»Problemov je veliko. Aktualni minister za zdravje ni mogel rešiti vseh; vprašanje pa je tudi, kako se jih je lotil. Bilo je nekaj pozitivnih potez, med katerimi je zagotovo imenovanje Janeza Poklukarja za generalnega direktorja UKC Ljubljana. Mislim, da je Poklukar perspektiven, na Jesenicah je pokazal in dokazal svoje znanje, je pa vprašanje, ali bosta minister in svet zavoda stala za njim, kajti sam stvari ne bo mogel izboljšati. Enako je v Šempetru oziroma v novogoriški splošni bolnišnici, kjer so za direktorja postavili človeka, ki je v preteklih letih za izolsko splošno bolnišnico naredil pravi mali čudež,« je v video pogovoru za Zdravstveniportal.si ocenil dr. Erik Brecelj in dodal: »So pozitivni zgledi, je pa tudi veliko negativnih. Med njimi je, žal, tudi onkološki inštitut.«

Ob tem je izpostavil enega ključnih problemov onkološkega inštituta: napredek, ki so ga v sklopu sveta zavoda dosegli v obdobju, ko je najvišji nadzorni organ vodila Darinka Miklavčič, se je po Brecljevi oceni v zadnjih dveh letih, po »zaslugi« prejšnje vlade oziroma stranke SMC ustavil. »Pozitiven impulz pa je, da je zdaj vlada pristala na zamenjavo 'svojih' treh članov sveta zavoda, ki so najbolj blokirali delo sveta in navsezadnje tudi delovanje inštituta,« dodaja Erik Brecelj.

Sicer pa se je, kot kaže, v sklopu prve seje (in istočasno zadnje letošnje), na kateri se je svet zavoda onkološkega inštituta sestal v novi sestavi – po novembrski predčasni razrešitvi članov sveta Ane Žličar (nekdanje generalne direktorice OI), Alenke Kovač Arh ter predsednika tega organa Petra Požuna – po dveh letih vendarle prenehala tudi kalvarija, povezana z domnevno nezakonitim delovno-pravnim položajem aktualne generalne direktorice Zlate Štiblar Kisić.

Zlata Štiblar Kisić: »Lahko me tudi razrešite«

Štiblar Kisićeva, ki OI vodi že pet let, je pravočasno, še v postopku imenovanja, opozorila, da bo izpolnila pogoje za upokojitev, a jo je vlada julija 2016 kljub temu imenovala za generalno direktorico. Status ni bil sporen, za pravno-formalno neoporečnost je bilo poskrbljeno. Na onkološkem inštitutu so se razmere, ki so v preteklosti burile ne le tamkajšnjo stroko in javnost ter kalile odnose med vodstvom in zaposlenimi, začele umirjati.

»Problematiziranje se je začelo s prejšnjim svetom zavoda. 'Problem' so odpirali vedno znova, šlo je za mobing posebne vrste. V zadnjih dveh letih me je obravnavalo pet inšpekcij. Za vsem skupaj pa je tičalo toliko zasebnih, pritlehnih interesov, da bi težko verjeli, če bi vam jih zdaj začela nizati. Komu na čast so v resnici vse te gonje, ki se odvijajo na podlagi neupravičenih očitkov krivdno odstavljenega nekdanjega generalnega direktorja onkološkega inštituta Janeza Remškarja in na podlagi izsiljevanja zdaj že razrešenega predsednika sveta zavoda Petra Požuna? Se je to v resnici dogajalo zato, ker smo končno začeli z odkrivanjem nepravilnosti, do katerih je prišlo v preteklosti, vendar so ostale brez epiloga?« (se) je na torkovi seji spraševala vidno razburjena generalna direktorica onkološkega inštituta, nekdanja sodnica. 

Ob tem je dr. Erik Brecelj kot član sveta zavoda dodal, da se je bila »generalna direktorica dve leti primorana ukvarjati s tem vprašanjem, namesto da bi se ukvarjala z onkološkim inštitutom. Nekdo je imel velik interes za to, da bi bolnišnico 'paralizirali'. In prejšnji predsednik sveta Peter Požun je neetično, nezakonito, sprijeno vztrajal pri takem početju.«

V tem kontekstu pa je tik pred omenjeno sejo prišlo do, milo rečeno, nenavadnega preobrata na nadzorni ravni. Po vseh dolgotrajnih in mučnih postopkih je končna inšpektorska odločitev vodstvo OI in člane sveta zavoda dan pred sejo našla kar po elektronski pošti, v kateri je inšpektorica sporočila, da pri nadzoru »spornega« statusa Zlate Štiblar Kisić niso ugotovili nobenih nepravilnosti. 

Sporočilo in opravičilo inšpektorice kar po e-pošti?

Zanimivo je tudi, da je bila inšpektorica na željo prejšnjega predsednika sveta Požuna vabljena na sejo, ki pa se je ni udeležila. »Ni običaj, da se inšpektorje – zlasti ne v primeru, ko postopek še ni končan – vabi na sejo. Če ni ugotovljenih nepravilnosti, se izda sklep o ustavitvi postopka, ne pa takole, po dveh letih, s pojasnilom in opravičilom, poslanim po elektronski pošti, kar se mi zdi zelo nenavadno,« je nastali razplet dvoletne kalvarije ocenila predsednica sveta Barbara Piano, po izobrazbi pravnica.

Zaradi nastalega položaja je Štiblar Kisićeva, ki je dopis inšpektorata označila za sprenevedanje, članom sveta dejala, naj vendarle sprejmejo odločitev, s katero bodo naredili konec »zahtevam za nenehno dokazovanje nedolžnosti, čeprav nisem kriva. Lahko me tudi razrešite, glavno je, da bo ta zadeva enkrat za vselej končana.«

Člani sveta so o tem vprašanju odločali za zaprtimi vrati, po sprejetju odločitve ne Pianova ne Štiblar Kisićeva nista dajali izjav.

Svet OI ni sprejel sklepa o razrešitvi generalne direktorice.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.