»Vsak dan znova se sestavljam. Imam občutek, da vso svojo energijo porabim le za delo v ambulanti. Delam v neznosnem tempu. Imam nekaj več kot 2600 glavarinskih količnikov in vsak dan po 60 do 80 obravnav. O malici le sanjam. Vesela sem že, če med malico lahko pišem recepte, največkrat sicer v tem času pregledujem paciente ... Tekoči trak, ki se nikoli ne konča in ne ustavi. In 'lastniku' ni nikoli dovolj. Samo še več, samo še hitreje,« svoj delovni vsakdan opisuje ena od družinskih zdravnic iz Kranja.

V preteklosti je bila tudi mentorica petim specializantkam (dve sta si premislili in 'prestopili' v drugo specialnost), danes pa se sprašuje, ali »je res tako zelo čudno, če si v takih pogojih dela ne želim več delati? Pričakujem razbremenitev glede vseh nepotrebnih administrativnih opravil, pričakujem, da me nihče ne sili v opredeljevanje novih in novih pacientov. Nočem več tako delati. In ne bom več tako delala.«

Ali zdravniki res pretiravajo, ko opozarjajo, da so preobremenjeni, utrujeni, izgoreli?

Zdravniki, ki delajo v osnovnem zdravstvu – ne le specialisti družinske oziroma splošne medicine, ampak tudi pediatri, šolski zdravniki in ginekologi –, trdijo, da so preobremenjeni, utrujeni, izgoreli. Opozarjajo, da zaradi naštetega njihovo delo preprosto ni in ne more biti več varno in kakovostno tako, kot bi si želeli.

So takšne trditve in izpovedi res lahko izmišljene, neutemeljene, zavajajoče? Težko je verjeti, da bi se posamezni zdravniki – nekateri anonimno, drugi z imenom in priimkom, izpostavljali na tak način, če se ne bi v resnici znašli na kritični točki. 

Odločitve zdravnikov ne vplivajo le na kakovost življenja obolelega, od njih je lahko odvisno tudi življenje, dobesedno. V delovnem procesu, ki mora biti bistveno subtilnejši kot pri delu za tekočim trakom, kajti zdravniki so za svoje delo odgovorni ne le z vidika etike in deontologije, ampak tudi kazensko, zagotovo prihaja do skrb vzbujajočih kratkih stikov.

Ta teden so se javno oglasile tudi medicinske sestre, ki ne morejo razumeti, da jih minister za zdravje v tej zgodbi povsem ignorira, čeprav so, tako kot zdravniki, tudi one preobremenjene ter si želijo uveljavitve standardov in normativov, ki bi znatno olajšali delo in vsaj delno preprečili odhajanje kadra, ki dela na področju zdravstvene nege, v tujino oziroma iz poklica, ki naj bi ga opravljali vse življenje.

Bo Slovenija res pokopala osnovno zdravstvo in na široko odprla vrata bolnišnic?

»Kaj je logična posledica vse bolj vnebovpijočega razkoraka med ideali in resničnostjo? Če ni rešitve za nek družbeni podsistem, bo pač vsak poskušal rešiti le sebe. Nekateri mrzlično čakajo na upokojitev, nekatere kolegice se (upravičeno) veselijo porodniškega dopusta, nekateri bodo odšli v tujino, nekateri pa bomo morda odšli v akademske vode. Le kdo bo zdravil Slovence? Obstaja pa še ena rešitev – pokopljimo primarno zdravstvo in odprimo ljudem vrata neposredno v bolnišnico. Le mošnjičke bo treba v tem primeru bistveno bolj razvezati.« 

Razmislek družinskega zdravnika z Gorenjske opozarja na nove razsežnosti, ki se v slovenskem zdravstvenem sistemu nakazujejo na račun starih problemov. Po njegovi oceni bi večino pisarniškega dela, ki so ga zdaj prisiljeni opravljati zdravniki, morali prevzeti referenti Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) ali hišni administratorji s srednješolsko izobrazbo, medtem ko bi dolgotrajne bolniške staleže in invalidske upokojitve morali voditi specialisti medicine dela v sodelovanju z imenovanimi zdravniki ZZZS. 

»Dejstvo je, da smo družinski zdravniki razklani med ideali in resničnostjo. Omenjeni razkol se v zadnjih petih letih neusmiljeno in nezadržno veča. Bojim se, da tega procesa ne moremo več ustaviti. Lahko le izbiramo med dvema možnima scenarijema – med hitrim in počasnim kolapsom primarnega zdravstva. Do prvega najbrž ne bo prišlo, ker bi bil nujen pogoj za to dovolj radikalen in množičen obrat v razmišljanju zdravnikov družinske medicine, ki pa ni zelo verjeten. Skoraj zagotovo pa se bo zgodil drugi scenarij, ki je že v začetku eksponentne faze. Mladi so jasno pokazali, da se jim družinska medicina ne zdi privlačna. Ko bo prišlo do množičnega upokojevanja tako imenovane 'baby boom' generacije družinskih zdravnikov, se bo zavoženi sistem naposled sesul sam vase.«

Se upanje za rešitev družinske medicine res razblinja?

Zdravnik, ki je želel ostati neimenovan, je nekajkrat na mesec (ponoči, med vikendi in prazniki) dežuren v prehospitalni enoti v Kranju. Kot pravi, da ima pogosto po nočnem dežurstvu, v katerem bodisi nič ne spi bodisi je deležen nekaj ur nervoznega polsna, dopoldansko ambulanto. Enkrat na mesec je, tako kot drugi zdravniki, vključen tudi v celodnevno »pokrivanje« urgence, zato takrat svojim bolnikom ne more biti na voljo. 

»Vsaj mesec in pol na leto sočasno pregledujem paciente dveh ambulant in takrat pregledam 70 do 120 pacientov na dan. Pri tem se na vse kriplje trudim, da ostanem z glavo nad gladino – da ne pošljem koga v prerani grob ali da ne pristanem na sodišču.«

Človek se upravičeno vpraša, od kod take pripovedi, če je zdravnikov družinske medicine dovolj – oziroma jih je, kot poudarjajo na ministrstvu za zdravje, 40 odstotkov več kot pred desetimi leti? Kam so se izgubili tisti, ki naj bi v primerjavi s preobremenjenimi opravljali neznosno lahko delo, v sklopu katerega naj bi pogledali le nekaj pacientov na dan, z administracijo in vedno novimi (o)pravili pa naj bi opravili z levo roko?

»Za piko na i so družinskim zdravnikom v zadnjih letih praktično odvzeli možnost za ukvarjanje z določenimi strokovnimi vsebinami. Interakcije med zdravili 'za nas' preverjajo farmacevtski svetovalci, čeprav so med študijem poslušali manj farmakologije in patofiziologije kot mi. Preventivne preglede pa so dali v roke diplomiranim medicinskim sestram, čeprav bi se mnogi zdravniki z velikim veseljem posvetili temu, če bi nam le dali dovolj časa. Le kako nas bodo še 'razbremenili', da bomo lahko v miru naprej predpisovali plenice?«

Ne bo se spremenilo kaj dosti, meni zdravnik, ki mimogrede omeni, da ga je soproga začela opozarjati, češ da je videti vse bolj depresiven. Priznava, da je »v zadnjih mesecih počasi začel izgubljati upanje, da še lahko rešimo slovensko družinsko medicino. V vmesnem času bodo na ZZZS in ministrstvu grozili s kaznimi, uvajali še več beleženja statističnih podatkov, katerih namen je zgolj nadzor in ne pomoč pri delu z bolniki, s sistematičnim oviranjem koncesionarjev dokončno uničili željo po zdravniški avtonomiji – ter opravili nešteto analiz in brezplodnih sestankov.«

Fides v boj za izboljšanje položaja vseh zdravnikov

Glavni odbor sindikata (zobo)zdravnikov Fides je na četrtkovi seji izrazil absolutno podporo zdravnikom, ki delajo v osnovnem zdravstvu, njihovim prizadevanjem, pobudam in zahtevam, ki so se v zadnjem času spremenile v revolt predolgo preslišane stroke. 

Fides, ki se je na tej ravni uglasil s sindikatom zdravnikov družinske medicine Praktik.um, namerava predlagati spremembo uredbe o povečanem obsegu dela, ki se bo nanašala izključno na standarde in normative, na vseh treh ravneh zdravstvenega varstva. »Vendar bo to le obliž,« poudarja Konrad Kuštrin, predsednik sindikata. 

Po dogovoru z vlado o uvedbi standardov in normativov pred dvema letoma bi se ministrstvo za zdravje, zavod za zdravstveno zavarovanje in združenje zdravstvenih zavodov morali uskladiti, kako osmisliti te spremembe in omogočiti njihovo zaživetje. Zgodilo se ni nič. 

Zato Kuštrin poudarja, da je »Fides tu izključno zaradi zdravnikov, medtem ko so vsi ostali tu, tako ali drugače, zaradi bolnikov, na katere pa pozabijo takoj, ko ugasnejo kamere oziroma ko je konec volitev. Vendar zdaj ne bomo popuščali. Ne bomo dopuščali, da slovenske zdravnice še naprej umirajo deset let bolj zgodaj kot ostale Slovenke. Zdravnice in zdravniki v osnovnem zdravstvu pod zdajšnjimi pogoji ne morejo več dobro – ne z empatijo in ne dovolj poglobljeno – opravljati svojega dela, saj za to preprosto nimajo zadosti časa, jemljejo jim ga vedno nova administrativna opravila. Zato zahtevamo uresničevanje standardov in normativov.«

Sindikalna stran je že pripravila konkretne rešitve, te so trenutno še v obliki osnutka, ko bodo dodelane, pa jih nameravajo predstaviti ministru – najkasneje v mesecu dni. »V tem trenutku pogoji, zaradi katerih smo pred dvema letoma prekinili stavko, niso izpolnjeni. Še enkrat se je potrdilo, da politika zdravje in paciente zlorablja pred volitvami – potem pa se obrne stran,« pravi Kuštrin, ki za skorajšnjo letno konferenco sindikata Fides napoveduje »absolutno radikalne sklepe. Ali bomo skupaj sprejeli spremembe – ali pa bomo zdravniki poskrbeli zase, ne glede na odzive, ki bodo sledili naši odločitvi.«

Jasno je, da na gladini sindikalnih zahtev še vedno plava želja po izstopu iz sistema plač v javnem sektorju, ki ga vidijo kot nepopravljivo sistemsko anomalijo. 

Zdravniki so pri nas primorani delati po hipokritskih standardih

»Zdravnik, ki je danes ponoči presadil srce, ima osnovno plačo 2500 evrov neto. Njegov češki kolega, ki prihaja v UKC Ljubljana, dobi prav toliko – na dan! Zdravniki, umetniki in raziskovalci so v Sloveniji v nemogočem položaju. Celo Romuni so ugotovili, da tako ne gre, pri nas pa se ne zgodi nič. Kljub obljubi, da bo v kratkem prišlo do sprememb zakonov, ki povzročajo največjo škodo zdravstvenemu sistemu, se v štirih mesecih spet ni zgodilo nič. S slovenskimi strukturami se ne bomo več ubadali, ampak bomo državo ovadili Evropski komisiji,« napoveduje Konrad Kuštrin.

Tudi Janusz Klim, podpredsednik Fidesa, opozarja, da so slovenski zdravniki prisiljeni delati po hipokritskih standardih. »Famozni načrti, po katerih naj bi v petih letih postopno dosegli opazno izboljšanje, so nas prepričali, da velja potrpeti, kljub temu, da že dolga leta delamo več, kot bi bilo dopustno. A doslej se ni izboljšalo prav nič, zato je treba ukrepati. Ukrepi so grdi, boleči, neprijazni, toda moramo biti – odgovorni. Če vidiš, da se razmere – z normativi, ki jih uveljavlja zavarovalnica – poslabšujejo tudi ali predvsem z vidika pacienta, je treba iskati druge poti. Zakaj sem omenil besedo hipokrizija? Zato, ker so merila dvojna – eno je zapisano v splošnem dogovoru, v praksi pa velja drugačen pristop.«

Po oceni Klima tako ne gre več naprej, spremembe so nujne. »Minister je v sredo dejal, da je zdravstvena zavarovalnica avtonomna – lahko je avtonomna, vendar se mora začeti obnašati avtonomno, tudi do pacientov, ne le govoriti o tem. V praksi namreč ne potegnejo potez, ki bi v prihodnosti bolnikom zagotovile boljšo dostopnost do zdravnikov. Ob aktualni akciji družinskih zdravnikov bi rad še opozoril, da na primarni ravni delujemo tudi pediatri in šolski zdravniki, ki nismo v nič manjši stiski. Kajti če naših pacientov, ko odrastejo, nimamo kam poslati, otroke pa moramo še naprej sprejemati, to ne pomeni nič drugega, kot da se bo glavarina dvigovala v nedogled.«

Težave, ki imajo dolgo brado ...

V tem smislu so tako Praktik.um kot Fides za pomoč prosili tudi pediatri in šolski zdravniki. Ti so namreč v podobni stiski kot družinski zdravniki, ne želijo pa, da bi borba ene skupine zdravnikov šla na račun druge.

»Močno podpiramo zdravnike družinske medicine v njihovih prizadevanjih za delo v normalnih pogojih, vendar želimo ob tem poudariti, da je tudi pediatrov premalo, da smo stari in izgoreli,« poudarja Anita Jagrič Friškovec, podpredsednica sekcije za primarno pediatrijo pri zdravniškem društvu. 

Zakaj apel šolskih zdravnikov in pediatrov? Kot poudarja zdravnica, »ostajamo v pasti, kajti naše delo so otroci, ki jih ves čas vpisujemo, saj se ves čas rojevajo, medtem ko odraslih ne moremo izpisati – in tako se nam zvišuje glavarina. Sicer se strinjamo s tem, da družinski zdravniki ustavijo vpisovanje, saj je situacija res nevzdržna, vendar mora biti jasno povedano, da to ne gre na račun otrok, ki jih bomo še naprej sprejemali, medtem ko morajo odrasli stran, četudi nihče od družinskih zdravnikov ne sprejema novih pacientov.«

Da takšna skrb ni neutemeljena, potrjujejo podatki, po katerih vodstva zdravstvenih domov ponekod po Sloveniji pediatre že zdaj prisiljujejo, da skrbijo tudi za paciente, stare 40 let in več – kljub temu, da pediatri niso usposobljeni za zdravljenje odraslih.

»Težave imajo že dolgo brado, vse od ministra Kebra, ki je (verjetno) menil, da bodo otroci izumrli. No, na srečo niso, bomo pa skupaj z družinskimi zdravniki izumrli pediatri in šolski zdravniki,« opozarja Anita Jagrič Friškovec.

Samo Fakin: Razmere v zdravstvu niso kritične

Minister za zdravje Samo Fakin pa se v odzivu na »domnevni razpad primarnega zdravstvenega varstva« ne zdi zaskrbljen, nasprotno – ocenjuje, da v resnici krize ni, saj se je v desetih letih število zdravnikov povečalo za 40 odstotkov, pri diplomiranih medicinskih sestrah pa je ta delež še višji, 60-odstoten. 

Posvetovanja, ki jih je minister opravil z vodstvi zdravstvenih domov, naj bi pokazala, da delovanje zdravstvenih timov danes ni kaj dosti drugačno kot v preteklih letih. Denarja pa je več, pravi Fakin, kajti »ko sem zapuščal ZZZS, je zdravstvo imelo 2,4 milijarde evrov, letos pa bo znesek verjetno dosegel 3,1 milijarde evrov.«

»Število zdravnikov raste, število medicinskih sester raste, pacienti ostajajo bolj ali manj isti, vzorci obolevnosti se niso pretirano spremenili, imamo za več kot 600 milijonov evrov več denarja – pa mi vi povejte, če je to kriza,« ocenjuje minister, ki spremembe sicer napoveduje, vendar bodo te, kot dodaja, pripravljene na podlagi aktualnih podatkov in analiz, brez prirejanja številk. Vtis, da množično primanjkuje zdravnikov in da si pacienti ne morejo več izbrati osebnega zdravnika, po njegovem prepričanju ne vzdrži resne presoje. »Pridobili bomo vse podatke, na podlagi katerih bomo v ponedeljek lahko dokončno povedali, kaj je res in kaj ne. V minulih dneh smo bili namreč priča velikim besedam – vendar brez podatkov.« 

Minister poudarja, da bo sistem tudi v prihodnje »ostal isti. Zdravniki bodo razporejeni v razrede – tisti, ki bodo delali več, bodo dobili več, tisti, ki bodo delali manj, pa bodo prejeli manj. Obremenitev pa je treba gledati na dnevni bazi – koliko bolnikov od 1800 pride dnevno v ambulanto in kakšno delo imajo zdravniki z njimi. Po naših podatkih 300 od 1800 opredeljenih pacientov sploh ne pride k zdravniku, prinašajo pa denar. To pomeni, da ima zdravnik v resnici 1500 bolnikov, ki zahtevajo njegovo delo, kar je že približek zahtevam Fidesa.«

In kaj se v kontekstu tega problema dogaja v zadnjih dneh v praksi, v ordinacijah zdravstvenih domov po Sloveniji?

Ena od zdravnic novosti opisuje takole: »Od včeraj je naš zdravstveni dom vključen v pilotni projekt novega šifriranja poškodb. Šifriranje ene same poškodbe poteka več kot deset minut. Ob polni ambulanti, v kateri je čakalo tudi več kot deset akutno obolelih bolnikov, sem skupaj s pacientko gledala v računalnik in iskala šifro za opis, v katerem prostoru v hiši, na kakšni površini in na kateri snovi, ob izvajanju katere aktivnosti se je spotaknila. Na njeno poškodovano koleno sva ob tem povsem pozabili.«

Igor Muževič, predsednik sindikata družinskih zdravnikov Praktik.um, pravi, da razume stisko resornega ministra, omejenega s parlamentarno politično voljo, ki da ne more sam ponuditi sistemskih rešitev. Zato mu v imenu družinskih zdravnikov predlaga konkretne ukrepe: zagotoviti je treba financiranje ambulant, ki bo upoštevalo strokovne normative; poskrbeti je treba za radikalno zmanjšanje birokracije pri delu zdravnikov; omogočiti je treba troje: fleksibilno zaposlovanje, zlasti na odročnih območjih, preprostejše sklepanje pogodb z zunanjimi zdravniki, domačimi in tujimi, ter prosto izbiro dela zdravnikov, bodisi v skupinskih praksah bodisi v državnih oziroma občinskih javnih zavodih.

Sicer pa bo v ponedeljek morda bolj jasno, kam bodo slovenski zdravstveni sistem (in z njim bolnike ter vse v sistemu zaposlene) vodile spremembe, ki so v pripravi.

O tem bodo – točno opoldne – spregovorili vodstveni predstavniki treh institucij (ministrstva za zdravje, ZZZS in združenja zdravstvenih zavodov), ki jim zdravniki ter sindikata Fides in Praktik.um očitajo, da doslej niso naredili prav ničesar, da bi zagotovili varnejšo in kakovostnejšo skrb za paciente.

Počakajmo torej do ponedeljka.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.