso nič, če jih primerjamo s tem, kaj bo, če se nam pri epidemiji koronavirusa SARS-CoV-2 zalomi.

In v tem trenutku smo se že nevarno približali zlomu sistema. Naj nejeverni Tomaži še tako vztrajno iščejo prazne čakalnice, ordinacije, ki samevajo, in zdravnike ter medicinske sestre in ostali strokovni kader, ki sedi križem rok, vemo, da je resnica daleč od tega. 

Ali, kot je včeraj poudarila prof. Bojana Beović: »Da je zdravstvo v Sloveniji zelo krhko, opozarjamo že desetletja. Problem je veliko veliko pomanjkanje kadra. In če se bo še naprej povečevalo število bolnikov, ki potrebujejo res zahtevno zdravniško obravnavo v sklopu intenzivne terapije, bo to pomenilo, da preprosto ne bo več možnosti, da bi pravočasno prišli do zdravnika. Virus ima namreč zelo hiter način širjenja – ko enkrat 'eksplodira', ga je  zelo težko ustaviti.«

In tu se vsak med nami sreča z osebno odgovornostjo. Si bo nekdo, ki še vedno vztraja pri nenošenju zaščitne maske, čeprav s tem tvega precej visoko kazen, lahko odpustil, če bo nekje v sebi vedel, da je morda sprožil serijo okužb, med katerimi sta bili dve usodni? Je res ego lahko tako velik, da »povozi« prav vse etične pomisleke? 

Trenutno je med okuženimi en odstotek celotnega prebivalstva Slovenije. Zdaj že vemo, kako hitro se širijo okužbe s koronavirusom, ki nam bo, kot je videti, še dolgo grenil življenje. In danes se Slovenija, ki je spet (od ponedeljka tudi uradno) v epidemiji, ponovno delno ustavlja. Gibanje je omejeno z regijskimi mejami, dogodki, kot so poroke, verski obredi, prireditve in shodi, so prepovedani. Prepovedano je druženje več kot šestih oseb (razen v krogu družine), omejeno je nočno gibanje (med 21. in 6. uro), prepovedano je prehajanje med regijami, ki so, z izjemo obalno-kraške, vse že rdeče obarvane ...

Veliko je prepovedi, nad katerimi se bodo številni posamezniki spet pritoževali, češ, kako krivično omejujoče da so, zlasti z vidika kratenja osebne svobode – pri tem pa bodo zlahka pozabljali, da teh ukrepov ne bi bilo, če bi vsi skupaj nekaj časa zdržali in se držali zaščitnih ukrepov, s katerimi bi širjenju koronavirusa postavili bariero. In omogočili, da bi Slovenija lahko vsaj kolikor toliko nemoteno delovala, da bi lahko delali številni, ki se bodo v prihodnje morda lahko oklepali zgolj nestabilne eksistenčne bilke upanja ...

V prihodnjem mesecu bodo veljali strožji ukrepi, ki naj bi preprečili pojav najslabšega možnega scenarija. Pa bodo to sporočilo razumeli vsi? Se bodo zavedeli tudi svoje odgovornosti do drugih, ne le hranili lastni ego? Ali pa bodo, nasprotno, še naprej prisegali na teorije zarote, ki se jih praviloma oklepajo predvsem posamezniki, ki dogajanja, s katerim epidemija spreminja naša življenja, ne znajo razumsko razčleniti? V tem primeru se bodo ukrepi kmalu še zaostrili – vemo pa, da si Slovenija tega preprosto ne more več privoščiti.

Zdaj bi to končno morali razumeti prav vsi, mar ne?

​

Grafični elementi: iStock; kreativna izvedba: Zdravstveniportal.si

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.