S prijemi, pri katerih se predlagatelji zgledujejo po številnih drugih razvitih državah, naj bi pripomogli k sanaciji akutnih problemov slovenskega zdravstva, ki jih občutijo tako zaposleni kot tudi ali predvsem pacienti. Kako? Če sklepamo po aktualnem predlogu zakona, naj bi to pri nas dosegli z vzpostavitvijo novega pravnega okvira za delo zdravnikov in z angažmajem vseh zmogljivosti v zdravstveni sferi, kajti dosedanji selektivni ukrepi so se pokazali kot neučinkoviti.

V tem smislu so povedni primerjalni podatki Eurostata o deležu prijav pacientov, ki so bili nezadovoljni zaradi zapletov pri odzivanju na potrebe po zdravstvenih storitvah: medtem ko se je v povprečju v EU odstotek tovrstnih opozorilnih odzivov konstantno zmanjševal, se je pri nas v enem samem letu povečal skoraj za 9-krat. 

Stanje glede čakalnih dob, ki vzbuja upravičeno skrb in tudi revolt obolelih, je pri nas med najslabšimi, »prekašajo« nas, na primer, Srbija, Romunija, Latvija in Grčija.

Zakaj so po oceni predlagatelja zakona interventni ukrepi, v katere naj bi vključili vse zdravnike na Slovenskem, ne glede na njihov delovno-pravni status, tako nujno potrebni? Poslanska skupina NSi s prvopodpisanim poslancem Jožefom Horvatom se med drugim sklicuje na poročilo OECD o čakalnih dobah na zdravstvene storitve – če so drugod pacienti na operacijo kolka čakali 40 dni (Nizozemska), 50 dni (Danska) ali 90 dni (Združeno kraljestvo), pa je na Slovenskem lani čakalna doba na ta poseg v povprečju trajala eno leto.

Tudi zato je v dokumentu, ki so ga pripravili pri zdravniški zbornici in ga je zdaj v obliki zakonodajnega predloga privzela skupina poslancev, pomemben poudarek namenjen sklicevanju (tudi) na spoštovanje človekovega dostojanstva in pravic pacientov – ne le glede kakovosti in varnosti storitev, ampak tudi glede časa, v katerem so te zagotovljene. 

Ker je pravočasnost eden izmed elementov kakovostne zdravstvene oskrbe, saj oboleli upravičeno pričakujejo čimprejšnjo obravnavo, so predlagatelji prepričani, da bodo s predlagano »vključitvijo dodatnih kapacitet za izvajanje javne zdravstvene službe ter dodatnim delom neodvisnih ponudnikov zdravniških storitev skrajšali čakalne dobe ter tako zagotovili spoštovanje omenjenih načel.«

Ministrstvo za zdravje versus zdravniška zbornica

O tem dokumentu pa je pred nekaj dnevi tekla beseda tudi na zadnji, 99. skupščini zdravniške zbornice, ki se je je (prvič doslej) udeležila tudi državna sekretarka ministrstva za zdravje prim. Simona Repar Bornšek in poudarila, da so zdravniki še vedno »ključni deležniki pri (pre)oblikovanju sistema zdravstvenega varstva«.

Po njeni oceni so možnosti za sodelovanje med zdravništvom in resornim ministrstvom dobre – kljub kopici aktualnih izzivov. »Nimam občutka, da delamo slabo, se pa na ministrstvu za zdravje srečujemo tudi s težavami, najsi bodo te informacijske ali kadrovske,« je še dodala Repar Bornškova.

V tem kontekstu pa je zanimiv podatek, s katerim je v sklopu skupščinske seje postregla predsednica zbornice dr. Zdenka Čebašek – Travnik, češ da pravega, tvornega dialoga z ministrstvom za zdravje v resnici ni. To potrjuje tudi usoda interventnega zakona, s katerim bi, kot trdi Čebašek – Travnikova, lahko omogočili učinkovitejše delovanje zdravstva oziroma skrajšali čakalne dobe, vendar se ministrstvo na zakonodajni predlog, ki bi ga v postopek lahko vložila tudi vlada, v nekaj mesecih sploh ni odzvalo.

Zato je vodstvo zbornice dokument prejšnjo sredo poslalo v državni zbor, v presojo poslanskim skupinam – odziv je bil tako rekoč takojšen, zakonski predlog je že v zakonodajnem postopku, predvidena je redna obravnava. 

»Zdravniška zbornica s pripravo tega dokumenta skrbi za čim ustreznejšo in čim hitrejšo obravnavo pacientov ter, seveda, tudi za skrajšanje čakalnih vrst, ki med drugim 'ustvarjajo' bolniške staleže,« pojasnjuje predsednica zdravniške zbornice in dodaja, da je predlog usmerjen v celovito urejanje razmer tako, »da bi zdravnikom omogočili, da delajo več, če to želijo«.

Kakšna je torej ključna sistemska rešitev, ki naj bi jo prinesel interventni zakon? 

Zdenka Čebašek – Travnik je v video pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavila dvoje: »Bistveno je omogočanje svobodnega statusa zdravnikom, ki jim je treba dopustiti zaposlovanje pri različnih delodajalcih. Drugi pomemben predlog pa je, da bi vključili tudi zasebne zavode, ki ne delujejo v sklopu sistema javnega zdravstva, in omogočili, da se storitve, ki jih potrebujejo pacienti, izvajajo tudi pri njih – vsaj dokler so čakalne dobe nedopustno dolge.«

Če bo omenjeni zakon v državnem zboru sprejet in bo v praksi začela veljati interventna rešitev – ta predvideva vključitev dodatnih zmogljivosti v sistem, ki bolnikom že dolgo ne daje več tistega, kar jim obljublja –, bo k splošnemu dogovoru o razdelitvi finančne pogače v zdravstvu treba sprejeti aneks za uskladitev celotne porabe sredstev, ki jih ima za programe in storitve na voljo plačnik, zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Sicer pa interventni zakon, kot poudarjajo njegovi predlagatelji, ne bo imel finančnih posledic.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.