O tem, zakaj je slovensko zdravstvo danes ujetnik sistema, ki onemogoča celovito, pravočasno, res kakovostno in varno skrb za zdravje bolnikov, je poleg zdravnikov spregovoril tudi vrhovni sodnik Jan Zobec, ki je v času, ko je bil ustavni sodnik, pripomogel k sprejetju nekaterih za (tedanjo in zdajšnjo) oblast nevšečnih odločb. Na javni tribuni, na kateri so zdravniki Krištof Zevnik, Erik Brecelj, Marko Noč, Andrej Robida, Gorazd Kalan, Matej Beltram, Andrej Vranič, Matija Krkovič, Matic Jurij Kališnik, Igor Muževič in Blaž Mrevlje javno nastopili proti organiziranemu kriminalu v zdravstvu in klientelizmu, zahtevali udejanjanje (ne le obljubljanje) ničelne stopnje tolerance do korupcije ter vračilo tako privarčevanega denarja v zdravstvo – za nujno uvedbo sprememb, ki bodo v korist bolnikov –, je vrhovni sodnik med drugim dejal: »Slovenske institucije in politične stranke so šibke, nedelujoče; oblast z njimi upravlja na neviden, nedemokratičen način – pri tem ima svobodo, a nikakršne odgovornosti. In pri tem trči ob svobodo vseh – zdravnikov, pacientov ..., medtem ko zdravstvo ostaja sluga trdih, neživljenjskih predpisov.«

Na šibkost tovrstnih predpisov je pokazal tudi mag. Miha Skubic, ki se na polju prava posveča predvsem takim pravnim razmerjem, v katerih se je posameznik prisiljen zoperstaviti brezobličnemu sistemu, ki ga brez razumnega razloga ovira pri uresničevanju njegovih pravic – in v zdravstvu je takih primerov veliko, zlasti v pravno zabrisanih robovih trikotnika med bolnikom, zdravnikom in plačnikom.

Zdravniki, ki so si edini, da obstoječi zdravstveni sistem škodi bolnikom, priznavajo, da so se zaradi zastarelosti, neučinkovitosti in slabe organiziranosti sistema, v katerem delujejo, znašli v vlogi, ki ni v sozvočju z etičnimi in strokovnimi načeli zdravniškega poklica. Zato so se uprli. 

Kot pravijo, ne želijo dopuščati, da bi se denar, namenjen bolnikom, še naprej porabljal bodisi za preplačila dobaviteljem bodisi za pokrivanje izgub zdravstvenih ustanov. V slovenskem zdravstvu se je oblikoval miljé za razmah organiziranega kriminala – in to je po njihovem trdnem prepričanju treba ustaviti.

Dr. Blaž Mrevlje, denimo, je iz Ljubljane, kjer je bil zaposlen na Kliničnem oddelku za kardiologijo Univerzitetnega kliničnega centra, odšel »zaradi skrajno primitivne in balkanske psihopatije nekaterih neakademskih kolegov, ki so uničevali kardiologijo in to še vedno počnejo – zaradi osebnih pritlehnih in zavržnih razlogov v smislu korupcije, narcisoidnosti, egotripa in megalomanije«. 

Težke besede, ki vrednotijo dogajanje v medicinskem vsakdanu, so morda slišati kot pretirane, toda pri tem je dovolj, če se spomnimo zgolj dogajanja v sklopu programa otroške srčne kirurgije. Ta je pred očmi slovenske javnosti do obisti razgalil odnose, ki v medicinskem vsakdanu nikoli ne bi smeli imeti domicila, saj zaradi takega pristopa lahko tudi pacienti utrpijo nedopustne posledice. In so jih – ena najbolj tragičnih posledic takšnega dolgoletnega ravnanja je, kot poudarja dr. Andrej Robida, 40 majhnih krst.

In to je samo en, javno morda najbolj izpostavljen primer nedopustnega dogajanja za vrati zdravstvenih ustanov, kjer ne beležijo le velikih zmag in ne slavijo le številnih rešenih življenj, ampak se nenehno bije tudi boj za vodilna mesta. Mnogi, ki zasedajo vodstvene položaje, ob sebi ne želijo imeti najboljših strokovnjakov, saj bi ti lahko ogrozili njihov obstoj, posledično pa bi lahko usahnila koruptivna naveza z dobavitelji, opozarja enajsterica.

Zdravniki na javni tribuni niso olepševali dejanskega stanja. Nasprotno, vsak med njimi je s svojega zornega kota in na podlagi ran, dobljenih v boju s sistemskimi mlini na veter, za katere se zdi, da so jih le še dodatno okrepile, spregovoril o sistematičnem uničevanju vrhunskega v slovenskem zdravstvu.

V sklopu dogodka sem se z dr. Blažem Mrevljetom, ki je v zadnjih šestih letih raziskovalno in klinično delal v štirih državah (v Sloveniji, Nemčiji, Veliki Britaniji in na Poljskem) – trenutno pa kot strokovni sodelavec pomaga parlamentarni preiskovalni komisiji pri uvidu v »psihopatijo tranzicijske medicine na področju uničene otroške kardiologije in skorumpiranih nabav v slovenskem državnem, socialističnem, zemljaričanskem zdravstvu« –, pogovarjala o ključnih izzivih na tem področju.

»Že 28 let se pri nas nič ne spremeni. Zakaj? Zato, ker namen zdravstvenega sistema oziroma tega, v kar se je v teh letih sistem sesedel, ni bolnik. Bolnik v slovenskem zdravstvu ni na prvem mestu, čeprav tega ne bosta javno priznala nobena zdravstvena ustanova in noben zdravstveni politik,« poudarja Mrevlje.

Prišlo je do preobrata vrednot, zato imata prednostno vlogo organizirani kriminal in korupcija v zdravstvu – vse ostalo pa je temu podrejeno, pravi Mrevlje in povedano ponazori s konkretno primerjavo: »To lahko vidi vsak človek, ki gre v katerokoli zdravstveno ustanovo, še zlasti v našo največjo, torej v UKC Ljubljana, kje je vse neposodobljeno, neustrezno; trenutni minister za zdravje Aleš Šabeder je sam povedal, da je 80 odstotkov opreme iztrošene. Če ste v tej bolnišnici v bolniški halji, ki je videti skorajda tako kot zaporniška, na škripajoči, dotrajani postelji, ki je verjetno iz časov Janeza Zemljariča, hodite na preiskave v poceni kitajskih natikačih, poleti pa umirate v lastnem znoju, ker klima ni urejena, potem – kot bolniki ali kot svojci – verjetno veste, da je to, na kar opozarjamo, resnica.« 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.