»Epidemija COVID je v vseh evropskih državah, tudi v Sloveniji, razkrila marsikaj, kar je v zdravstvu dobrega – pa tudi slabosti, ki jih bo treba pospešeno odpraviti,« ugotavlja doc. dr. Božidar Voljč, predsednik državne komisije za medicinsko etiko. »Kot star zdravnik in star javno-zdravstvenik lahko rečem, da starejši v zdravstvu nismo diskriminirani,« ocenjuje dr. Voljč. Ob tem pa izpostavi tri področja, na katerih je ukrepanje absolutno nujno: odprava kadrovskega manka v domovih za starejše, uvedba specializacije iz geriatrije in celovita ureditev paliativne oskrbe.

Domovi za starejše so, kot je danes ponovno spomnil dr. Voljč, že dolga leta kadrovsko podhranjeni, zato je v njih težko vzpostaviti ustrezno zdravstveno oskrbo oziroma zdravniški nadzor. Varovanci v domovih imajo praviloma vsi po vrsti eno ali več kroničnih obolenj, zaradi katerih bi morali imeti stalnega zdravnika; ker v številnih domovih te možnosti ni, Božidar Voljč ocenjuje, da je kadrovska okrepitev absolutno nujna.

Epidemija kot spodbuda za takojšnje ukrepanje?

Ker je Slovenija na stari celini med najhitreje starajočimi se državami, se zdi neverjetno, da na področju medicine še vedno nimamo specializacije iz geriatrije, stroke, usmerjene v obravnavo tako imenovanih geriatričnih sindromov. 

»In za to ne moremo kriviti nobene politike, ampak izključno stroko,« poudarja Božidar Voljč, ki je med drugim tudi svetovalec Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) za javno zdravstvo, zdravstveno gerontologijo in medgeneracijsko sožitje. Pri tem izpostavi še tretji problem, ki zahteva celosten, sistemski odgovor: paliativna oskrba. »Upam, da bo epidemija novega koronavirusa tudi apel slovenski družbi in zdravstveni politiki, da odgovori na vse tri izzive,« dodaja Voljč.

Da Slovenija na področju celovite, sistemsko uokvirjene skrbi za starejše caplja za razvitimi državami, je znano že dolgo. Navsezadnje na zakon o dolgotrajni oskrbi čakamo že več kot poldrugo desetletje – in to kljub temu, da je pri nas demografska piramida že nekaj časa obrnjena na glavo. 

Podobno je z zdravstvom – sistem, ki zdravstveno dejavnost uokvirja z zastarelimi, v pretežni meri povsem neživljenjskimi okviri, kliče po reformi, na katero čakamo že več kot dve desetletji. Na škodo, ki jo tak pristop povzroča v praksi, je treba gledati dolgoročno – ne bo je preprosto odpraviti in jo sanirati. V tolažbo nam je lahko vsaj to, da so medicinske storitve, ki so na voljo – potem, ko pridemo do njih po dolgotrajnem čakanju – kakovostne in primerljive tudi na mednarodni ravni, na posameznih področjih pa segajo celo v svetovni vrh. 

Zato bi bilo treba to, kar imamo, nadgraditi – na vseh področjih, v konkretnem primeru pa zlasti na področju zdravstva in socialnega varstva – in omogočiti ažurno, kakovostno in varno ukrepanje takrat, ko ga človek potrebuje, ne šele z zamikom ali z obljubami, vezanimi na zakonodajne rešitve, ki ostajajo zaklenjene v predalih.

Pravi pomen paliativne oskrbe

Tudi mag. Mateja Lopuh, ki v sklopu splošne bolnišnice na Jesenicah vodi center za interdisciplinarno zdravljenje bolečin in paliativno oskrbo, pri ministrstvu za zdravje pa bdi nad državno koordinacijo paliativne oskrbe, ocenjuje, da je epidemija brutalno razgalila številne slabosti zdravstvenega sistema, na katere sicer že dolgo opozarjamo. 

Kljub izrazitemu napredku medicine, novim pristopom in možnostim zdravljenja pa veliko bolezni ostaja neozdravljivih – in pri teh je nadvse pomembna paliativna oskrba, o kateri sicer, kot dodaja mag. Lopuhova, ponavadi govorimo na koncu, velikokrat tudi z določenim odporom – ker nas opozarja na našo minljivost. Vendar poslanstvo paliative ni priprava na smrt, ampak pomoč pri čim polnejšem, čim kakovostnejšem življenju neozdravljivo bolnega in njegovih bližnjih.

Od medicinske indikacije za bolnišnično zdravljenje ...

»Zakaj v luči epidemije COVID govoriti o paliativni medicini, o paliativnem pristopu k zdravljenju?« (se) retorično sprašuje Mateja Lopuh in odgovarja: zato, ker bolezen COVID, če ta doleti starejšega bolnika s kroničnimi obolenji, njegovo stanje lahko močno poslabša – ali povzroči njegovo smrt. Zdravnica ob tem poudarja, da je odločitev o napotitvi bolnika v bolnišnico odvisna od več dejavnikov – ne le od resnosti simptomov, ampak tudi od tega, ali je obolelemu z bolnišničnim zdravljenjem mogoče pomagati. »Ni pa to nikakor odvisno od, na primer, faze bolezni, kot nekateri napačno trdijo,« dodaja Mateja Lopuh.

Tudi prof. dr. Marko Noč, predstojnik Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino UKC Ljubljana, ki v intenzivni enoti dela 33 let, poudarja, da »so razlogi za hospitalizacijo pri oskrbovancih domov za starejše povsem enaki kot pri drugih bolnikih«. 

... do dejavnikov tveganja, zaradi katerih je hospitalizacija »nujno zlo«

Razlog za bolnišnično zdravljenje je medicinska indikacija – in če zdravljenje v bolnišnici ni nujno, je za obolelega po njegovem prepričanju bistveno bolje, če ostane v domu za starejše, trdi prof. dr. Marko Noč. Pacient se namreč na ta način lahko izogne številnim zapletom, med katere ne spada le več ur trajajoče čakanje na obravnavo in začetek invazivnega zdravljenja, ampak tudi dejstvo, da ne bodo hospitalizirani skupaj s še petimi hudo bolnimi pacienti, da ne bodo doživeli tako imenovanega hospitalizma, ko se oboleli »izgubi« v novih prostorih in okoliščinah, zato poleg siceršnje terapije potrebuje tudi pomirjevala, prav tako ne bodo izpostavljeni bolnišničnim okužbam, ki so za starejše prepogosto usodne ...

Hospitalizacija je v takem primeru, kot poudarja Marko Noč, »nujno zlo«, ki ga je bistveno bolj smiselno zamenjati z najbolj optimalno rešitvijo: z dobro zdravniško oskrbo v domu za starejše, ki vključuje tudi paliativno oskrbo, pri čemer naj bi domskemu zdravniku oziroma tamkajšnji ekipi pomagal tudi konziliarni zdravnik iz bolnišnice. »Ta vidik smo v preteklosti prepogosto spregledali,« pri čemer kardiolog in specialist interne medicine pojasnjuje, da se pri bolnišničnem intenzivnem zdravljenju, ki je praviloma invazivno, tudi boleče, vsak dan odločajo o stopnji intenzivnosti zdravljenja – pri bolnikih, ki jim z zdravljenjem ni več mogoče pomagati, pa dajejo prednost lajšanju bolečin in zagotavljanju udobja v tej fazi življenja.

Srebrna nit: »V domovih za starejše čim prej omogočite obiske 'v živo'!«

Združenje Srebrna nit sicer opozarja – ne le ob današnjem evropskem dnevu medgeneracijskega sožitja, tudi nasploh –, na ne dovolj domišljene ukrepe vlade, namenjene preprečevanju širitve epidemije, ki da starejšim, ki so v tem času ostali brez prave pomoči in družbe, bolj škodijo kot koristijo. 

»Starejši v domovih so že dva meseca brez osebnih stikov s svojimi najbližjimi. Razumemo, da je bil ukrep uveden zaradi njihove zaščite. A pričakujemo, da se v domovih starejših čim prej omogočijo obiski 'v živo', na primer na zelenicah domov,« je v današnjem pozivu zapisalo vodstvo združenja Srebrna nit.

Aktualni podatki o epidemiji COVID

Včeraj do polnoči je bilo pri nas zaradi suma na okužbo z novim koronavirusom opravljenih 1317 testiranj (skupno doslej: 52.830); med odvzetimi vzorci je bilo pozitivnih deset (skupno: 1418). Zaradi težke oblike bolezni COVID je bolnišnično zdravljenje potrebovalo 73 pacientov; 25 so jih zdravili v sklopu enote za intenzivno terapijo. Zaradi COVID so včeraj pri nas ugasnila še tri življenja.

V domovih za starejše so doslej okužbo s koronavirusom SARS-CoV-2 potrdili pri 442 osebah – med okuženimi je bilo 309 varovancev.

Podoben graf, ki prikazuje razmerje med številom potrjenih okužb z novim koronavirusom in številom umrlih zaradi COVID, smo objavili tudi pred tednom dni (obakrat so bili v grafu zajeti podatki za minuli dan).

Primerjava podatkov iz obeh grafov pokaže, da se je v tem tednu število umrlih povečalo za pet (štirje iz starostne skupine nad 85 let, eden v skupini od 65. do 74. leta)

Iz spodnje tabele pa je razvidno, za koliko in v katerih starostnih skupinah se je povečevalo število okužb; do največjega porasta okužb je prišlo v starostni skupini med 35. in 44. letom.

Fotografije: STA

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.